Romantika je postala mejnik, brez katerega ne gre danes na nobenem izmed njihovih nastopov. Izjema ni bil niti sinočnji koncert v polni Katedrali Kina Šiške, kamor je sedemčlanska zasedba na čelu z raperko in pevko Remi ter MC-jem Shotom prišla, da bi nadaljevala praznovanje 15-letnice obstoja. "Ko začneš delati skladbe, da bi zadovoljil občinstvu, založbi in pričakovanju lestvic, da bi ustvaril uspešnico, je trenutek, ko glasba umre in gre skupina v k****. Tako da dokler bomo delali zato, ker nas to osrečuje, mislim, da bo vse v redu," je v pogovoru za MMC pred koncertom dejala Mirela Priselac - Remi.

A Elemental še zdaleč niso obstali pri eni uspešnici, postali so opazovalci družabnega dogajanja (predvsem na Hrvaškem), ki so svoje komentarje na aktualno dogajanje vkomponirali v svojo glasbo in vokalno izražanje. Posledica tega je njihov šesti studijski album, ki so ga sinoči predstavljali v Ljubljani, s katerim so pokazali eno izmed svojih agresivnejših strani do zdaj.

"Mislim, da tista kletvica prebudi človeka in ga zgane z ustaljene poti, da postane pozornejši, in ga prisili, da vsaj v tisti sekundi začne o nečem premišljevati. Tako da te skladbe, kot so Nož, Šok ..., ki imajo naslove 'večje od življenja', niso tako slabe v morju vseh skladb, kjer najdemo Ne pozabi me, Ona odhaja, Ljubezen in jaz … Ni slabo, če imaš ob takšni bazi skladbo, ki nosi naslov Nož," je še dejala v smehu Remi.

Elemental so sinoči za svoje občinstvo v Ljubljani, ki je vsako njihovo skladbo pospremilo z bučnim aplavzom in se na koncu prelevilo v tretji vokal skupine, pripravili dve uri trajajoč prerez svojega glasbenega ustvarjanja in jim tako sporočili, da je še vedno vse "v redu".

Več si lahko preberete v intervjuju spodaj.

Ko vi rečete, da je vse v redu, veš, da ni. Če bi to rekli pred 15 leti, bi vam morda še nekako verjeli, saj vas še nismo poznali. Bi lahko rekli, da je to ena izmed sprememb, ki ste jih doživeli v tem času?
Recimo, da je tvoje razmišljanje deloma pravilno. Kdor je razumel naš "v redu je" sarkastično, se je zmotil. Danes potrebujemo trenutek, ko nekdo pride do tebe, te potepta po rami in ti iskreno reče: "V redu je." Ne glede na vse negativne stvari, ki se dogajajo okoli nas. Kot rečejo Angleži: "This too shall pass." Včasih dajemo preveč pozornosti politični histeriji okoli nas itd. In ni slabo, če pride trenutek in pride nekdo, ki ti reče: "Ja, s**** je, ampak živi smo, zdravi smo in smo, kjer smo. V redu je." Pri ustvarjanju zadnjega albuma smo gledali bolj s te strani. Nismo bili preveč sarkastični.

Koliko ste na splošno sarkastični, ko se lotevate tem v vaših besedilih?
Mogoče celo bolj, kot bi hotela. Ta sarkazem je bolezen, za katero boleham že več let.

Zdi se mi, da ga je bilo na začetku še malenkost več, kot ga je danes.
Prav v teh politično angažiranih skladbah smo se včasih bolj opirali na izražanje skozi sarkazem. Danes pa mi je bolj v užitek, da nekomu rečem neposredno v obraz: "Da, vi ste prekleti neumni kmetje in nimate pojma." Nekaj takšnega, kar povemo v skladbi Balkana. Prav v tej skladbi mi je v največji užitek, da rečem politikom in vsem drugim: "Lahko vas je sram. Vi ste mali ljudje." Pred okoli desetimi leti pa bi vse skupaj zapakirala v simpatični sarkazem in poskušala povedati isto sporočilo na tak način. Veliko je odvisno tudi od časa. Zdaj že vrsto let od teh ljudi prenašamo s**** in pride trenutek, ko imaš vsega dovolj. Najraje bi to povedal neposredno, brez ovijanja v rokavice.

Koliko mislite, da vas slišijo? Da pravi ljudje slišijo to, kar želite sporočiti?
Po eni strani mislim, da so politiki toliko odmaknjeni od realnosti, da sploh ne dojamejo, kaj se dogaja. Niti glas ljudstva ne pride do njih, kaj šele glas skupine, ki je znotraj tega ljudstva. Po drugi strani pa sem prepričana, da tudi oni poslušajo glasbo, in ko prižgejo radio, slišijo to neko skladbo in morda jih nekje nekaj zbode. Lahko pa, da sem samo utopist (smeh).

Mislim, da pride do njih, če sklepamo po skladbi Zašto te imam, zaradi katere ste naleteli na kar nekaj težav, ko je bilo vprašljivo predvajanje videospota na televizijskih postajah.
Da, ampak to je bilo res omejeno samo na videospot, ker so se v njem pojavili politiki v negativnem kontekstu. Pravzaprav skladba sama po sebi ni posebej škandalozna, ampak ko se združi z videospotom, sledi neki "aha!" trenutek. Zato je videospot doživel žalostno usodo, da so ga šikanirali. DVD je kar izginjal, posnetek se je izgubljal, kar ga niso dobili ... Mi pa smo to izkoristili v svojo korist in ljudem sporočili, da smo naredili takšen videospot in se ne vrti nikjer. Kaj vam to pove o svobodi govora na Hrvaškem? Ljudje so ga našli na svetovnem spletu in na koncu je prišel do njih.

Zakaj elementi šoka na zadnjem albumu, kot so na primer naslovi skladb: Hejterji, Nož, Šok?
(Smeh). Ne vem, včasih neke situacije in teme zaslužijo, da se predstavijo na takšen način – da vsebujejo element, ki pretrese. Mene velikokrat sprašujejo, zakaj uporabljamo kletvice v naših besedilih? Zato, ker včasih, ko vneseš v kontekst kletvico, postane človek pozornejši. Zaradi nje se nekaj v njem prebudi, saj ga beseda strese. 99 odstotkov naših skladb ne vsebuje kletvic, sploh če poslušaš pop, je ne boš slišal. Ampak mislim, da tista kletvica prebudi človeka in ga zgane z ustaljene poti, da postane pozornejši, in ga prisili, da vsaj v tisti sekundi začne o nečem premišljevati. Tako da te skladbe, kot so Nož, Šok ..., ki imajo naslove "večje od življenja", niso tako slabe v morju vseh skladb, kjer najdemo Ne pozabi me, Ona odhaja, Ljubezen in jaz … Ni slabo, če imaš ob takšni bazi skladbo, ki nosi naslov Nož (smeh).

Zase ste v enem izmed preteklih intervjujev dejali, da ste skupina, ki samo stoji ob strani in komentira. Koliko mislite, da s tem pripomorete k spremembam?
Mislim, da se sprememba ne zgodi vedno, ko v nekoga vržeš molotovko. Spremembe se dogajajo tudi na kognitivni ravni – v nekem razmišljanju. To razmišljanje pa potem vpliva na delovanje. Na primer: če bi bolj vplivali na razmišljanje naših someščanov, morda ta sramotni referendum o zakonski zvezi kot skupnosti ženske in moškega, ne pa tudi istospolnih partnerjev ne bi bil nikoli sprejet. Iz tega bi se razmišljanje prezrcalilo na delovanje. Elemental ni skupina, ki bo vzela v roke molotovko in se zatekla k agresivnemu delovanju. Mi smo že po naravi miroljubni in bližje mislecem kot agresivnim upornikom. Jaz ne vem, kako bi se vedla v vlogi agresivne upornice, saj sem oseba, ki je nekomu nenavadna, ker doma nimam televizije, ampak bere knjige in poezijo. Iz te moje "wierdo" perspektive poskušam narediti najbolje, kar lahko (smeh).

Se morda vidite v politiki?
Če povem po pravici: ne. Ampak zato, ker nisem za to izobražena. Menim, da bi tako odgovoren posel, kot je politik, morali opravljati ljudje, ki so se izobraževali v tej smeri. Na Hrvaškem ni tako. In na koncu imaš v saboru voznike kamionov in ljudi, ki nimajo povezave s politiko. Na koncu je politika kot živalsko kraljestvo. Če bi jaz imela kakšno željo po politiki, bi najprej šla na podiplomski študij, ki bi me lahko pripravil na kaj takšnega. Trenutno pa nimam takšnih ambicij.

Kaj je zdaj drugače, ko smo vsi v Evropski uniji?
Absolutno nič. Samo to, da gremo lahko lažje čez mejo, ko pridemo v Slovenijo. Kar se tiče drugih držav, kot so Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija, kjer igramo, so iste razmere, kot so bile. Ni velikih razlik, razen tega da opažam, kako na politični sceni našega premierja je*** še nekdo od zunaj (smeh).

Elemental je omejen z jezikom in bi težko nastopal v državah zunaj območja nekdanje skupne države. Ampak ali so bile kdaj ambicije, da bi se preizkusili v tujini?
Ovira nas jezik in meni se ne da prevajati besedila v angleščino. Nekaj skladb sem naredila v angleščini za svojo dušo in jih pustila v predalu. Ne zato, ker mi niso bile všeč, ampak ker se mi zdi, da lahko še napravimo nekaj stvari znotraj regije, in nimam ambicije, da bi šla kam ven. Ne da se mi prilagajati besedil. Lena sem.

Zdaj ko ste sami začeli rapati, je bilo takrat v Zagrebu malo ljudi, ki se je s tem ukvarjalo. Je bila to prednost ali slabost?
Zame je bila to prednost, ker smo bili mala skupina, ki jih je povezovala miselnost: mi proti njim. Vse se mi je zdelo simpatično in takrat je bilo zelo kreativno ozračje. Vsi so nekaj ustvarjali. Takrat nas je morda bilo na sceni, vseh skupaj okoli deset, ampak vsi smo delali. Vsak dan se je napisala kakšna nova skladba, povezovali smo se, sodelovali drug z drugim … Odlično je bilo, ker sem lahko bila del tega na začetku. Vedno je zanimivo, ko nastaja neka scena, in je super, če se znajdeš na pravem mestu v pravem trenutku.

Morda je ena izmed podobnosti od takrat do danes, da še vedno manjkajo močne ženske v glasbi. Zakaj? Kje so danes?
V zadnjem času na Hrvaškem opažam en zelo zanimiv pojav, in sicer pojav kantavtoric. Dekleta se postavljajo s svojimi kitarami pred občinstvo in pojejo svoje pesmi. Recimo imamo skupino Punčke in izvajalke, kot so Nina Romić in Sara Renar ter še številne druge kantavtorice, ki so se pojavile v zadnjem letu. Mislim, da je to neki novi ženski glas, ki se budi in pojavlja pri nas. Precej časa ni bilo nikogar in so se ženske zatekale k popu. Zdaj se mi zdi, da se prebuja alternativna ženska, za katero ni pomembno, ali je raperka, pankerica ali rokerica. V vsakem primeru se dogajajo pozitivne spremembe.

Koliko se sami danes še lahko poistovetite z besedili, ki ste jih napisali pred recimo desetimi, petnajstimi leti; še v času, ko sta bili aktualni Moj, njegov in njen svijet ter Tempo velegrada?
Na tiste skladbe gledam kot na testament časa. Gre za skladbe, ki jih je naredila skupina, ki je združevala člane, stare od 18 do 20 let. Njihovo takratno razmišljanje je bilo sorazmerno z njihovimi leti. Če bi bile danes, ko sem stara 34 let, še vedno iste in bi še vedno razmišljala podobno o nekih stvareh kot takrat, ko sem bila 18 let, bi pomenilo, da nisem niti malo miselno napredovala. Ostala bi na isti ravni (smeh). Jaz na njih gledam kot na neko staro jaz. Prav tako pa gledam kot na neke temeljne kamne, ki so se položili v tistem času, iz katerih je nastala oseba, kot sem danes.

Kateri je najbolj neumen verz, ki ste ga kdaj napisali?
Oh … Veliko jih je (smeh). Ampak mislim, da je absolutni zmagovalec v skladbi, ki nosi naslov Pasivna agresija. Kjer sem rimala: "stožaca" in "člankonožaca". To je bilo v obdobju, ko sem se verjetno pri biologiji učila o členonožcih (smeh). Pa tudi Pasivna agresija je bila ena izmed prvih pesmi, ki sem jih kadar koli napisala. Lahko bi rekli, da je tam največji festival mojih neumnosti (smeh). "Fail Fest" (smeh).

Skozi skladbe lahko spoznamo več vaših strani. Kdaj recimo veste, da je čas za raperske vložke, kdaj za petje, kdaj za agresivnejše izražanje?
Kaj pa vem ... Morda to najbolje definira melodija. Če pišem skladbo, ki jo bom zapela, mislim na melodijo in besedilo. Če pišem skladbo, v kateri rapam, se orientiram glede na to, kako mi gre od rok. Ne razmišljam toliko v procesu pisanja, ampak šele ko vidim besedilo, si rečem, kaj bom odrapala in kaj odpela. V nekaterih primerih pa se je zgodilo celo, da sem skladbe, ki so bile mišljene, da jih odrapam, na koncu zapela. Nekaj takšnega se mi je zgodilo pri skladbi z zadnjega albuma U redu je. To skladbo bi morala odrapati, ampak sem jo na koncu odpela. Ni pravila. Kakor pride, tako je.

Koliko je realen album, na katerem bi samo peli? Se bi lahko zgodil ali ne?
Pravzaprav … ne vem. To bomo videli. To bo pokazal čas. Jaz se vedno manj sramujem tega, da znam peti. Včasih mi je bilo to zelo neumno in nisem hotela, da me kdo označuje za pevko, ampak za raperko. Nisem bila toliko zaverovana vase. Danes pa na to gledam drugače. Ne sramujem se več tega. Album, na katerem bi vse odpela … Zakaj pa ne? Ampak ne vem. Moram videti, kako se bodo stvari razvile (smeh).

Sedem ljudi v kombiju. Ste si predstavljali pred 15 leti, da bo danes tako?
Nikakor. Nisem niti razmišljala o tem. Nisem se nikoli znašla v položaju, ko bi sedela doma in sanjarila, da bomo mi imeli kariero. Mislim, da nikoli nisem izrekla stavka, ki bi se začel z besedami: "Po poklicu sem …" Glasba je to, kar počnem. To sem jaz in ne znam drugače. "That's the whole truth."* Nikoli nismo imeli ambicioznih sanj, vedno smo počeli to, kar nas je osrečevalo. V nekem trenutku so se stvari poklopile in ljudem je bilo všeč to, kar smo mi počeli. Od tam se je nadaljevala zgodba.

Koliko ste danes v materialnem stanju blizu razmeram, ki jih opisujete v skladbi Malo sutra?
Niti malo (smeh). Razlika je velika, ker sem v času nastajanja omenjene skladbe imela pred sabo še en izpit ali dva. V tem času sem celo diplomirala (smeh). Ampak Malo sutra je vseboval izrazite elemente sarkazma: "Vse to se bo zgodilo … pa kaj še." Že takrat smo se zavedali, kakšna je naša usoda (smeh).

Koliko danes cenite male stvari?
Vedno so aktualne. Brez njih bi bilo življenje veliko bolj žalostno in brez smisla. To so malenkosti, ki skozi čas dobijo nove definicije, kaj zate predstavljajo male stvari. Tako da je vedno nekaj novega, kar te razveseli in brez česar ne moreš. Ampak to se mi zdi, da je vsem ljudem skupno in da cenimo te male stvari.

Koliko let je še pred Elemental?
Bomo videli. Delali bomo, dokler bomo lahko. Vedno to rečem: dokler bo vse to igra, šala, bo vse v O. K. Ko začneš delati skladbe, da bi zadovoljil občinstvu, založbi in pričakovanju lestvic, da bi ustvaril uspešnico, je trenutek, ko glasba umre in gre skupina v k****. Tako da dokler bomo delali zato, ker nas to osrečuje, mislim, da bo vse v redu.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate v spodnji galeriji in videu.