V svoji televizijski karieri je vodila že številne oddaje: dolga leta smo z njo razkrivali novosti naše televizijske hiše v oddaji Prvi in drugi, poleti z njo odkrivamo Poletno sceno, že leto in pol z njo preživljamo ponedeljkove popoldneve v oddaji Dobra ura z Bernardo, pogosto pa povezuje tudi različne koncerte in dobrodelne prireditve. Njena dobra volja in iskren nasmeh nikogar ne pustita ravnodušnega, Bernarda pa kljub dolgoletni medijski izpostavljenosti ostaja prizemljena, odprta in prijazna. Takšna, kot je na televiziji, je tudi zasebno. Le udobneje je oblečena.

Za vami je že kar precej televizijske kilometrine, vaša dobra volja in prijaznost pa nikakor ne usahneta. Zdaj z vami že dobro leto in pol premagujemo naporne ponedeljke v oddaji Dobra ura z Bernardo. Ali ste si mogoče želeli kakšen drug dan v tednu ali vam je ponedeljek čisto po meri?

Skušam se čim manj obremenjevati s "kaj pa če" razmišljanji. Zdi se mi, da ta samo zapletajo in grenijo življenje. Naneslo je tako, da so "moje" ponedeljkove Dobre ure, in zdi se mi čisto v redu tako. Ob tem vašem vprašanju sem se spomnila na kratko molitev, ki sem jo slišala izpovedano že v različnih verstvih sveta: "Bog, daj mi moč in sproščenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim, kar lahko, in daj mi modrost, da bom znal ločiti med tem dvojim."
Kako poteka vaš običajen - če ga sploh imate - tedenski delovnik? Gledalci z vami preživijo dobro uro ponedeljkovega popoldneva, a so zanjo potrebno priprave, ki verjetno trajajo ves teden.

Hm, konkretno bi res zelo težko v ure ujela opis svojega dela, ker gre za ustvarjalni proces, s katerim v bistvu na nek način vseskozi diham. Kamor koli odpotujem, kar koli navdihujočega vidim, preberem, doživim, kogar koli spoznam – vselej vsaj kakšen reženj mojih možganov razmišlja, ali bi bilo to morda zanimivo tudi za predstavitev v Dobri uri. Več kot veš, znaš, doživiš, boljši televizijski ustvarjalec in sogovornik si lahko, zato vodenje pogovorne oddaje ne more biti samo poklic, ki se začne in konča, ko prestopim vhodna vrata naše televizije.
Koliko je "vašega" v oddaji: ste vi tisti, ki predlaga goste ali pa temo? So kdaj navzkrižna mnenja? Imate kdaj občutek, da je že vse povedano o vsem?

Glede na to, da oddaja nosi moje ime, jo seveda soustvarjam, tako vsebino kot izbiro gostov. Ustvarjanje oddaje pa je seveda plod skupinskega dela. Res sem vesela in hvaležna, da imam bistre, marljive in razgledane sodelavce. Vsakdo s svojimi znanji in idejami doprinese svoj del k temu, da je Dobra ura še boljša. A ker ima oddaja moje ime in obraz, sem na koncu, če gre kaj narobe, po navadi v očeh gledalcev kriva jaz (smeh). Redno se s sodelavci dobivamo na sestankih in svoje misli prepuščamo vetrovom ustvarjalnosti, pogosto pa še v prostem času po telefonih pilimo ideje. Seveda se kdaj tudi ne strinjamo, a se mi to kvečjemu zdi dobro in dragoceno za ustvarjalni proces.

Charlie Chaplin je v pesmi Ko sem se resnično začel imeti rad, ki si jo je poklonil za 70. rojstni dan, na koncu zapisal: "Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav, konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi, ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj in nastanejo novi svetovi."
Kot po navadi najprej opazi močnejši spol, ste tudi vedno zelo lepo urejeni. Kdo vas oblači: se posvetujete s stilistko ali zaupate svojemu čutu?

Nina Jagodic je stilistka, ki poskrbi za moja televizijska oblačila. Je prava modna svetovljanka, zares ima veliko znanja s tega področja in izbran okus, a hkrati s skrbno pozornostjo izbira oblačila, ki so tudi v skladu z mojo osebnostjo. Tako zelo ji zaupam, da sploh ne razmišljam več o tem, ali mi neka obleka pristoji ali ne - če Nina reče, da je dobro, je zame dobro (smeh). Omeniti pa moram tudi televizijske maskerke in maskerje, ki nas ličijo in frizirajo in so tudi zaslužni za to, da smo voditeljice videti (še) boljše (smeh). Pa tudi od dela mojstrov osvetljevalcev in kontrolorjev kamere je zelo odvisno to, kako smo videti.
Že vso kariero ste neločljivo povezani z jezikom, ne nazadnje ste tudi študirali slovenščino. Se vam zdi, da imamo Slovenci lep odnos do jezika, da ga znamo pravilno uporabljati?

Nekaj časa se je veliko govorilo o tem, da nas bo angleščina posrkala vase, zdaj pa je ta tema kar potihnila.

Odnos do jezika in jezikovna kultura sta odvisna od vsakega posameznika; kot tudi kultura na drugih področjih, zato se mi zdi težko govoriti o splošnem slovenskem odnosu do jezika. Nisem tiste vrste slovenistka, ki bi dobivala prebavne motnje ob jezikovnih napakah, se mi pa zdi, da moramo pri javnem sporočanju vendarle paziti na jezikovni nivo. Ko gre za bolj sproščeno in osebno komunikacijo, pa dobro dene tudi zavedanje, da je jezik živ organizem in se spreminja skupaj z nami, ki ga govorimo. Osebno se ne bojim za slovenščino, saj slovenskega srca "I love you" ne more niti približno tako pobožati in ogreti kot "ljubim te".
Čeprav ste znani po lepi in pravilni slovenščini, pa vas gotovo kdaj tudi jezikovno zanese. Ali kaj udari na plan vaše brestaniško poreklo?

Zdi se mi, kot bi ljudje imeli dva materna jezika. Prvo je narečje, v katerega smo se rodili in v katerem smo najprej spregovorili, drugi pa knjižni, zborni jezik, ki smo se ga potem priučili. Ne glede na znanje in trud govorca nam vsem včasih tudi spodrsne in nas zanese, a je treba – preden iščemo žeblje za pribijanje na križ - ločiti neznanje od govornih spodrsljajev. In ja, bolj kot je ozračje čustveno, večja je verjetnost, da me odnese v narečno obarvanost, saj so mi bile tako šepetane prve in najnežnejše besede.
Pred in za kamero se pripeti marsikaj, večino zdrsov pa gledalci niti ne opazimo. Kaj vas je v zadnjem času močno nasmejalo? In kaj vznejevoljilo?

O anekdotah me pogosto sprašujejo, a je pač tako, da stvari, ki se zdijo v določenih okoliščinah neizmerno smešne, izgubijo iskre, ko jih opisujemo. Reči, ki so me vznejevoljile, pa se bi bilo škoda zopet spominjati (smeh). Pri oddajah, ki potekajo v živo, je treba biti pripravljen na vse. Mario Galunič je to nekoč tako dobro povedal, da ne znam bolje in ga bom zato raje kar citirala: "Veš, kaj naj bi se v studiu dogajalo, a nikoli ne veš, kaj se bo zares zgodilo."
Vaša velika ljubezen so tudi knjige. Pogosto navajate različne avtorje. Kako vam pridejo knjige pod roke: so to nasveti prijateljev, mogoče gostov, splet?

Spremljam knjižne novosti, zelo rada pa tudi ljudi, ki jih spoštujem in občudujem, sprašujem, kaj berejo. Kot drugod v življenju se tudi pri branju nekako prepoznamo sorodne duše. Zares verjamem, da veliko o človeku pove tudi to, kaj kulturnega ga mami, zato smo prvi del ponedeljkove Dobre ure poimenovali Kulturni kažipot in vanj vabimo zanimive ljudi, da nam predstavijo, po katerih poteh jih vodijo njihova kulturna zanimanja.
Ste pripadnica tradicionalne šole branja: da primete knjigo v roke, začutite njen vonj in potem uživate v listanju? Ali pa vas je premamil svet tehnoloških pripomočkov in knjige na dotik?

Ja, zaenkrat še vedno prisegam na čarobnost tipanja papirja in črk, ujetih med platnice.

Biti znan medijski obraz prinaša po eni strani nekatere privilegije, po drugi pa ste ves čas pod budnim očesom kritične javnosti. Dobite kdaj boljši kos mesa pri mesarju, ker ste Bernarda Žarn, in pazite, da nimate razkuštranih las, preden odidete od doma?

Z leti se učim čim manj obremenjevati s temi rečmi in grem od doma tudi nepočesana (smeh). Včasih je jutro prekratko, včasih dan pretežak, na splošno pa življenje preraznoliko in predragoceno in moj značaj toliko vihrav, da bi se vselej lovila v težnje po popolnosti. S svojim vprašanjem ste me spomnili še na druge, bolj simbolne in manj konkretne pomene in zvene glagola "biti počesan". Škoda bi se mi zdelo, če bi med pretirano skrbjo za počesanost izgubila igrivost.
Začela se je pomlad. Toplo sonce in lepe temperature so ravno pravšnje za nabiranje novih moči v naravi. Kje in kako jih nabirate vi, kadar ste doma, in kam vas pot najraje odnese, če greste iz Slovenije?

O kar nekaj rečeh, ki polnijo moje vsakdanjike, sva že govorili, tudi tek, joga, kolesarjenje in hribolazenje blagodejno vplivajo name. Joga se mi zdi dragocena tudi zato, ker tako slikovito uči, da je pomembnejša želja po napredku kot po popolnosti, in namesto k sodbam spodbuja k sprejemanju. Bolj kot odgovor na vprašanje, kam naj me odnese, pa se mi zdi pomembno dejstvo, da me odnese – v zemeljsko geografske in intimno osebne širine, dolžine, globine in višine.