V soboto nas je že šestič presenetila in napolnila Gallusovo dvorano, v kateri je svojo energijo usmerila v promocijo že šestega albuma - Aqa. Kot je sama povedala, je ta album zaznamovan z vodo kot tako, kockami ledu in dežjem. Vse oblike vode, torej. Kot kri, življenjske tekočine. In v kontekstu vode je bil zaznamovan tudi celoten letošnji koncert. Na odru se nam je najprej prikazala v rdečem dežniku in odeta v modro barvo - barvo vode. Tudi luči so bile v tem tonu, ni pa manjkalo niti zvokov improviziranega deževnega vremena (prve minute koncerta).

Oder z veseljem "privatizira"
Dobesedno odveč bi bilo poudarjati njen resnično svojstven slog. Tako glasu, plesa, pogleda, potovanja prstov, zvokov v mikrofon in držanja flavte. Ona je pač takšna. Vzame si čas za vsak stih svoje pesmi, za vsak pogled, za vsak dih, za vsako noto posebej. Tako vokalno kot instrumentalno. Ko pa zagrabi flavto, pa se tako ali tako približa cilju potovanja večnega trenutka glasbene popolnosti. Treba je povedati, da to ni bil samo glasbeni koncert, ampak njena zgodba. Njen roman, njena drama, njena pravljica, njene pripovedi. Kot je dejala, si rada oder "privatizira", sposodi in opremi s svojimi rekviziti, barvami, glasbo in lučmi. Ni imela monologa pred vsako pesmijo, temveč samo takrat ko se ji je to zdelo potrebno. Ko je imela kaj pametnega za povedati. Ko je njena naslednja pesem zahtevala spremno besedo.

Pop rock princesa flavte, kot ji radi rečemo, je ves čas koncerta prepričevala, da uživa v svojem jazu oblikovanja besedil in glasbenih ritmov, ki za dihanje potrebujejo flavto. Za nameček tega, pa lahko rečemo tudi to, da je ona tista, ki resnično zna združiti dvoličnost sofisticirano-elegantnih ženstvenih gibov s preprosto vsakdanjimi.

Ne odhaja poletje, Košček neba, Na robu kroga, Orange, Enigma, Aqa
Res je, da je na koncertu kar dvakrat predstavila svojo novo uspešnico Ujeti svet iz najnovejšega albuma, ki bi naj izšel še letos, a kljub temu svojih občudovalcev ni prikrajšala za njene "evergreenske" uspešnice, kot so Slepa sreča, Ne odhaja poletje, Veter z juga, Spezzacuori in podobne. Presenetila je tudi z improvizacijo poigravanja vokalnih spretnosti in flavte, ko se ji je na odru pridružil italijanski glasbenik Bungaro. Njena nova glasbena pomoč in inspiracija, kot je sama dejala. Zaigrala sta dve skladbi, ki bosta na prihajajočem albumu.

Kaj še dodati? Ja, priznati, da ima punca glas, stas, smisel za prehod med nežno glasbeno improvizacijo in pretehtano natančnostjo, hkrati pa seveda tudi glasbeno izobrazbo in najpomembneje: samosvojost v vseh tistih pogledih, ki so pomembni za njeno izbrano umetniško izražanje.

Tanja Mojzer