Večer se je začel z ogrevanjem orkestra ob skladbi Poletna noč, ki je na neki način povezal lanski gala koncert z letošnjim (omenjena skladba je že tradicionalno zadnja na repertoarju). A letošnja Poletna noč je bila posebna, saj je bila ob 25. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije posvečena največjim festivalskim popevkam po letu 1991.

In res - orkester pod taktirko Patrika Grebla je obiskovalce vrnil v čas začetkov s pesmijo Tih deževen dan. Pesmijo, s katero je Cole Moretti prvič zastopal Slovenijo kot samostojno državo na pesmi Evrovizije. Prav poseben čar ji je sinoči dodal orkester, saj jo je zaigral iz izvirne partiture Jožeta Privška - v izvedbi, ki jo slišimo po radijskih postajah, a je redkokdaj zaigrana v živo, saj zahteva velik orkester.

Začetni evrovizijski trojček so dopolnile pesmi Zbudi se v izvedbi Tanje Ribič in Prisluhni mi (izjemoma zaradi službenih obveznosti Darje Švajger) v izvedbi Eve Boto. Letošnja zmagovalka Popevke se je vrnila na oder čisto na koncu in sprožila enega večjih aplavzov z zmagovalno skladbo Kaj je to življenje?. Evrovizijsko bero pa je s skladbo Poglej me v oči z Eme 2003 dopolnila še Alenka Godec, ki ji je na koncu tudi pripadla čast, da je končala še en gala koncert s festivalsko himno - Poletno nočjo.

Veliko vlogo na letošnjem gala koncertu so odigrali člani skupine Faraoni - natančneje Slavko Ivančić, ki se je po poškodbi vrnil v velikem slogu. V prvem sklopu nostalgije na Melodije morja in sonca so stopili na oder Faraoni brez Ivančića. V ospredju je bil Enzo Hrovatin, ki mu je bila prepuščena vloga solista pri skladbi Solinar. A kmalu za tem se jim je pridružil Ivančić s skladbo Mi ljudje smo kot morje.

Ivančić se je občinstvu na Kongresnem trgu predstavil še enkrat, in sicer po venčku skladb iz Slovenske popevke in Melodij morja in sonca Anike Horvat (Nihče ne ve, Belo nebo, Lahko noč, Piran). V drugem delu svojega nastopa se je vse vrtelo okoli obdobja, ko je nastopal kot samostojni izvajalec. Na račun tega sta po središču Ljubljane odmevali skladbi Ko mene več ne bo in Črta - sicer malce "prelomljena črta", saj so jo morali ponoviti zaradi manjših nesporazumov med Ivančićem in orkestrom.

Predvsem pa je bil sinočnji večer večer, ko so lahko obiskovalci videli na odru izvajalce, ki se dandanes ne pojavljajo več toliko na velikih odrih. Poleg Ribičeve, ki se je zbranim lepo zahvalila za topel sprejem, je bila tega deležna tudi Helena Blagne s skladbo Bodi srečen Bambino. Omenimo samo, da je letošnje leto tudi za njo praznično, saj mineva 25 let od njene zmage na Melodijah morja in sonca s skladbo Moj mornarček in s tem tudi 25 let samostojne kariere na slovenskih tleh.

Le za to priložnost se je iz Pariza vrnil Anžej Dežan, ki je zapel svojo zmagovalno popevko Šopek maka. Venček uspešnic s Slovenske popevke so zaokrožili Katrinas, Prifarski muzikanti in Andraž Hribar s skladbama Življenje je lepo in Po čem diši ta dan.

Čustveno slovo z Eroiko
Piko na i festivalskim skladbam pa so postavili Nuša Derenda, Marko Vozelj in Eroika. Vozelj se je najprej vživel v kožo Andreja Šifrerja in predstavil svojo interpretacijo še ene zmagovalne skladbe s Slovenske popevke Za prijatelje. Nato pa je združil moči z Derendo v zmagovalnem duetu (po izboru občinstva, strokovno žirijo je takrat prepričal Matjaž Šalehar - Hamo) s skladbo Naj nama sodi le nebo iz Slovenske popevke leta 2012.

To pa je bila tudi napoved za kratek presek Derendine kariere, ki jo je začela s skladbo Čez dvajset let (s katero je leta 2000 osvojila nagrado za najboljšo zvočno podobo) in končala z mešanico Ne ni res/Energy.

Najbolj čustvena izvedba je sicer pripadla članom tria Eroika, ki je odpela še eno zmagovalno skladbo iz Slovenske popevke Yuhubande - Če je to slovo. Poletna noč je tako znova napolnila Kongresni trg - ravno na dan praznika glasbe - in ob takšnem podatku je malo verjetnosti, da bi bila ogrožena v naslednjih letih. Večeri nostalgije pri nas še vedno najdejo svoje mesto.