Nenavadno sodelovanje je sprožilo številne dvome. "Zadnje čase dobivava veliko vprašanj, ali se je Alfi spustil v rap ali če sem se sam v narodno-zabavno glasbo? On je dal del sebe in jaz del sebe. Poklical sem ga zaradi glasa in zgodbe v skladbi. Ljudje pa se avtomatsko ustrašijo, še preden poslušajo skladbo, kaj se gremo," je pojasnil raper. Njuna zgodba se je začela v eni izmed štajerskih igralnic. Nato pa je 6pack Čukur poklical Nipiča v studio, ki se ni branil izziva.
"Alfi pa je sploh za nas Štajerce velika osebnost in si najin duet štejem za velik dosežek. Sploh pa to, da mu je bil skladba všeč. Ljudje jo označujejo za rapersko, sam pravim, da ni," je še dodal raper.
Pogovor z njima si lahko preberete spodaj.

Najprej je bila skladba s skupino Šank Rock Dej bolj na glas, ki se je začela: "V mestu imamo en kup deklet, najlepšo mora 6 Pack 'met. Ampak vse to so sanje, saj nam jih poberejo Šankrokerji." Zdaj je tu Alfi Nipič. Komu gredo zdaj najlepša? Še vedno rokerju?
Čukur: Mislim, da je tako v meni kot v Alfiju, malo rokerja. Mogoče Alfija malo preveč mečejo v koš narodno-zabavnega glasbenika.
Nipič: Bolj sem se ukvarjal z zabavno glasbo. Tudi v obdobju Avsenikov sem ogromno delal v zabavni smeri.
Čukur: Izbral ga nisem, ker ima najlepše dekle v mestu (smeh), ampak ker ima daleč najlepši glas naokoli. Ima tisto karizmo, ki sem jo pričakoval pri tem refrenu.

Alfi, kako ste se spoprijeli s "podporno" vlogo v raperski skladbi?
Nipič: To pa je čisto druga zgodba. Malo bolj se moraš poglobiti v delo, da si lahko na koncu zadovoljen z izdelkom. Imam spoštljiv odnos do vseh zvrsti glasbe. Veliko sem se naučil tudi v narodno-zabavni glasbi, kjer so posebna pravila. Tu mi je veliko pomagal akademsko izobraženi glasbenik, klarinetist in saksofonist v big bandu, Vilko Avsenik. Pridobljeno znanje mi je veliko pomagalo tudi v zabavni glasbi. Vedno potrebuješ ob sebi nekoga z izkušnjami in rad sem pobiral znanje z odprtimi ušesi.

Boštjan, dueti s pevci vam niso tuji. Ampak kakšna je razlika, če v studio stopi Alfi?
Čukur: Podobno kot zdaj, ko v nekaj minutah navrže zgodbe iz preteklosti, hkrati pa obdrži svojo skromnost. Vedno sem spoštoval glasbenike, ki so dobro delali. In vedno sem verjel, da si bom, če bom dobro delal, prislužil spoštovanje. To se izkazuje skozi duete. Alfi pa je sploh za nas Štajerce velika osebnost in si najin duet štejem za velik dosežek. Sploh pa to, da mu je bil skladba všeč. Ljudje jo označujejo za rapersko, sam pravim, da ni.

Zakaj?
Čukur: Besede gredo vsem v uho. V njej so elementi roka, soula, bluza - kar tudi rap na koncu je. Mislim, da mora vsak raper spoštovati vse zvrsti. Je pa Alfi profesionalec in z njim ni nobenih prerekanj o višinah tonov. Je pa res, da smo mi vajeni daljših druženj v studiu, Alfi pa je takšen človek, da pride v studio, odpoje z občutkom pet posnetkov in tvoja naloga je, da izbereš pravega.

Alfi, rekli ste, da vam rap ni tuj. Ste se kdaj preizkusili v njem? Recimo tako, kot sta se Oto Pestner ali pa Jan Plestenjak.
Nipič: Ne. Rapal še nisem, čeprav sem počel v življenju že marsikaj drugega. Moram pa priznati, da spoštujem tiste glasbenike, ki lahko v več slogih zapojejo ponujeno skladbo. Pomembna je interpretacija. Nekomu bo všeč bolj umirjena različica, drugemu pa 'odštekana', kjer si rečeš: "Kaj si ti nor?!" Ko se zlijejo pisec besedila, tehnik in pevec, mora priti do trenutka, ko je vsem všeč zapeto.
Čukur: Zadnje čase dobivava veliko vprašanj, ali se je Alfi spustil v rap ali če sem se sam v narodno-zabavno glasbo? On je dal del sebe in jaz del sebe. Poklical sem ga zaradi glasa in zgodbe v skladbi. Ljudje pa se avtomatsko ustrašijo, še preden poslušajo skladbo, kaj se gremo.

Alfi, koliko je bilo že takšnih čudnih pogledov, ko ste se preizkušali v glasbenih zvrsteh, kjer so vas ljudje najmanj pričakovali?
Nipič: Iz svojih lastnih izkušenj lahko povem, da so me, ko so me povabili k Avsenikom, prijatelji spraševali, ali sem nor. Čez pet let pa so vsi šli po moji poti. Šla je Marjana Deržaj, Elda Viler ... In lahko bi še našteval. Nekdo mi je takrat rekel v šali, ko sem v Zagrebu pel s skupino Klan, kar me je zbodlo: "No, Alfi, v četrtek boš tudi pel." Pa nisem najprej ugotovil, zakaj. Potem pa sem ugotovil, da so bili četrtkovi večeri rezervirani za domače pesmi in napeve.

Boštjan, tokrat ste neko stereotipno zgodbo za rap obrnili na glavo: tokrat je moški tisti, ki je izigran. Kako to, da ste se lotili z drugega vidika?
Čukur: Zanimivo je že, ko se to vprašaš. Rad se igram z besedili, da imajo neko globlje sporočilo in privabijo poslušalca. Zgodba z drugega vidika se mi je zdela zanimiva, saj ni tabutema, da je moški izigran. Ravno pred kratkim sem se pogovarjal s prijateljem, ki mi je rekel, da se mu je zgodilo prav to. Ljudje si velikokrat predstavljajo, da nam ne gre nič narobe in imamo "no. 1" žene in da ne delamo nič. Ravno tako smo borci. Še posebej v Sloveniji, kjer je majhen trg. Nič se ne razlikujemo od drugih in imamo iste težave. To je tudi čarovnija ustvarjanja glasbe, saj se lahko z njo poistovetijo poslušalci.

Alfi, kakšen pa je vaš pogled na Boštjanove besede?
Nipič: Ne bom se oprl na besedilo, saj je to stvar pisca. Vsak mora imeti v njem idejo. Zadnjič so me na Valu 202 vprašali, koliko avtorskih del imam. Kar ustrašil sem se, ko sem pomislil, koliko jih je. Svojo prvo pesem sem napisal pri 16 letih, z naslovom Zakaj ljubezen mine. Sploh nisem vedel, komu sem jo namenil. Takrat sem poslušal San Remo in Radio Luksemburg, zato sem tudi sam ustvaril takšno. Če zdaj razmišljam, sploh ne vem, zakaj sem to napisal. Ampak marsikdo se najde v teh pesmih in potem rečejo: "Ta je pa moja. Tako je pa meni šlo."

Nekoč me je nekdo klical z ladje na Indijskem oceanu in rekel, da posluša Poljane, dom prelepih dni ter ob tem joče in pije viski. Že štiri mesece ni bil na kopnem. To so tiste stvari, ki se jih ne da opisati, ampak jih moraš čutiti. Ni nujno, da mora pisec doživeti napisano, ampak je čar v tem, da je v pisanju prepričljiv.

Lahko raper piše o nečem, česar sam ne doživi?
Čukur: Tudi v mojih besedilih mi velikokrat mečejo naprej, da to nisem jaz. Ampak za svoja besedila lahko rečem, da je več mene, kot bi hotel. Zanimivo pa je to, da ni pisanega pravila, da moraš napisati nekaj, kar se ti je zgodilo. Lahko napišeš to, kar vidiš, da se je nekomu zgodilo.
Nipič: Ampak pri raperjih mi je všeč, ker izražajo protest trenutnemu življenju. To je poslanstvo, ki ga ima raper.

Lahko "blefiraš"?
Čukur: Težko. V svojih skladbah sem se vedno zabaval. Če stvar ni bila resnična, je poslušalec tudi vedel, da ni. Je pa res, da ko poslušam tujo rapglasbo, skoraj več verjamem slovenskim raperjem. Zato sem se osredotočil na slovensko zgodbo in hočem, da ima moj rap poseben pečat, kjer delamo žalostne zgodbe s srečnim koncem. Ves čas.
Nipič: Če pogledamo tuje raperje, vidimo, da je vsaka mala stvar pomembna: od obleke do avtomobila. Tam menedžer zahteva disciplino. In ta privede do uspeha. Vse, kar je narejeno površno, zbledi.

Slovenski izvajalec si težko privošči menedžerja, ekipo, ki ga vodi in naredi iz njega "zvezdo".
Čukur: To je zame čar. Vse ima pridih slovenskega. Nimam rad preveč tehnično dovršenih skladb. Med ustvarjanjem te skladbe sem videl Johnny Cash moment z razglašenimi kitarami. Z Alfijem sva se ga tudi trudila ohraniti. Vložila sva maksimalni trg, toda potem - kot vedno - pride slovenski trg, ki te včasih razočara. Če zdaj poslušam stare skladbe, kot je Šluk šluk, je res slaba kakovost. Takrat nisem imel denarja in niti programov - vidiš, da si nekateri režejo žile na te skladbe. In to nam je dovoljeno v Sloveniji: če imaš dober občutek, spregledajo kakovost. Tega pa si v tujini ni morejo privoščiti.
Nipič: Že deset let govorim, da bi slovenski glasbeniki morali snemati še v angleščini in nemščini. Nemški trg premore več kot jug. Ne razumem, zakaj se Slovenci obračajo tja. Čukurju sem že predlagal, da skladbo posnameva tako v nemščini in angleščini. To je nekaj najmanjšega, kar lahko narediš.
Čukur: Zate, ker govoriš tekoče nemško (smeh).
Nipič: Z Avseniki imamo vse skladbe posnete tudi v nemškem jeziku in so se odlično umestile tudi tam. Tudi Elvis Presley je posnel skladbo v nemščini, pa ni znal besede v nemščini. Našega menedžerja koncertov v Torontu sem nekoč vprašal, ali bi lahko uspeli v ZDA. Odgovor je bil pritrdilen, ampak bi morali biti prisotni tam deset let. Tja bi se morali preseliti zaradi medijev, dela, ampak ker smo imeli toliko dela v Evropi, si tega nismo mogli privoščiti. Obžalujem, da se več glasbenikov ne preizkusi na tujem trgu. Marsikomu je uspelo, toda večina se jih niti ne potrudi. To se mi zdi škoda za slovenske glasbenike.

Z Avseniki je bilo malo drugače, saj jih je od drugih razlikoval značilen zvok, za kar sta poskrbela Vilko in Slavko Avsenik z mešanjem ljudske glasbe z džezom in drugimi žanri. Konec koncev so skladbe, ki temeljijo le na inštrumentalu.
Nipič: Na naših plakatih smo imeli slogan: "Veliko kopij, ampak nobenemu ni uspelo." In kopij je bilo veliko. Še danes srečamo veliko ansamblov, ki igrajo podobno kot Avseniki. Ta glasba se je usedla v srca določenim ljudem. Na naše koncerte so se vozili avtobusi. In v teh ljudeh je določena nostalgija.

Se bo to sodelovanje z Boštjanom nadaljevalo?
Nipič: Nikoli nisem ničesar načrtoval in ne bom. Tudi če se projekt ustavi na tej točki, bom z njim zadovoljen. Recimo, ko sem posnel tehnorazličico Ostal bom muzikant, sem posnel še nekaj podobnih, ampak ostala je le ena. Če bi bilo tako pri vsaki plošči, bi bil zadovoljen. Tega ne moreš nikoli vedeti. Mi smo z Avseniki snemali ploščo in ugotovili, da nam manjka še ena skladba. Iz heca smo posneli Mi ga žingamo. In ta, ki je nastala spontano, se je obdržala do danes. Ljudje odločijo, kaj bo uspešnica.
Čukur: Tudi sam imam podobno izkušnjo s Šluk, šluk. V njem je "sample" iz češke igrice Duke, ki se je slišala, ko je padla bomba. Ko sem ustvarjal to ploščo, sem igral igrice. Nato sva razvila ta "sample" in mu dodala besedilo, ki je govoril o alkoholu, alkoholu ... In Velenju. In alkoholu (smeh). Nesel sem ga na založbo, ko sem še hotel predstaviti svoje ime 6 Pack Čukur, pa so mi rekli drugi, da je Šluk, šluk naslovna skladba. Še vedno sem presenečen, da je to skladba, ki jo moram zaigrati. Kot Alfi.
Nipič: Verjamem v spontanost. Na silo ne gre nič. Tudi ljubezni ni na silo.
Čukur: Potem pa moraš delati tudi na ljubezni.

Kdo je večji šarmer, Alfi ali vi?
Nipič: Vsak na svojem področju sva največja šarmerja. Vse je odvisno od občinstva, ki ga imava. Raper tako težko osvoji narodno-zabavno občinstvo in obratno. Je pa res, da imam daljšo kilometrino (smeh).
Čukur: Alfi je večji (smeh).