Najprej in na začetku; dorsoduro je eden najlepših kadar koli izdelanih motociklov. Recimo, da ga štejem med prvih deset. Ko sem ga postavil ob domačo hondo, je bila "ljubica" videti kot postarana teta.

A o skrivnostih najčistejšega italijanskega oblikovanja me je vseeno podučil moj kratkohlačnik. "Ta je pa od Power Rangerjev," je razložila nedolžna otroška duša, ko se je zazrla v motocikel. In resnično; sprednja maska z lučjo je kopija simbola, ki ga imajo na prsih ninja pubertetniki, ki skrbijo za to, da je naš planet varen pred barabami. Priznal sem svojo nevednost, dal mulcu za sladoled in se odpravil na krog z dorsodurom.

Križanec med motokrosom in motorjem za spidvej
Dorsoduro je motocikel za "supermoto". Kot še kje drugje, so tudi v tem križancu med motokrosom in spidvejem Italijani svetovni prvaki. V čast in večno slavo svojemu naslovu so naredili motocikel, ki bo večno spominjal na njihovo superiornost.

Oboževalca supermota, ki sta me obiskala takoj naslednji večer, sta mi sicer zatrdila, da zadeva ni popolna kopija tekmovalnega motorja, a kljub temu sta jima jezika visela do tal.

Na motociklu se sedi visoko, krmilo je široko, tudi vse ostale pritikline so mešanica motorja za kros in dvokolesnika, namenjenega cestam. Za začetnika v supermoto ikonografiji precej nenavadno okolje, ki pa se ga človek hitro navadi.

Tri nastavitve motorja
Agregat je posebna zgodba; dvovaljnik s 750 ccm in 70 kW bi bil nekakšna klasika, ko mu ne bi, po vzoru še nekaterih sodobnih aprillij, dodali najnovejše elektronske "možgane". Le-ti omogočajo delovanje agregata v treh različnih prednastavljenih načinih. In sicer "rain", "touring" in "sport". Ker ni deževalo, se s prvim nisem pretirano ukvarjal, večino poti sem opravil kot "touring" motociklist, v "sport" načinu pa postane motocikel že kar pretirano brutalen. Hočem povedati, da mora imeti človek dlan kirurga, če noče, da motocikel poskakuje kot mlad teliček. Povsem druga pesem je na zaprti progi, kjer izbruhov moči ni nikoli dovolj. Priznam: po sprednjem ali zadnjem kolesu in z nogo naprej se nisem prevažal. Tudi v ovinke nisem drsel in glede na to, da je motocikel opremljen z neizklopljivim ABS-om, je vprašanje, ali bi se sploh lahko. Prestar, preplašen, gume niso bile več povsem sveže.

Za višje hitrosti preživahen
Za klasično vožnjo je dorsoduro "cukrček". Igračka, ki niza zavoje povsem neutrudljivo, ki sprejme celo sopotnika in ki sovraži avtocesto. Najprej zaradi tega, ker pri višjih hitrostih ne gre povsem naravnost, nato pa zaradi tega, ker se 12-litrska posoda za gorivo sprazni hitreje, kot se voznik utrudi.

Dorsoduro je lep in zanimiv motocikel. Ali je uporaben, pa v motociklističnem vesolju že od nekdaj velja za neprimerno, če ne celo neumno vprašanje.

Marko Radmilovič