"Po zmagi na MMS 1989 še nisem imela polnih dvoran. Tudi uspešnica Moj dom jih ni napolnila. Dvorane so se začele polniti po zmagi z Mornarčkom. Letos praznujem 25 let svoje kariere na slovenskem področju – res tiste prave. Vse je šlo postopno. In zdi se mi prav, da je tako potekalo – da znaš ceniti, kar imaš," pove Blagnetova.

Štela je 20 let, ko je nastopila na amaterskem tekmovanju Prvi glas Gorenjske. Prvi večji nastop in uspeh s skladbo Santa Lucia sta pripeljala k odločitvi, da postane profesionalna pevka. "Na začetku sem si samo želela čim več glasbe, petja, umetnosti. Nikoli si nisem predstavljala, da bo šlo v takšne razsežnosti. Če rad delaš, kar počneš, in to delaš iskreno, je to normalno posledično dejanje – da si prepoznaven ali blizu faze slave. Pravzaprav je glasba moje poslanstvo," ugotavlja pevka danes.

Še pred zmago na Melodijah morja in sonca leta 1991 v Kopru je postavljala temelje za svojo kariero na področju nekdanje skupne države. Na makedonskem Makfestu je leta 1986 s skladbo Ko te ni osvojila prvo nagrado občinstva in prvo nagrado strokovne žirije, leto pozneje na Splitskem festivalu s skladbo Morje, ljubezen moja pa prvo nagrado občinstva. Postala je redna gostja in zmagovalka največjih festivalov na prostoru nekdanje države Jugoslavije. Leta 1989 je prvič zmagala na MMS-ju - takrat s pesmijo Vrniva se na najino obalo skupaj z Nacetom Junkarjem.

A šele tri leta za tem je preskočila iskrica med njo in slovenskim občinstvom. "Zmaga na Melodijah morja in sonca leta 1991 je bila velika prelomnica. Takrat smo bili vsi polni navdušenja. Takrat sem zmagala z Mornarčkom. Imela sem ogromno nastopov – tedensko sem jih imela toliko, da sem jih morala še celo odbijati, ker je bilo fizično nemogoče, da bi povsod nastopila. Ampak sčasoma je osamosvojitev Slovenije zame postala ovira, ker sem si ravno ustvarjala kariero na jugoslovanskem področju. S stališča velikega trga še nisem občutila tega primanjkljaja. Bolj pozneje ali pa danes," pove Blagnetova.

Od jugoslovanskega k evropskemu občinstvu
Po osamosvojitvi Slovenije se je obrnila k evropskemu občinstvu. Leta 1999 je na festivalu Eurofest s pesmijo Io sono sola osvojila prvo nagrado občinstva, prvo nagrado strokovne žirije, nagrado za najboljšo izvedbo in najprestižnejšo nagrado grand prix. Zaradi priznanj na mednarodnih festivalih so jo leta 2002 v Atenah izbrali za podpredsednico mednarodne žirije za zabavno in klasično glasbo v M. C. N. M. (Mediterranean Collaboration of New Musicions) in v I. I. W. M. C. (International Institute of Woman Musical Creativity.

"Ni pravil za uspeh. Ni pa stvar naključja, je mnogo več. Vedno pravim, da ni vse v glasu in srcu, veliko je potrebnega tudi intelekta. Predvsem pa moraš biti kakovosten. Mogoče je na začetku pomemben videz, ampak ti nič ne pomaga, če ne razviješ prepričljive interpretacije. Ker ljudje prepoznajo kakovost in zelo dobro znajo ločiti zrnje od plev," priznava Blagnetova.

Po intenzivnem študiju opernega petja, ki je trajal 12 let, pri najbolj priznani slovenski operni pevki in pedagoginji Ksenji Vidali Žebre, je začela ustvarjati album najlepših svetovnih opernih arij. "Pravijo, da najmočnejši in najboljši ostanejo. Ne gre za vztrajanje. Občinstvo je vedno tisto, ki reče zadnjo besedo. Zagovarjam delo. Ne smeš zaspati na lovorikah. Delo vrednotim z razdajanjem, nadgradnjo in ne s podiranjem mostov. Pri koncertih se vedno trudim, da ljudem dam svežo energijo, da se ne ponavljam, da ne postanem dolgočasna. Mogoče imam srečo, da sem zanimiva za medije kot persona," je dejala Blagnetova.

Rumeni mediji in glasba
In slovenski rumeni tisk je pevko v 90. letih prejšnjega stoletja "zgrabil" v svoje kremplje. "Imam srečo, da se je moja zgodba gradila v popolnoma drugih časih, ko so bila še drugačna merila. Ni bilo rumenega tiska in takrat sem zgradila najmočnejše temelje svoje kariere," pojasni Blagnetova.

In kako gleda nanj danes? "Rumeni tisk je za izvajalca prej slabo kot dobro – za njih dobro (smeh). 'Rumenci' potrebujejo nove zgodbe, sveže meso (smeh), senzacije, tudi kvazisenzacije. Mnogo nadobudnih urednikov se trudi na kakršen koli način prodati časopis. Ampak moram priznati, da slovenski rumeni tisk ni tako napačen. Če samo pogledam angleški ali srbski rumeni tisk, ki je neizprosen. Naši mediji so še v redu in mislim, da bo tako tudi ostalo glede na našo kulturo," prizna Blagnetova.

Po vsem izpostavljanju v javnosti in po vseh letih pa je Blagnetova zgradila svoj pogled na zvezdništvo. "Mislim, da smo se mi dolga leta krčevito otresali zvezdništva – ljudje in mediji. Danes nas imenujejo zvezde. O tem zvezdništvu imam zelo mešane občutke, ker smo res majhni in se res vsi poznamo med sabo. Ampak na vsem planetu imajo ljudje svoje zvezde in si jih želijo imeti. Ker kaj je zvezda? Substitut nečesa, kar bi mi radi bili. Še posebej, če zvezda podaja pozitivno sporočilo. In v tem ne vidim ničesar slabega, prej dobrega," pravi Blagnetova.

Stožice - zadnja prelomnica
Pevka je leta 2006 svoje umetniško delovanje razširila še na gledališče, toda zadnja velika prelomnica v njeni karieri je prišla leta 2011, ko je napolnila areno Stožice. In ta koncert je v njenih očeh največji dosežek. Čeprav je pred tem šestkrat napolnila Halo Tivoli.

V 25 letih, v katerih je gradila svojo kariero na slovenskih tleh, je preživela veliko sprememb. A izpostavlja eno - odnos občinstva do glasbe. "Zdaj sploh opažam, da je vid prevzel vlogo ušesa. Danes se zelo malo posluša interpretacija – manj kot včasih. Nekateri že govorijo med pesmijo (smeh). To je danes moderno in to moramo sprejeti. Nič ni slabega v tem. Ampak ljudje bolj ali manj poslušamo z očmi," zaključuje Blagnetova.