Akustični bend, ki zveni električno, so zapisali ob neki priložnosti za Brino. Skupina, ki je nastala iz želje vokalistke Brine Vogelnik, da bi nastopala, praznuje deseto leto obstoja.

"Res je, da sem na začetku povabila glasbenike k sodelovanju, ampak vsak ima izdelan svoj glasbeni izraz. Vsak zase je tudi avtor glasbe in hotela sem, da se tudi oni počutijo domače v skupini," je pojasnila Vogelnikova v pogovoru za MMC.

Skupina se je s svojimi tremi albumi - Mlado leto, Pasja legenda in Slečena koža - uvrstila ne le na slovenski glasbeni zemljevid, ampak tudi na svetovnega. Pasja legenda je kar tri mesece zasedala top 10 lestvice World Music Charts Europe, za katero glasuje 50 radijskih didžejev iz vse Evrope.

Poleg številnih koncertov na domačih festivalih in koncertnih odrih je Brina leta 2006 kot drugi slovenski predstavnik v zgodovini nastopila na Womexu – World Music Expu v Sevilli. To ji je omogočilo prodor na mednarodno glasbeno tržišče s turnejami po Španiji, Severni Ameriki in Mehiki.

"Vsaka država ima nekaj čisto svojega. Na severu je druga zgodba kot na primer v Španiji. Mi smo videli, da nam prav Španija in Mehika lepo ležita: ta temperament, hrana … Na koncertih se je čutil ta temperament občinstva, kar se je čutilo na naši glasbi," je Vogelnikova priznala pred prvim večjim dejanjem ob praznovanju desete obletnice obstoja v ljubljanski Drami to nedeljo.

Cel pogovor z umetnico si lahko preberete spodaj.

Brina, deset let mineva od ustanovitve vaše istoimenske skupine in nadaljevanja tradicije ljudske glasbe. Je to dolga ali kratka doba? Zame je veliko. Zdi se mi, da je tudi dolga doba v kontekstu odnosov, ko zoriš kot človek. Odnosi so tudi sestavni del glasbene skupine šestih glasbenikov in tonskega tehnika. Veliko smo že preživeli skupaj in vsak je osebnostno zrasel, nabral je nove izkušnje, kar se je zrcalilo tudi v skupini. Deset let je veliko, če pogledamo, kje smo bili na začetku in kje danes. Ponosna sem na to pot.

Vprašanje se je ponudilo samo od sebe: kje ste bili na začetku?
Na začetku je obstajala želja, da bi nastopala in bi imela skupino, potem ko se je končala zgodba s Stringsi. Po eni strani so se stvari zelo spontano razvijale: dobila sem ponudbo, da bi lahko nastopila na pripovedovalskem festivalu Za 2 groša fantazije v zasedbi Gromki – kot presenečenje. Šla sem do glasbenikov in jih vprašala, ali bi kaj zaigrali skupaj. Zbrali smo se za ta koncert, sledili so naslednji. Ob tem pa se je nabiral material za album. Spomladi je potekal festival Druga godba, in to je bila naša motivacija: da naredimo album pred festivalom, da ga bomo lahko na njem predstavljali. Naš prvi uradni skupni koncert je bil na Drugi godbi 2004, takrat pa je izšlo tudi Mlado leto.

Učili ste se igrati klavir - kdaj pa je prišla želja po petju? Da stopite pred ljudi in glasovno podajate svoje sporočilo?
Mislim, da sta bila glas in petje nekaj zelo domačega – nekaj, kar mi je bilo kristalno jasno, da to znam. Kot otroku mi ni bilo jasno, kako nekdo ni znal peti, ker to je pa res nekaj najbolj enostavnega. Kako sem prišla do tega, da sem nastopala? Sodelovala sem na delavnicah Kinetikona na gledaliških predstavah in sem tam – ker sem bila močna v petju - pokrivala glasbeni del. Iz lutkovnih in plesnih predstav Kinetikona se je izoblikoval moj prvi glasbeni koncert. In vedno bolj me je zanimal ta projekt: povabila sem glasbenike, da ni bil več likovni projekt, ampak je postal glasbeni. Glasba z dodatkom likovnega elementa.

Zakaj imam občutek, da ste preglasili vse v delavnicah?
Preglasila (smeh)?

Ste bili glasnejši od drugih ali ste imeli drugačno interpretacijo, da ste izstopali?
Ne vem, ali sem bila glasnejša. Vedno sem imela močan glas v svojem registru, ampak osebnostno sem bila do srednje šole zelo tiha oseba in sem raje opazovala ljudi. Nisem se dajala a priori v ospredje ali kazala, kaj znam. Če pa se je ponudila priložnost – in sem se sama znašla v kakšni cerkvi – sem takoj začela improvizirati. V srednji šoli sem se kar opogumila in sem vedno kaj zapela. Obrazi okoli mene so bili vedno presenečeni: "Glej, kaj zna!" To je bila zame spodbuda. Koščki v sestavljanki, so se sestavili.

Ko nekdo reče ljudska glasba, obstaja stereotip, da je to glasba, ki jo poje večja skupina ljudi. Ampak Brina poje in igra za večjo skupino ljudi. Kako sovpadata koncepta ljudska glasba in Brina?
Ljudska glasba se je razvijala bolj doma na podeželju. Peli so jo ljudje v svojem krogu. Ni bilo razmejeno na pevce in poslušalce, vsi v skupini so sodelovali pri petju. V modernem času pa se je to razmejilo na tradicionalne glasbenike in poslušalce. Mogoče ni čisto prava beseda, da mi pojemo ljudsko glasbo, ker sama izhajam iz nje in posegam v njo - je že avtorsko delo. Prav tako pa to ni prenašanje sporočila oz. pesmi iz roda v rod, saj imamo note.

Na prvem albumu ste se lotili tradicionalnih skladb, pesmi Otona Župančiča, potem pa ste nadaljevali ustvarjalno delo z lastnimi avtorskimi skladbami. Kako zahteven je bil ta poseg?
Zame to ni bila težava. Mogoče tudi zato, ker je mojo mamo Eko zanimal podoben poseg. Sama je pisala pesmi. In je že sama prijazno posegala v te pesmi, da jih je priredila za svoje potrebe. Zato sem šla še bolj samozavestno v to. Zanimale so me pesmi, ki niso poznane. Rada brskam po knjigah in iščem dobre melodije. Včasih je navdih le del melodije ali pa pesmi z isto tematiko. In je zanimivo sestavljati različne dele, še posebej zato, ker nekateri sploh niso dokončani. Ali pa prenesem kakšen današnji vidik v tradicionalno okolje, kako bi se junakinja obnašala danes. Svoboda je v tem.

Tudi med samim nastopanjem prepustite dobršen del glasbi – ne gre za strogo enakopravno sodelovanje glasu in glasbe. Kako je to razmerje urejeno?
Res je, da sem na začetku povabila glasbenike k sodelovanju, ampak vsak ima izdelan svoj glasbeni izraz. Vsak zase je tudi avtor glasbe in hotela sem, da se tudi oni počutijo domače v skupini. Niso najeti glasbeniki. Tako je tudi vsem bolj "luštno". Če pogledamo samo moj razvoj v Brini: najprej sem dojemala pesmi kot pesmi – pripravila sem melodijo in besedilo, prišli smo na vajo in jih naredili skupaj. Vsak je iskal neko svojo linijo in potem smo poskušali povezati ideje. Na začetku so bile to pesmi, ki sem jih jaz pela in oni so imeli čez glasbeni del. Skušali smo najti ravnovesje med temi glasovi, ampak vedno bolj nas je vleklo, da sem sama začela dojemati svoj glas kot inštrument. To se je že bolj slišalo na Pasji legendi. Pri Slečeni koži pa se je cela slika razvila v novo dimenzijo.

V zadnjem času so tudi radijske postaje veliko bolj pozorne na to glasbo, čeprav se je malo izgubila, ker so jo že pred časom začeli enačiti z narodno-zabavno glasbo. Dobro, Avsenik je v svojo glasbo vzel elemente ljudske glasbe, toda razvijala se je po svoje. Koliko je to vplivalo na ljudsko glasbo, ko je iskala svoje mesto pod soncem?
Narodno-zabavna glasba je v bistvu popglasba. Trudi se biti zelo enostavna in hitro dostopna za ljudi. Uredniki pa so naredili to napako, da so ljudsko glasbo začeli dajati v isti koš kot narodno-zabavno glasbo, kjer se je izgubila. Zadnjih deset ali dvajset let pa s temi novimi pristopi, ločnica znova postavljena.

Poslušate narodno-zabavno glasbo?
Ne. Nočem a priori nekaj zavračati, ampak z narodno-zabavno glasbo nisem odraščala in se z njo težko poistovetim. Lahko pa bi bila kakšna skladba zelo dobra v tem žanru, ampak ko jo najdem, se bom pozneje o tem odločala (smeh). Glasba me zanima in menim, da lahko vsaka zvrst ponudi nekaj dobrega. Bolj me zanima glasbeni izraz.

Je Brina hobi ali je osrednja okupacija?
Težko bi rekla, da je hobi. Hobi je v tem smislu, da nam je vsem zelo "luštno", ampak način dela je profesionalen. Vsi glasbeniki živimo od glasbe, ne samo od tega projekta.

Zato tudi to vprašanje. Glasbeniki v Brini so vpeti še v druge projekte. Kakšno mesto ima Brina na njihovem seznamu prioritet?
Smo skupina. Imamo rdečo nit. Po drugi strani pa delujemo projektno. Delamo po korakih, tudi zato ker smo zasedeni z drugimi projekti. Najdemo skupne termine in se dobimo. Potem pa spet sledi odmor. Delamo po korakih. Isto je tudi za koncerte. Nimamo rutine, da bi se dobivali enkrat na mesec in preigravali, poleg tega so vsi člani v stiku s svojimi inštrumenti.

Se še ukvarjate z lutkami?
Z lutkami se ukvarjam, je pa podobno kot z Brino – je projektno delo. Trenutno nisem vpeta v noben projekt, da bi lahko delala z lutkami, ampak to zagotovo še pride. Smo pa zdaj oživeli Bisergoro na televiziji. Že pred leti smo posneli trikrat po 15 delov. Letos je potekala sinhronizacija v romščino. To je bilo tudi vznemirjajoče delo. Igralce in pevce sem pripravljala za snemanje. Našla sem se v tem.

Pri lutkah so osrednje občinstvo otroci, pri Brini malce večji otroci. Kateri so bolj pristni? Vsak je zase. Pri otrocih ni mask, so zelo iskreni v tem, kar delajo. Pri odraslih pa so lahko iskreni. Če pa kdo ni, je to njegova težava. Jaz jih nimam. Pri otrocih je to super, ker je komunikacija vzpostavljena zelo hitro. Ne moreš blefirati.

Zdaj vas čaka nastop v Drami. Kaj je drugače, ko stopiš v prostor, kot je Drama, ko imaš pred sabo sedeče občinstvo, ki si bo nekje sredi koncerta ali proti koncu želelo, da bi vstalo in sodelovalo z vami?
Vsak prostor ponuja nekaj svojega. Dobro se mi zdi izhajati iz prostora. Po drugi strani pa te sam prostor povleče v svojo zgodbo. Je drugače, če si v klubu, kjer imaš ljudi na razdalji nekaj centimetrov, ali če si na odru, kjer imaš veliko prostora za gibanje. Meni je oboje vznemirljivo, ampak ponujajo se druge stvari.

Ob besedi akustike si mnogi predstavljajo, da samo odklopite električno kitaro. Kako pa bo to videti in slišati v nedeljo?
Enkrat sem slišala zanimiv stavek o nas, da smo akustični bend, ki zveni električno. Začeli smo zelo akustično. Imeli smo tudi kontrabas. Z našim razvojem pa se je začela glasba vedno bolj spogledovati z elektriko in raznimi dodatki. Luka ima s sabo tako električno kot akustično kitaro. Nino je šel hitro na električni bas, kar je super, saj mu je odprlo celo paleto novih zvokov. Vsakič prinese kakšno novo škatlo (smeh). V eni pesmi se prav zamenjata z Luko, da on začne na kitari voditi baslinije, Nino pa se povzpne z melodijo v višave. Oba preko teh njunih škatlic – igračk, kar je super (smeh). Izhajali bomo iz nas. Akustika s pridihom elektrike.

Najdejo vaše skladbe svoje poslušalstvo?
Ali oni še najdejo te skladbe? Po mojih izkušnjah so odzivi super. Koncerti so lepo sprejeti. Ljudem je zelo blizu ta glasba. Všeč jim je moja interpretacija in to, da ima pesem neko vsebino. To velja tudi za tuje občinstvo: če ti veš, kaj poješ, potem pride to sporočilo tudi do ljudi.

S skupino ste precej nastopali po tujini. Sami ste rekli, da ni pomembno, pred katerim občinstvom nastopate, če poješ v jeziku, v katerem imaš nekaj povedati. Kje se je to najbolj pokazalo? V katerih državah?
Vsaka država ima nekaj čisto svojega. Na severu je druga zgodba kot na primer v Španiji. Mi smo videli, da nam prav Španija in Mehika lepo ležita: ta temperament, hrana … Na koncertih se je čutil ta temperament občinstva, kar se je čutilo na naši glasbi. Turneja po Ameriki pa je bila čisto drugačna izkušnja: način organiziranja koncertov. Nazadnje smo bili v Makedoniji in je bil podoben sončen temperament – zelo lepo so poskrbeli za nas. Zelo radi gremo ven. Smo skupina, ki rada potuje, hitro se povežemo z domačini. Posrkamo del njihove kulture in ne pokažemo samo svoje.

Koliko to drugo kulturo vnesete v improvizacije znotraj glasbe, ki jim jo predstavite?
Sam pristop do pesmi je bolj odprt. Imamo začrtano strukturo, toda na določenih delih je prostor za improvizacijo, da se lahko zgodi. In se.

Naslednjih deset let?
Vsekakor si želim nadaljevati to zgodbo. Mislim, da je tudi zelo pozitivna vibracija znotraj skupine. Se mi zdi pa v redu, da se stvari dogajajo same od sebe. Všeč mi je, da imaš neki cilj, vendar ne da si od njega odvisen. Sproti vidiš, kam te pelje pot, in ji slediš. Najprej pa proslavimo teh deset let.