V Radiu LIVE!, priljubljeni oddaji Radia Koper, je nastopila Maja Pihlar, ki jo glasbeni svet pozna pod umetniškim imenom Bilbi. A tam ni bila sama. Nastopila je z Direktorji.

Intervju pred koncertom si lahko preberete spodaj.

Maja, Bilbi je v resnici avtorski glasbeni projekt. Kako in predvsem zakaj je prišlo do njega?
Do projekta Bilbi je prišlo predvsem zaradi potrebe po individualnem umetniškem izrazu in ustvarjalnosti, kar sem zelo pogrešala v gledališkem svetu muzikalov. V desetih letih igranja na odrskih deskah doživiš sicer veliko, vendar se je v mojem primeru zgodilo tudi to, da sem začela nekaj pogrešati. Zadnji dve leti svojega prebivanja v Nemčiji in Avstriji sem se posvetila predvsem pisanju glasbe in sodelovanju z različnimi džezovskimi glasbeniki in tako se je počasi izoblikovala ideja o avtorskem projektu in njegovi protagonistki, Bilbi. Glavni cilj sicer ni bila Slovenija. Zgolj slučajno sem začela sodelovati s skladateljem Gregorjem Stermeckim, prek katerega sem spoznala tudi pesnika in pisatelja Roka Vilčnika in tako se je v tistem usodnem poletju 2009 začela rojevati glasbena zgodba, kot jo poznate danes.

Pet let si preživela v Berlinu, kjer si ustvarjala kot igralka in pevka v različnih gledaliških predstavah, muzikalih in v lutkovnih predstavah, pa tudi kot pisateljica in skladateljica avtorske in gledališke glasbe ... Kaj od tega še počneš in katera od teh dejavnosti te je, če sploh, zaznamovala? Ti morda te izkušnje pomagajo tudi pri ustvarjanju glasbe?
Gledališče bo zmeraj ostalo ena mojih velikih ljubezni, čeprav se trenutno večinoma posvečam pisanju in izvajanju avtorske glasbe. V zadnjih petih letih se veliko ukvarjam tudi s pedagoškim delom. Sem umetniška vodja projekta English Student Theater na II. Gimnaziji v Mariboru, kjer že 25 let izvajajo muzikale in kjer sem tudi sama naredila svoje prve odrske korake. Odkar sodelujemo, smo skupaj ustvarili muzikal Romeo in Julija ter drugega, Alica v čudežni deželi. Režiser obeh predstav je Matjaž Latin, moje delo so koreografija, pevski coaching, dramaturgija, scenarij in koordinacija. Če takole, z distanco razmišljam o tem, kaj me je najbolj zaznamovalo v življenju, je bil to športni ples, s katerim sem se profesionalno ukvarjala kar 13 let, v rosni mladosti, še pred vso gledališko zgodbo. Tam se je rodila prva ljubezen do glasbe, ritma in giba. Naučila sem se trde discipline, vztrajnosti, timskega dela in športnega prenašanja porazov. Brez teh vrlin nikoli ne bi zdržala tako dolgo v tako zahtevni gledališki disciplini, kot je muzikal. Pri ustvarjanju glasbe in besedil pa name vpliva prav vse, kar sem doživela, predvsem pa svet okoli mene.

Kako bi se torej na kratko opisala - kot umetnica? Kdo v resnici si?
Sem predvsem zelo radovedna in znanja željna oseba. Iz tega najbrž izvira moja potreba po umetniškem izražanju. Nikoli mi ni dolgčas in zelo težko razumem ljudi, ki ne vedo, kam sami s seboj in s svojim časom. Meni ga vedno primanjkuje.

Pa dajva razčistiti - katere so razlike med Bilbi in Majo? Ali še vedno velja, kot pravi tvoj mož, da se je Maja poročila, Bilbi pa se ne bo nikoli, med drugim tudi zato, ker je tudi malo bolj poredna?

To še zmeraj drži, seveda. Prednost lika Bilbi je ravno v tem, da lahko počne prav vse, kar se ji zahoče. Trenutno je sicer vsa ta porednost in drznost malce v senci melanholije, katere se je navlekla od Maje. Okoli nas se dogajajo stvari, ki te ne morejo pustiti ravnodušnega. Ja, trenutno si Maja in Bilbi v tišini stojita nasproti in razmišljata.

Morda se motim, ampak kljub številnim drugim uspešnicam ljudje še vedno najpogosteje tvoje ime povezujejo s pesmijo Hvala za vijolice. Katera tvoja pa je tebi najljubša (in zakaj)?
Vijolice so mi odprle mnoga vrata in vedno bodo del moje zgodbe. Pri skladbah je tako, da so ti vse "tvoje" na svojevrsten način ljube. Vsaka ima poseben pomen in svojo zgodbo. Trenutno se najbolj začutim v skladbi Kitara leti v nebo. Besedilo zanjo je napisal Rok Vilčnik, zelo čutno ga je uglasbil Gregor Stermecki, moj spremljevalni bend Direktorji pa je pesem prav povzdignil v nebo. Sama se rada pošalim, da je ta pesem pravi odgovor na moške izgovore. Vzemi kitaro v roke, če ne moreš mene ... (smeh)

Pogosto se zgodi, da na uho lahkotne skladbe nosijo v sebi precej besed s težo. Se za tovrstno kombinacijo odločaš s posebnim namenom?
Besede s težo so težke, za veliko večino težko prebavljive. Tudi resnica je velikokrat sama po sebi težka. Iskrene, neposredne melodije so kot nekak plovec, poskrbijo za ravnovesje, da besede s težo ne potonejo v globino. Sicer pa pri skladanju ni pravil. Včasih nekaj napraviš namenoma, večino časa pa se ideje rojevajo spontano in nepričakovano.

Kje iščeš in na koncu najdeš navdih za ustvarjanje?
Velikokrat med ljudmi, v mestu, v naravi - predvsem ob vodi. Še zmeraj pa se mi največ idej utrne med tekom in dolgimi sprehodi, ko so možgani na off.

Kako se počutiš ob morju, vemo, da si videospot za pesem Kot sva bila posnela pri nas ... Ali morda k priljubljenosti morskega zraka pripomore tudi to, da si oboževalka primorske glasbene naveze Danilo Kocjančič - Drago Mislej - MEF? Baje sta tvoja velika vzornika ...
Sem primorska duša in ne zmorem dolgo brez morja. Posebej všeč mi je pozimi, ko je vse tiho in spokojno. Tudi ko sem živela v Berlinu, sem se zelo pogosto z vlakom odpeljala na severno nemško obalo. Tako si najlažje zbistrim misli. Primorski rokenrol pa je slovenski glasbeni fenomen. Nihče ne zna orisati življenja na tak način kot Mef in nihče ne zna z glasbo tako objeti zgodbe, kot je to znal Danilo Kocjančič. Slovenska Lennon-McCartney zgodba, brez dvoma. Predvsem me navdihujejo iskrenost, čutnost, velikokrat tudi humor in življenje, ki sijeta iz vsake njune pesmi.

Festivali so ti blizu, nastopila si že na Emi, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca. Kako jih dojemaš, se tvoji pristopi do njih razlikujejo med seboj?
Festivali so odlična možnost, da širši javnosti pokažeš, kaj ustvarjaš. Sploh zadnja leta, ko se je znatno zmanjšalo število televizijskih oddaj, kjer bi lahko predstavil svoje delo, nove pesmi, album. Kljub primorskemu šarmu, super live bendu ter krasni publiki na Melodijah morja in sonca sem najbolj uživala na Slovenski popevki, predvsem zaradi sodelovanja z revijskim orkestrom RTV Slovenija. Takšen nastop je prava redkost in občutek živega orkestra je nepopisen. Festival Ema sem si, kljub skladbi, ki mi je bila pisana na kožo in krasni spremljevalni ekipi, zapomnila predvsem kot naporno in stresno prireditev. Moj pristop je bil pri vseh treh festivalih enak. Nastopila sem z močno avtorsko skladbo, dodelano stilsko podobo in profesionalno izvedbo. V vsako stvar, ki se je lotim, vložim veliko dela, truda in ljubezni.

In ko sva že pri festivalih ... Si spremljala letošnjo Emo? Smo izbrali pravo pesem za nastop na izboru za evrovizijsko popevko? In bolj za šalo kot zares - ali lahko sploh na Evroviziji kdaj zmagamo, torej, se sploh "splača" vzbujati toliko pompa okoli tega izbora?
O izboru zmagovalke težko sodim. Lahko rečem samo to, da skladba ni bila med mojimi favoriti. Sicer pa sem mnenja, da je sreča zmeraj na strani pogumnih in tudi meni je bil najbolj všeč najpogumnejši nastop tistega večera. Nastop na Evroviziji je predvsem predstavitev države v glasbenem smislu. Ne glede na to, kako neumna prireditev se nam to zdi, je to vseeno najbolj gledana prireditev na vsem svetu. Kruha in iger torej … naj nikoli ne zmanjka.

Hrvatje so letos za Evrovizijo izbrali mlado izvajalko, mi tudi, prav tako Madžarska ... Če pomislim, zadnja leta zmaga pripada mlajšim izvajalcem ... Misliš, da gre za trend ali zgolj naključje?
Hrvaška ima letos z izjemno pevko Nino Kraljić možnosti za fantastično uvrstitev. Svetovni trend glasbene industrije so mladi obrazi, tako je zmeraj bilo. Menim pa, da talent ni odvisen od starosti in mladega obraza. Ali je ali ga pa ni.

Ali meniš, da slovenska glasba res ni dovolj spoštovana ali cenjena? Lahko to s kvotami, kot jih opredeljuje včeraj pri poslancih ponovno potrjena novela zakona o medijih, res spremenimo?
Da bo slovenska glasba spet cenjena, spoštovana in poslušana, sta žal potrebna dober ukrep in predvsem čas … Vsaj toliko časa, kolikor ga je potrebovala, da je potonila v pozabo. Slovenska glasba je postala moteča v ušesih poslušalcev, kar samo potrjuje dejstvo, da so ji ljudje premalo izpostavljeni. Sama vidim pri svojih dijakih, da jim gre slovenska glasba celo na živce, razen redkih rokerskih izjem, ki na svoje koncerte sprejmejo množice ljudi. Nazadnje ugotovim, da v bistvu sploh ne poznajo slovenske glasbe, kaj šele, da bi lahko o njej sodili. Ko jim natrosim imena, kot so Severa Gjurin, Hamo, Neisha, Patetico, Papir, Eskobars, me samo debelo gledajo … Žalostno je, da sploh potrebujemo kvote. Mogoče bi predvajanje slovenske glasbe v dnevnem času res lahko predstavljalo en začetek obravnave tega problema. Bomo videli in predvsem slišali. Upam samo, da nas vse skupaj ne odrine še dlje od poslušalcev.

Vedno izstopaš tudi zaradi stylinga. Kako to, da se vedno znova odločaš za tako zanimive, posebne kose oblačil? Bo tako tudi v Radiu LIVE?
Zmeraj oblečem, kar mi je všeč in tako bo tudi na obisku pri vas (smeh).

Kdo so Direktorji, ki bodo nastopili skupaj s teboj?
Gre za vrhunske slovenske glasbenike iz različnih glasbenih žanrov. Direktorji so: Peter Dekleva (kitara), Luka Herman Gaiser (bas), Davor Klarič (klaviature) in Urban Krč (bobni). Skupaj smo že tretje leto in brez njih album Toskana ne bi zvenel tako, kot zveni. Poskrbeli so za izvirne aranžmaje, Peter Dekleva pa se podpisuje tudi kot producent.

Za konec pa še nekaj o načrtih ... Prvi album si izdala leta 2011 (Drobne slike), tri leta pozneje, torej predlani, je izšel album Toskana .... Imaš kakšne take glasbene načrte tudi za letošnje leto?
Leto 2016 zaznamuje popolnoma nov avtorski glasbeni projekt BRODOLOMEC, kjer delujem kot koproducent in avtor aranžmajev. V ospredju bo tokrat Gregor Stermecki, avtor mnogih uspešnic Bilbi ter skladb zasedb Papir in Patetico. Album bo ugledal luč sveta v maju. Počasi se polni tudi seznam novih skladb Bilbi, novi album pa planiramo na začetku prihodnjega leta.

Anita Urbančič, Radio Koper