Privid so na koncu umestili kot zadnjo - dodatno - skladbo na albumu, saj so svoje osebne pripovedi zavili v ritme indiepoprocka, ki jih je zakrivil producent Zmago Šmon. Bratje Mihelič še naprej gradijo svojo prepoznavnost z večglasnim petjem in besedili v slovenskem jeziku, kjer ne manjka belokranjskih narečnih besed. "Toda po letu 2015 smo se po izdaji drugega albuma 2B bolj posvetili iskanju nove smeri," je povedal Gašper Mihelič.

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Gašperjem in Jernejem.

Zakaj Koromandija?
JM: Koromandija je beseda s težo. Po eni strani je utopija, po drugi pa obljubljena dežela. Glede na to, da smo se na tretjem albumu najbolj uskladili in našli svoj zvok, ki smo ga iskali, smo na neki način dosegli ta svoj cilj. Svojo Koromandijo. Hkrati pa se beseda pojavi tudi v skladbi Nasvet.

Koliko premisleka ste vložili v iskanje novega zvoka, za katerega pravite, da je končno vaš pravi?
GM: Iz akustike smo šli v elektriko. S samplepadom in programiranimi bobni smo dobili novo širino v glasbi. Toda ker smo samo trije v skupini, smo morali biti malo bolj ustvarjalni in poiskati načine, da smo zapolnili zvočno sliko s kitaro, baskitaro, padom in tremi vokali.
JM: Takšne zahteve smo izrazili tudi pri producentu, ki nam je prisluhnil.
Je to jezni pop?
GM: Mogoče je celo prisoten v kakšni skladbi, ampak večinoma so besedila pozitivna oziroma izvirajo iz naših izkušenj. Z besedili sporočamo vse prej kot pa trpljenje.
JM: Melodika je pop, toda kitare spremenijo vzdušje, tako da je s tega vidika mogoče res jezni pop.
Že sama besedila od poslušalca zahtevajo malo več pozornosti. Kako to, da se niste odločili za klasične popstrukture skladb?
JM: Naše vodilo je, da ne ustvarjamo skladb na prvo žogo.
GM: Da imajo neko težo in da se ob tretjem poslušanju popolnoma spremeni poslušalcev pogled v primerjavi s prvim.

Glede na to, da so v ospredju zgodbe, so to vaše zgodbe ali pripovedujete zgodbe drugih?
GM: Večinoma so lastne zgodbe, opisujemo lastna doživetja. V nekaterih skladbah pa opisujemo tudi dogajanje okoli sebe.
JM: Melodije in besedila so nastajali sočasno in vsak izmed nas je dal v njih del sebe.
Brez Vinice ni šlo? Že takoj na začetku postrežete s skladbo Viniško nebo.
GM: Gre za skladbo, ki najbolje povzame naš belokranjski zvok. To reče vsak, ki posluša skladbo. V Vinici vse nastaja in prav je, da je "ujeta" še znotraj skladbe.
Po drugi strani pa kar skrivate belokranjski naglas znotraj skladb. Kako to?
JM: Pred časom sem se kar malo jezil nase, ker ta leta, ko sem zaposlen, delam z različnimi ljudmi. In mi ne predstavlja težave, da se pogovarjam v pogovorni slovenščini. Včasih se prav sprašujem, zakaj ne govorim več v belokranjskem narečju.
GM: Navajeni smo preklapljati med narečji. Zdaj ko sem že sedmo leto med tednom v Ljubljani, sem tudi malo že izgubil ta naglas. Toda ko pridemo domov, takoj preklopimo nazaj. Spet govorimo po naše (smeh). Ampak če želiš nekomu nekaj povedati, moraš v takšnem narečju, da ga bo on razumel. Zato tudi bolj posegamo po pravilni rabi slovenščine v besedilih.
JM: Vse je stvar značaja. Nekateri nikoli ne odstopijo od svojega prav.
GM: Veliko je tudi naših besed v skladbah. Prav tako manjka dvojina (smeh).
Koga opisujete v skladbi Drama?
GM: Opisuje neko razmerje med fantom in dekletom. Opisuje vsakdanje tegobe parov – vzpone in padce. Opisuje ravnotežje med dobrimi in slabimi trenutki.
JM: Ključni moment v besedilu je strnjen v vrsticah: "Mirna kri bo znala potrpeti."
Obstaja kakšen poseben razlog, zakaj vas toliko fascinirajo odnosi, ki jih opisujete v svojih skladbah?
GM: Za nas lahko rečem, da ne znamo hliniti. Smo iskreni - takšni, kot smo. In pišemo, kar se nam dogaja. To je najbolj iskreno. In tudi delamo takšno glasbo, kot jo znamo. Nihče ni šolan glasbenik in v skladbe vnašamo to, kar smo se naučili sami. To prihaja samo iz nas.
Potem kar velja, kot pojete v eni izmed vaših skladb na vašem albumu, da lažne pozornosti ne kupite.
JM: Res je.
GM: V osmih letih se človek veliko nauči. Prepoznaš človeka, ki je iskren, in tistega, ki ni. Izkušnje delajo svoje. Na začetku si naiven in se ti zdi vse fascinantno, potem pa vidiš, da večina ljudi prodaja lažne sanje. Malo ljudi je iskrenih in te še bolj cenimo.
Gašper, koliko ponudb ste dobili, da bi šli na samostojno pot? Sploh po nastopu na X Factorju.
GM: Precej - od producentov do menedžerjev. Pri meni je bila sreča, da imam za sabo dva brata, ki sta starejša od mene in sta mi dala ogromno nasvetov. Že od samega začetka mi je bilo jasno, kaj hočem, in da ohranimo to "družinsko firmo".
Kdaj se je začela ta "družinska firma"?
GM: Sploh še nismo bili skupina, ko smo začeli snemati prvi album.
JM: To je bila na začetku najprej moja samostojna kariera. Spomnil sem se, da bomo skupaj posneli album. Zbral sem glasbenike, finančna sredstva sem prejel z nagrado na nekem festivalu v Kostelu, kjer je nastopil tudi Gašper, in dal pobudo, da gremo v snemalni studio. Primož se je takrat veliko ukvarjal z elektronsko glasbo in se je v samem procesu največ naučil.

Kako nastanejo osnutki za skladbe? Na kitari?
GM: Tako je. Kitara je glasbilo, ki ga znamo igrati vsi trije. Osebno mi predstavlja najljubše glasbilo in me spremlja povsod.

Če bi morali vleči vzporednice z drugimi skupinami, bi vas še najlažje umestili ob Vatro. Kaj pravite na to?
GM: Dobra primerjava. Tudi njihova besedila niso vsakdanja.
JM: To je kompliment.
Od kod vaša navdušenost nad starim jugorockom, ki ga je mogoče zaznati v vaši glasbi?
JM: Rastel sem s tem. In to so skladbe, ki so prisotne na vsaki "fešti". Je glasba naše mladosti (smeh). Pozneje sta brata začela poslušati Coldplay in Kings of Lion, toda na to se ne pleše.
GM: Na vsaki zabavi v Vinici si kralj, če igraš skladbe Parnega Valjka.

Katera vaša skladba pa je najbolj priljubljena v Vinici?
GM: Daj srce.