Začetne festivalske izdaje sta Groove Armada pripravila kot odgovor na porajajočo se koncertno dejavnost v središču mesta, to je v Hyde Parku, kjer predvsem v juliju tradicionalno pripravljajo koncerte največjih svetovnih, predvsem rockovskih zvezdnikov, kot so Bruce Springsteen, Paul McCartney, Eric Clapton ali pa pred tedni Rolling Stones.

Andy Cato in Tom Findley sta leta 2002 kot nekakšen žur za prijatelje in delujoče v glasbenem poslu gostila v klubu 93 Feet East na sloviti ulici Brick Lane, šele leto zatem je kot prizorišče prireditve na vrsto prišel Clapham Common, park na južnem obronku mesta.

Od leta 2005 je Loveboxov dom v Victoria Parku. Franšiza se je prodala, če ne kar preprodajala, festival je pridobival pomen, krepila se je zasedba nastopajočih, število obiskovalcev pa ni več padlo pod 25.000.

Lovebox je od leta 2010 trodnevni glasbeni super dogodek, ravno tedaj pa se na odru ni več pojavila razširjena zasedba dvojca Groove Armada. Lani sta se Cato in Findley s svojim bendom vrnila na Loveboxov glavni oder. Pomembnejše je ne nazadnje dejstvo, da je festival ohranil osnovno vsebinsko premiso, to pa je poudarjen namen predstavitve plesne, elektronske glasbe, čeprav ne izključno le te.

Letošnji festival je v treh dneh na prizorišče, ki naenkrat lahko sprejme do 50.000 obiskovalcev, privabil skupaj več kot 60.000 glasbe in plesa željnih. To je sorazmerno visoka številka, kljub temu pa ne najbolj spodbudna za prireditelje.

V preteklih tednih je bilo v britanski prestolnici pasje vroče, po nekaterih ocenah kar rekordno vroče in suho. In tudi vreme, ki je bilo podobno poletju 1976, je bilo občasno vzrok, da se Lovebox ni iztekel tako vsesplošno nasmejano, kot se je sredi maja sicer enodnevni Fielday, ki pa je letos imel najvišji obisk do zdaj.

V petek in soboto so na Loveboxu nastopili domačin(i) Plan B, Rudimental in Foreign Beggars, D’Angelo, Azealia Banks, Jurassic 5 ter še AlunaGeorge, Netsky, Charlie Wilson, Lulu James, Gold Panda in še številni drugi.

Na Lovebox mi je uspelo priti le zadnji dan, ko je čudovit recital izvedla čutna popevkarica Lianne La Havas, pričakovano udaren nastop je v neprekinjeno venčkastem in zelo nažigaškem ustroju izvedla v Londonu še posebej dobrodošla Kelis (z zanimivo sestavljenim spremljevalnim bendom, ki je vključeval bobnarja, didžejko, dvoglavo pihalno sekcijo, dve spremljevalni pevki in dva klaviaturista); odrsko zelo pestro je izpadel nastop manchestrskega elektro dvojca Hurts, ki sta nastop izvedla prav tako s krepko spremljevalno zasedbo, malce dolgočasen, pa tudi tehnično nepopoln je bil koncert še enega elektrodueta Goldfrapp. Lovebox je - čeprav je bila najavljena kot večja, če ne kar nosilna zvezdnica - z banalnim opravičilom prešpricala legendarna newyorška raperka Lil’ Kim, ki si v Veliki Britaniji najverjetneje ne bo več zmogla povrniti ugleda, pa čeprav je njeno produkcijsko moštvo računalo, da naj bi bil ravno London katapult za obuditev njene že pred leti usahle glasbene kariere.

Na preostalih sedmih odrih pa se je v nedeljskem popoldnevu zvrstilo tudi nekaj didžejevskih legend: Frankie Knuckles ni kompliciral in se je rutinsko oprijel house dinamike, njegov naslednik na manjšem odru Derrick Carter se niti ni trudil na vsak način obdržati strnjene plesne druščine. Je bil pa na sosednjem prizorišču med drugimi izjemen domač house jezdec DJ Harvey, občinstvo pa je zelo zapopadlo vibracije, ki jih je serviral nemškegi DJ Paul Kalkbrennerja, pa čeprav njegova vesoljska elektronika niti ni stoodstotni ali permanentni plesni tobogan. Glasba, ki jo je predstavljal Kakbrenner je bila v dolgih pasovih resnično prav čarobna. Drugi Lovebox Nedeljskci iz prodance sekcije so bili med drugimi še Heidi, Miss Kitten, Benoit & Sergio, La Carusel, Eric D, Force Of Nature.

Med prvič videnimi na odru pa sta me presenetila dve. Najprej 21-letna Londončanka MOKO, skrajno energična temnopolta elektro-soularka, ki je po izrazu delno prevzela trendovski vzorec, kakršen sije iz zadnjih uspešnic dvojca AlunaGeorge oziroma dua Disclosure, ali pač iz hitrejšega dela opusa Jessie Ware. Druga pa je Chloe Howl, prav tako dinamična pop-rockerica, ki me spominja na Novozelandko Ladyhawke, hkrati pa je njena prva uspešnica No Stirngs zelo podobna pesmi Pump Up The Kicks, to je lanskemu mega hitu Američanov Foster The People. Obe damici bi nas lahko s prvencema že ob letu osorej pozdravili tudi s kakega višjega lestvičnega klina.

Posebnost festivala Lovebox je bila tudi stojnica katering podjetja Karantanija, ki je ponujala nekaj izvirnih slovenskih prigrizkov, pa tudi klasiko iz kataloga najbolj priljubljenih jedi z žara, značilnih za naše južne sosede.

Matjaž Ambrožič