Veliko je bilo že povedanega o tem, kako je Ljubljana, vsaj v primerjavi z našimi južnimi sosedi, predvsem obvezna postojanka za rutinske "Greatest Hits" obhode zvezdnikov, katerih obisk bi bil relevanten kvečjemu deset ali dvajset let nazaj. In čeprav se položaj v zadnjih letih občutno izboljšuje (ravno včeraj je v Kinu Šiška zapihal svež veter z londonsko plesno senzacijo New Young Pony Club), je Billy Idol, MTV-jevska ikona osemdesetih (karavani punka se je sicer pridružil mnogo prepozno, da bi se lahko imel za inovatorja, je bil pa vedno mojster preoblačenja do radia prijaznih popnapevov v punkembalaže), šolski primer tega, kako se take Best Of turneje pragmatično lotiti, če ti tudi po 50. rojstnem dnevu res, res še ni do upokojitve.

Dejstvo je, da Idol na odru nikoli ne bo pariral goli anarhični subverzivnosti in seksualni eksplozivnosti kakšnega Iggyja Popa (toda, po drugi plati, kdo pa bi jima lahko?). Njegov koncert je na trenutke videti kot prozoren poskus odcvetelih rockerjev, da bi malce podložili svoj pokojninski sklad. No, vse skupaj sploh ne zveni tako klavrno, kot je predvsem smešno na pogled. Idol s svojimi verigami, razparano jakno in podobno kvazipunkovsko navlako daje vtis, kot da je ostal ujet v časovni kapsuli tam nekje iz leta 1983 (pa čeprav z za svoja leta več kot zavidljivimi "radiatorčki"). Kitarist Steve Stevens je morda za spoznanje bolj v koraku s časom videti že zato, ker s svojo natupirano grivo uteleša srhljivo vizijo mladcev iz Tokio Hotela čez kakšnih trideset let.

Natrpana in ubogljivo skandirajoča ("Do you feel all right? I feel all right!") dvorana Hale Tivoli včeraj zvečer je dokaz, da se Slovenci radi navdušimo, če le natančno vemo, kaj smo s svojimi 50 evri za vstopnico kupili. Drugače povedano: samo nobenih presenečenj, prosim. In Billy Idol s svojim železnim repertoarjem solidnih, a že rahlo prežvečenih uspešnic osemdesetih, ki so preizkus časa prenesle le za spoznanje bolje kot preostala zakladnica bombastičnega rocka iz tistega obdobja, s presenečenji niti ne skuša postreči.

Eklektična mešanica publike - vse od mladoletnih pankerjev pa do peroksidnih Billyjevih impersonatorjev in nostalgično razpoloženih mam - je slabo uro in pol, kolikor je koncert trajal (kar ni, mimogrede, nič dlje kot pred dnevi v Zagrebu, kjer je nastopil "samo" v okviru festivala), vključno z zadnjimi koti tribun evforično poplesovala sama s seboj, če parafraziramo Billyjevo slavno himno onaniji. In to kljub zloglasni akustiki dvorane, ki tudi tokrat ni presegla naših v usodo vdanih pričakovanj.

Po zanimivi izbiri malo manj znane Ready Steady Go! za začetek je Billy katapultiral v že omenjeno Dancing With Myself, zelo kmalu pa so sledile Flesh For Fantasy, Love is Strange, Scream, akustična izvedba Sweet Sixteen, Eyes Without a Face, sploh ne zmrcvarjena priredba LA Woman, King Rocker, Blue Highway in seveda obvezni Rebel Yell (smo pa zato pogrešili očitno le ne nepogrešljivo Hot in The City). Pravzaprav kratek seznam pesmi, ki so jih akustični vložki in na trenutke razvlečeni solažami sicer odličnega Stevensa na kitari (ki je ob svojem razkoračenem kriljenju očitno mislil, da je Slash) "napihnili" na 90 minut, pa čeprav Idolu zaradi precej obsežne diskografije tega sploh ne bi bilo treba.

54-letnik, ki je hvaležne prve vrste ves čas precej radodarno zasipal z bobnarskimi paličicami, izvodi setliste in celo podpisanimi plastičnimi krožniki, ki so statirali kot frizbiji, je grenki priokus malce "zafušane" Eyes Without A Face popravil z eksplozivno bobnarsko solažo, ki se je razrasla v energično izvedbo Mony Mony in končala s štirimi (z Billyjem vred) kitaristi na odru.

Če potegnemo črto: najpametnejša Idolova poteza je bila izbira dobre spremljevalne skupine; poleg Stevensa so to še klaviaturist Derek Sherinian, basist Stephen McGrath in bobnar Jeremy Colson. Sam "Billy Fucking Idol" (njegove besede) pa kljub povsem spodobnemu nastopu preprosto ni več relevanten na sodobni glasbeni sceni; kakšen neprijazen komentator bi njegovo početje označil za cinično eksploatacijo narodove nostalgije in želje po ravno še prebavljivi, sprejemljivi dozi "uporništva". Tistih 50 evrov naslednjič raje investirajte v odkrivanje novih skupin.