Bili so časi, ko so slovenski obrtniki ob abrahamu redno dobili "čoperja". Kot so rekli. Denar so zbrali prijatelji obrtniki, in ko je bila vsa družba na dveh kolesih, so si le še kupili rdeče rutice, usnjene "lajbiče" in šli do prvega jezera na piknik. Bili so lepi časi in Yamahin »Virago« si dobil ob nakupu pralnega praška.

"Pravi" motoristi so se zgražali, ampak ti časi, recimo sredina devetdesetih, so pomenili tudi rast nove generacije slovenskih motociklistov kot tudi širjenje zavesti o motociklizmu kot ne le zgolj prostočasju, temveč družbenem fenomenu. Hočem povedati, da ima vsak zakaj v motociklizmu zelo jasen zato. V kontekstu, o katerem govorim, je šlo za desetletja potlačeno željo po motociklih, do katerih pa enostavno ni bilo mogoče priti prej in se je v socializmu živeča generacija enostavno postarala.

Do honde VT 750 bi bil še pred desetletjem skeptičen. Zelo skeptičen. Ampak tudi moja motociklistična leta so obrusila robove ignorance in posledično zasadila zel tolerance ter spoštujem vse in vsakogar, ki se vozi z enoslednim motornim vozilom.

Poleg tega je VT nekoliko drugačen cruiser. Če pobrskam po spominu in katalogih, lahko omenim "shadow", ki je Hondin približek harleyja, za VT pa še nisem slišal. In tudi nisem mogel, saj je motocikel nov. Potolaži me, ko vidim, da so stopalke pomaknjene k središčnici motocikla, saj me misel, da bi se peljal z naprej iztegnjenimi okončinami, navdaja z gnusom. Pa sem sedel presenetljivo udobno, in ko dvovaljnik steče, so predsodki izpuhteli skozi dvoje izpušnih cevi.

Kmalu se naučim osnov. Avtocesta je prepovedana, saj se je nemogoče premikati s tekočim prometom. Pri hitrostih okoli 130 je zračni upor prehud. Mogoče ga je zdržati, kako ne, a se mi zdi, da zadeva ni več povsem varna. Zato pa je užitek na regionalnih cestah toliko večji.

In ker že nekaj časa razmišljam, da bi morali začeti akcijo, v kateri bi zdaj opustelo regionalko Maribor-Koper spremenili v slovensko motociklistično transverzalo, recimo slovenski "Route66" ali cesto, za katero imajo Avstrijci oznako "Route69", prevozim vso traso.

Na začetku sem ciničen in si sam pri sebi izmišljam izgovore, zakaj se vozim, kot se vozim, kmalu pa me vožnja posrka. Nekaj, pa nočem biti klišejski "biker", je na takih motociklih. Če je običajen motocikel namenjen temu, da človeku požene kri po žilah, jo honda VT 750 in njej podobi stroji seveda umirjajo. Človek uživa v vetru, vonjih in insektih ter pozabi, kako mineva čas.

Tako gladko zamudim na sestanek, ki so ga sklicali na ministrstvu za promet, in s čelado v roki imam odličen izgovor. »Zamujam, ker sem se peljal varno!«