Danes se seveda vetrovnik močno razlikuje od svojega izvirnika, ki so ga začeli graditi že daljnega leta 1940. Sodobni vetrovnik je zasnovan tako, da omogoča ponovno izrabo vetrnega piša, saj ga na koncu predora ventilator vsrka v cev, ki ga nato preusmeri na začetek vetrnega predora. S tem lažje nadzorujejo karakteristike piša, vključno z nadzorom temperature. Najvišja hitrost vetra, ki jo lahko ustvarijo je 250 km/h, premer zračnih šob je 32 kvadratnih metrov, testni odsek je dolg 12 metrov, na njemu je tudi vrtljiva podlaga, ki omogoča spreminjanje kota preizkušanega objekta, ki lahko tehta do 10 ton.

V vetrovniku so namreč navajeni tudi drugačnih »obiskovalce« in ne le avtomobilov. Na primer letal, kolesarjev, hitrostnih drsalcev, tekmovalnih bobov. Televizijska postaja ZDF pa je v njemu posnela tudi nekaj filmskih kadrov o neurjih.

Seveda pa je v vetrovniku najpogosteje mogoče videti prav avtomobile, saj je bil objekt že v izhodišču namenjen preizkušanju aerodinamičnih lastnosti vozil. Graditi so ga začeli pod vodstvom profesorja Wunibalda Kamma (1893-1966), ki je bil prvi predavatelj s področja motornih vozil na tehnični univerzi v Stuttgartu. V času med letoma 1938 in 1941 pa je zasnoval tudi prvi prototip osebnega vozila, pri zasnovi katerega so upoštevali zakonitosti aerodinamike.

Glede na vojni čas v katerem so začeli graditi vetrovnik, seveda ni šlo vse po načrtih in prvi prototip osebnega avtomobila so v novem objektu preizkusili šele leta 1954. Od takrat dalje pa je v vetrovniku vel piš tako rekoč okoli vseh Mercedes-Benzovih prototipov oziroma modelov osebnih vozil. Poleg osebnih tudi gospodarskih. V vetrovniku pa ne preizkušajo le aerodinamike samih vozil ampak med drugim analizirajo tudi vpliv umazanije na vozila, delovanje brisalnikov in udobje med vožnjo s kabrioleti.