Toyota verso je namenjena predvsem družinam, tudi tistim nekoliko večjim, saj ima ta kompaktni enoprostorec po možnosti tudi sedem sedežev. Foto: Toyota
Toyota verso je namenjena predvsem družinam, tudi tistim nekoliko večjim, saj ima ta kompaktni enoprostorec po možnosti tudi sedem sedežev. Foto: Toyota
Toyota verso
Avtomobil je na zunaj videti majhen, a je v notranjosti precej prostoren. Foto: Toyota
Toyota verso
V vzratno ogledalo je vgrajena kamera, da voznik lažje vidi, kaj se dogaja za avtomobilom. Foto: Toyota

Vozili smo jo z dvema različnima motorjema, z dvema različnima menjalnikoma in se dokopali do naslednjih ugotovitev.

corolle verso. Ta nenavadno priljubljen avtomobil, ki je bil med pionirji v razredu kompaktnih enoprostorcev, je ne le postavil standarde, temveč je, resnici na ljubo, tudi živel v času tako splošne konjukture in tudi še relativno omejene konkurence.

Medtem pa je toyota verso prišla na povsem zapolnjen trg v časih, ki družinsko usmerjenim vozilom niso ravno naklonjeni.

Poslušajte celo oddajo APM Vala 202.

A okoliščine se, k sreči, na avtomobilu samem v ničemer ne kažejo. Obe naši testni vozili, eno črno, drugo belo, sta svojo podobo nosili samozavestno. Zanimivo, da je verso na zunaj precej majhen avtomobil, a takoj ko sedemo vanj, opazimo, da gre za vizualni trik. Notranjost je namreč bogato prostorna in filozofija družinskega enoprostornega avtomobila je še napredovala. Voznika sicer nekoliko zmoti omejena ergonomija, saj pri kombiniranju višine sedeža in nastavitve volanskega obroča kmalu naleti na omejitve. A sedi se povsem solidno, kolikor avto služi svojemu družinskemu poslanstvu. Ob že omenjeni prostornosti uporabnika navduši izdelava, ki je na resnično vrhunski ravni in Toyoti vrača nekaj, v zadnjih letih izgubljenega, sijaja. Ravnanje s sedeži, tudi z, v dnu prtljažnika skrito, tretjo vrsto, je lahkotno, in če izkoristimo maksimalno prostornino prtljažnika, pred nami zazeva votlina s skoraj 700 litri prostornine.

Slabo podvozje, dober menjalnik
Med dizelsko ponudbo smo preizkusili vladarko samo, saj je agregat z 2,2-litra prostornine in 130 kW tisti z vrha ponudbe. Najprej o težavah: malo ga je lomil potovalni računalnik, ki mu nikakor ni uspelo preračunati ne stanja goriva v rezervoarju kot tudi ne povprečne porabe goriva. Z ″analogno″ metodo smo nato ugotovili, da toyota povprečno potrebuje osem litrov plinskega olja na sto prevoženih kilometrov. Glede na impresivne zmogljivosti motorja sicer pričakovano, vendar se človek vpraša, zakaj bi družinski oče potreboval skoraj že dirkaške zmogljivosti, ki jim, vsaj med ostrejšo vožnjo, podvozje avtomobila ni več v celoti kos. O menjalniku vse najboljše in tudi zavore so ostajale, kljub večkratno ostremu zaviranju, na ravni.

Škodljivi izpusti bi bili lahko nižji
Nasprotno z dizelsko histerijo nas je pravzaprav bolj prepričal 1,8-litrski agregat s samodejnim menjalnikom. Sicer le s 108 kilovati je povsem dovolj za vse vozniške zahteve: agregat je tišji in med uporabo nasploh prijaznejši, poraba goriva je za dober liter nižja. Drži pa, da je izpust, sploh ker gre pri dizlu za najnovejšo Toyotino tehnologijo, ki jo prepoznamo po zelenem napisu ″CAT″, pri bencinskem agregatu s 164 CO2, dandanašnji že kar sporen.

Nenavadno za splošno prepričanje v našem uredništvu nas je navdušil samodejni brezstopenjski menjalnik (predvsem pri bolj nežni vožnji); imenujejo ga ″multidrive S″, vozilu se dobro poda in ga naredi še za odtenek uporabnejšega.

Ob nekoliko mehkejšem podvozu in ob mnogih tehnoloških inovacijah, kot je, recimo, kamera za vzvratno vožnjo integrirana v vzvratno ogledalo, ostaja verso na položaju, ki ga je osvojila corolla verso. Več pa je že težko pričakovati.