A vedno ni bilo tako, saj je Tomos v svoji zgodovini doživel veliko svetlih trenutkov.

Tovarna je z državnim dekretom, tako kot mnogo drugih slovenskih podjetij, po drugi svetovni vojni nastala kot odgovor na tedanje razmere. Pred vojno je bilo namreč veliko Primorcev zaposlenih v industrijskih središčih v Trstu, Gorici ali Tržiču, ki pa so po premiku meje na zahod ostala v drugi državi ali na Svobodnem tržaškem ozemlju, ki mu še niso določili državnosti, zato je v primorskem območju nastalo veliko industrijskih obratov, ki so dali delo tem ljudem.

Iz Sežane v Koper
Tedaj je padla tudi zamisel o ustanovitvi tovarne motornih skuterjev , ki bi sprva morala biti v Sežani, od koder tudi ime Tomos, ki je kratica za "TOvarna MOtornih koles Sežana". Okrajni ljudski odbor Sežana je 16. julija 1954 namreč izdal sklep o ustanovitvi tovarne motornih koles, 27. julija istega poletja pa se je v naslednjem sklepu prvič pojavilo tudi ime Tomos. A tistega leta je prišlo tudi do politične spremembe, ki je vplivala na zgodovino podjetja. 5. oktobra 1954 je namreč cona B Svobodnega tržaškega ozemlja dokončno pripadla Jugoslaviji in slovenska vlada se je odločila, da tovarno motornih koles zgradijo v Kopru.
Tedaj so sklenili tudi licenčno pogodbo o izdelavi motociklov s tovarno Steyr-Daimler-Puch. Prvo leto so tako iz Kopra pripeljali licenčni motocikli puch SG 250, poleg tega pa tudi 121-kubični skuterji RL 125 in 50-kubična motorna kolesa MS50, ki so kmalu prevzela glavnino proizvodnje in začrtala tudi program podjetja, ki se je v začetku šestdesetih let usmerilo predvsem v proizvodnjo in razvoj motornih koles oziroma mopedov.

Iz licence v lastni razvoj
Iz Tomosa so tako v naslednjih letih začeli prihajati mopedi, ki so pripomogli k motorizaciji naše države. V začetku so navdušile predvsem izpeljanke pucha MS50, ki smo jih poznali pod skupnim imenom colibri in so jih že leta 1959 denimo izdelali več kot 17.000, leta 1966 pa že 31.950. V začetku sedemdesetih let so začeli razvijati tudi mopede s samodejnim menjalnikom, kar je botrovalo predstavitvi avtomatika A1, leta 1973 pa avtomatika A3, ki se je prvi izrazito ločil od licenčnih Puchovih vzornikov. V sedemdesetih letih so na ceste zapeljali tudi mopedi iz družin A-OS, A-ON in APN, ki so kot "dvojke", "trojke" in "štirke" postali zelo priljubljeni predvsem med mladimi. Osemdeseta leta so prinesla posodobitev celotnega Tomosovega programa motornih koles, ki se je izrazil v privlačnih modelih, kakršni so bili APN6, BT50 in ATX50C, ki se jim je na koncu pridružil še Flexer.

Seveda so to le nekateri iz bogatega Tomosovega programa motornih koles, ob katerih je treba omeniti vsaj še Tomosov uspešni program dvotaktnih motorjev za plovila. Tomos je bil sicer tudi uspešno izvozno podjetje, ki je motorna kolesa uspešno prodajalo tudi na Nizozemskem, kjer so jih od leta 1966 tudi izdelovali, in celo v ZDA. Tovarno je imel celo v afriški Gani. Leta 1998 je Tomos postal del korporacije Hidria, ki ga je novembra 2015 prodala celjskemu podjetju MPO Kabel, ki pa ga je žal privedlo v stečaj.

Uspešno športno udejstvovanje
Tomos je uspešno sodeloval tudi v motošportu, kjer so ga uspešno zastopali tako domači dirkači Janko Stepančič, Miro Zelnik, Janko Florjan-Štefe, Adrijan Bernetič, Anton Kralj in mnogi drugi kakor tudi Italijana Luigi Rinaldo in Gilberto Parlotti. Leta 1962 je Tomos izdelal tudi prvo serijo dirkalnih specialk D-5, ki ji je konec šestdesetih let sledila specialka D-6-S, v sedemdesetih letih pa modeli GP (grand prix), GP 77, GP 78 in GP 79, ki je na Grobniku z zgolj 50-kubičnim motorjem dosegel hitrost 204 kilometre na uro. Tomos se je sicer na dirke vrnil še leta 2005, ko je bil ustanovljen Pokal Tomos.