"Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo." Nesmrtnega barda sem poklical na pomoč, ker se je ime zlomilo na hrbtu te Honde že, ko je bila še na risalni deski. Že trideset let mineva, odkar so inovativni Hondini inženirji predstavili agregat, ki se ga je zaradi specifične lege cilindrov oprijelo ime V4. Od takrat je šlo strmo navzgor in kratica VFR je ves ta čas pomenila tehnološki vrh omenjenega japonskega proizvajalca. Motocikli s tem imenom so postali ena izmed ikon znamke, in ko je pred kakšnim letom prišla napoved o novem VFR-ju, je med ljubitelji motociklov završalo podobno, kot bi med ljubitelji rock'n'rolla, če bi prišli originalni Stonesi.

Pa je prišlo na ogled nekaj povsem drugega. Namesto športnika kompromisna reč, ki ni zadovoljila nikogar, in spletni forumi so bili deležni izrazov razočaranja. VFR 1200 s svojim imenom zavaja, saj je motocikel še najbolj naslednik CBR 1100 XX Blackbird. In to je to.

Nekega opojnega poletnega dne stojim pred motorjem. Poskušam vsrkati oblike, podrobnosti. Oblikovan je šokantno, in ko se je zdelo, da je v nečem tako omejenem, kot je oblikovanje dvokolesnika, že vse videno, pridejo z VFR-jem. Dvojni oklep ima ob estetski in protivetrni tudi nalogo odvajanja vročega zraka, kar je zaželeno in pohvalno.

Krmilo je spuščeno nizko, čeprav ne dirkaško, in ker me čaka dolga pot, pri tristotem kilometru že slutim grimase pod čelado. Pa sedem presenetljivo udobno. Po zgolj nekaj kilometrih (ko popravim zablode, ki jih je v pnevmatike vpihal predhodnik) se na motociklu takoj počutim domače. To je redko.

In potem sva šla. Zaradi vozniške kulture, varnosti in novinarske integritete ne povem, kako in koliko, a zelo hitro. Ker 126 kilovatov je prijaznih in na avtocesti kardanski prenos deluje kot ura. Najpomembnejše testno spoznanje pa je povsem preprosto; VFR je športno nastrojen potovalnik, ki jemlje najboljše iz obeh svetov. Vleče kot 'nor', ne glede na to, kje ste s šeststopenjskim menjalnikom. Zadnjih nekaj tednov je mogoče dobiti tudi motocikel, ki ima vgrajen menjalnik z dvojno sklopko, a o tem mogoče kdaj drugič.

Čeprav se sliši smešno, imajo mnogi motocikli težavo z vožnjo naravnost. VFR v tem segmentu postavlja standarde. Naravnost gre kot japonsko rezilo v prekmursko maslo in hitrostna povprečja na običajnem potovanju se zvišajo prek zgolj statistično merljivih razlik. Težava je s premajhnim rezervoarjem za gorivo, ustavljati se je treba prepogosto, a na srečo so ABS-zavore odlične.

Nato pa se zgodba zaplete, ko pridem na strmo cesto s kratkimi zavoji. Prvih nekaj kilometrov sem se bolj valil kot vozil. Vse je bilo narobe – pospeševanje, zaviranje, nagib v zavoj … Roka na ročici za plin mora biti izjemno nežna, ker kardan ne mara nervoze. 2,2-metrski in 267-kilogramski motor pa tudi ni najlahkotnejša reč na planetu. Serpentine so se že bližale koncu, ko sem končno sestavil ovinek ali dva, ki se ju nisem sramoval. Verjamem pa, da lastništvo kmalu odpravi tudi to zadrego. Zato pa ostaja zadrega s skoraj 16.000 evri, kolikor velja ta izjemen motocikel.

Zanimivost: na testnem motociklu je že bil pritrjen ustrezen Akrapovič. Čestitamo in pozdravljamo.