Da se morajo otroci v šolo in nazaj, pa tudi na šolske ekskurzije, športne in kulturne dneve, peljati v ustrezno varnostno opremljenih vozilih, je jasno. Da imajo zato vsi kombiji vgrajene varnostne pasove in torej razlog, da se otroci vozijo nepripeti, ne more biti v izpraznjeni državni blagajni.
Odgovorilo 123 občin, z ravnjo varnosti nezadovoljni le v eni
Osnovnošolski otroci so upravičeni do brezplačnega prevoza v šolo in iz nje na podlagi Zakona o osnovni šoli, bolj podrobno njegovega 56. člena.

“Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza v šolo in iz nje, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole, o načinu prevoza pa se osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo.”

Po zakonu stroške brezplačnega prevoza osnovnošolcev krije občina, zato smo ob pomoči kolegov z Inštituta za civilizacijo in kulturo izdelali vprašalnik in ga poslali na vse slovenske občine. Pridobili smo odgovore 123 občin, v katerih se v šolo in nazaj vsak dan s 106 avtobusi in 254 kombiji prepelje več kot 30.000 otrok.

Eno izmed postavljenih vprašanj se je glasilo takole: “Ali ste zadovoljni z ravnjo varnosti prevoza otrok?” Ko smo potegnili črto pod odgovori, smo lahko ugotovili, da so naročniki storitve z izvedbo prevoza skoraj brez izjeme zadovoljni, saj so samo v eni šoli nezadovoljni z varnostno ravnjo vožnje otrok, pa še to le v primeru enega od dveh izvajalcev, ki opravljata to storitev.

Nekaj podobnega že leta pravijo tudi z drugih za to pristojnih državnih institucij in hkrati ob tem neredko dodajo, da največji delež neodgovornosti leži na starših, ki da svoje otroke veliko pogosto vozijo nepripete ali brez ustreznih sedežev in da torej težava ne nastane na strani "državnega" prevoza otrok.

Lahko bi pod tem rezultatom mirno potegnili črto in si rekli, da so naši otroci na svojih prvih samostojnih poteh varni in da je za njih tudi sicer med šolskimi prevozi pravilno in dobro poskrbljeno.

Mi nismo zadovoljni!
S sodelavci pa smo v zadnjih dveh mesecih ob jutranjih in popoldanskih urah, ko se otroci pripeljejo v šolo in ko gredo iz nje, obiskali številne osnovne šole na najrazličnejših koncih Slovenije in ugotovili, da je resničnost močno drugačna!

Pogovori z otroki, vozniki, učitelji in starši so pokazali, da je raven varnosti med prevozom zelo različna in predvsem odvisna od tega, ali se med ključnimi deležniki, se pravi na strani občine, šole ali staršev najde vsaj en tak, ki zahteva, da se prevoz otrok izvaja dosledno in skladno s predpisi o prevozu otrok.

Otroci vedo in razumejo
V številnih pogovorih z otroki smo lahko izvedeli, da zelo dobro vedo, da je treba biti med vožnjo pripet. Še več, razveselilo nas je, da vedo tudi, zakaj je treba biti pripet. Starši in šola so prvi del naloge očitno dobro opravili, saj smo pogosto poslušali zelo žive opise otrok o tem, kaj vse se lahko ob trku ali močnem zaviranju zgodi, če ne sediš v ustreznem sedežu ali če nisi pripet.

Sledilo naše je logično vprašanje: “Zakaj se torej ne pripenjaš tudi takrat, ko se pelješ s šolskim kombijem?”

Ob tem vprašanju smo v kamero ujeli trenutke otroške stiske, ko je bilo več kot očitno, da je preskočila iskrica in je postalo v glavi vse drugače jasno. Kar nekaj posnetkov nismo objavili, saj so otroci dobili solzne oči in v hipu jim je postalo jasno, da počnejo nekaj narobe.

Ali ni za varnost odgovoren voznik?
Mi pa smo se vprašali, kako je mogoče, da voznik sploh spelje, če niso vsi pripeti? Izjava voznika, ki pove, da ga naročnik sili v hitrejšo vožnjo, lovljenje urnika in v vožnjo večjega števila otrok, kot jih sme prepeljati v kombiju, jasno pokaže, da nekdo narobe in predvsem zelo škodljivo razume pojem "optimizacija" dela. Prav je, da ne tem mestu zbrane podatke postavimo v nekoliko širši kontekst.

Preprečimo, ne čakajmo!
V kombiju ali avtobusu, prepolnem kratkih hlač, se torej peljejo nepripeti otroci, vozniku se mudi, saj ga delodajalec stiska, da mora čim prej naprej. Cesta, po kateri pelje, je v zelo slabem stanju, saj se občinsko in državno načrtno nevzdrževanje cest najbolj pozna prav na lokalni ravni. Luknje, slabe bankine in kamenje tako dan za dnem še bolj uničuje podvozje in druge vitalne dele vozila, ki ni več novo, pa tudi z vzdrževanjem kombija se dela v duhu sodobne "optimizacije".

Na našo veliko srečo je statistika nesreč na tem področju dobra, ampak to ne more biti razlog, kaj šele opravičilo za to, da se pri prevozu otrok v šolo in iz nje ne naredijo niti minimalni koraki za to, da bi se lahko bolj utemeljeno in upravičeno upalo, da bo statistika dobra tudi v prihodnje.

Dvoličnost pri vzgoji
Toda pri gesti, da voznik ne spelje, preden niso vsi pripeti, sploh ne gre samo za to, da je raven varnosti med vožnjo na ta način večja, gre tudi za to, da otroci na ta način dobijo enotno sporočilo, da se je treba med vožnjo vedno pripeti.

Sporočilo, ki ga dobijo danes, je, da se je v domačem avtu treba pripeti, v šolskem (!) pa ne. S takim dvoličnim sporočilom se v hipu podrejo prizadevanja za to, da bodo čez deset ali petnajst let dejavni udeleženci v prometu vedeli, da nekaj vedno velja in da izjem ni. Otroci danes tega sporočila nimajo, saj, kar je treba doma, v šoli ni treba - pa čeprav vedo, da je to zanje, za njihovo varnost, sicer zelo pomembno.

Majhni šolarji bi potrebovali jahače, a jih praviloma ni
Še večja dvoličnost je pri uporabi ustreznih varnostnih sedežev, pri jahačih. Na njih morajo po zakonu sedeti otroci, nižji od 150 centimetrov, a jih v šolskih kombijih praviloma ni in torej nanje ne morejo niti sesti. Zakaj jih nujno potrebujejo, poglejte našo Avtopedijo.

Zakaj jih v kombijih ni in kako je mogoče, da vozniki (izvajalci prevozov) vsak dan v stotinah primerov kršijo zakon in s tem spravljajo v veliko nevarnost prav najmanjše potnike? Tega nam v dveh mesecih ni uspelo ugotoviti.

Brez slabe vesti pa lahko zapišemo, da gre na strani vseh deležnikov, ki bi morali zagotoviti, da bi imeli otroci v kombijih ustrezno število jahačev, za neodgovorno sprenevedanje in prelaganje odgovornosti. Jahač ima izjemno pomembno varnostno vlogo, saj prepreči, da bi otrok, ki še ni dovolj velik, da bi mu varnosti pas tekel po sredini ramena, dobil hude poškodbe vratu (urez, dušenje), ki lahko nastanejo že pri močnem zaviranju, kaj šele trku.

Koliko jahačev vaša šola potrebuje?
Ker smo med nastajanjem prispevka o varnosti prevoza otrok v šolo sodelavci spoznali veliko malomarnih primerov, ki kar kličejo po tem, da se nekoč ne bodo srečno končali, smo se odločili narediti korak naprej.

Radi bi ugotovili, koliko jahačev pravzaprav potrebujejo osnovnošolski otroci za bolj varen prevoz v šolo in nazaj. To nas zanima za to, ker smo prepričani, da znesek nakupa jahačev nikakor ne bo primerljiv s poškodbami otrok, ki lahko nastanejo ob morebitni nesreči.