"Rada bi se vam zahvalila za podporo. Opravičujem se, ker nisem bila bolj prijazna in zabavna. Po navadi sem zelo zabavna, toda zaradi nekega razloga, se počutim ... Zelo sem živčna, ker sem prvič v vaši državi in želim pustiti dober vtis," je po dveh urah razdajanja za ljubljansko občinstvo začela pripovedovati Marshallova. "Krinke" Cat Power je bilo do tistega trenutka, ko je po zadnji skladbi večera odložila kitaro in vzela v roke nazaj mikrofon, konec.

"Hotela sem vam dati svojo dušo, toda nekako mi ni uspelo. Čutim, da je to težava, ker mi ni uspelo," je dejala razočarano, a kaj ko je bil odziv občinstva ravno nasproten. Z navdušenim ploskanjem so pospremili njen dodatek nastopu - piko na i - akapelsko izvedbo džezovskega standarda I Can't Give You Anything But Love.

Boljšega povzetka večera, kjer je stala "sama proti svetu", obdana zgolj s klavirjem in kitaro, že ne bi mogla ponuditi. Katedrala Kina Šiška je za tiste, ki se niso pozanimali, kakšen večer jih čaka, dobila presenečenje. Obiskovalce so pričakala sedišča in pogled na zatemnjen oder. Brez velikega pretiravanja s svetlobnimi učinki se je na odru prikazala osrednja protagonistka večera.

Pomahala je druščini, šla s kitaro za mikrofon in se opravičila pred zadnjimi popravki: "Se opravičujem, za sekundo bom govorila." S hipnotičnim glasom in minimalistično glasbeno spremljavo je prekinila razdaljo med seboj in občinstvom z začetnim dvojcem skladb Maria in Old Detroit. Glas, ki je rezultat mračne preteklosti in žalosti, tokrat ni bil kulisa za noben vizualni hollywoodski presežek, marveč za realni pogled v dušo kantavtorice. Občinstvo je utihnilo že po prvih akordih in samo pozorno vpijalo vase vse, kar je prihajalo z odra.

Medtem ko je pripovedovala svojo zgodbo, je občinstvu dajala vedno manj prostora, da bi se odzvalo na njene skladbe. Skladbe Fool, Hate, Great Expectations je povezala v celoto in s tem nakazala konceptualno zasnovo večera, ki je bil razdeljen na tri dele: prvega in zadnjega je zaznamovala surovost kitarskih zvokov, medtem ko je jedro pripadlo gracioznemu izpovedovanju preko črno-belih tipk.

Še preden je sedla za klavir, je vzela skodelico in šla po čaj. Evropski del turneje tako še naprej nadaljuje s prehlajenim glasom (še preden je odpotovala čez lužo je zdravila vnetje ušesa). A zanimivo nasprotje celega njenega fenomena je v tem, da kljub fizični šibkosti s skladbami izžareva neverjetno notranjo moč.

Enostavno ne moremo mimo njene življenjske zgodbe, saj to predstavlja z vsakim odpetim verzom na svojih koncertih. Rodila se je v Atlanti leta 1972, staršema, ki sta bila takrat še najstnika. Njen oče je bil bluzovski glasbenik in Jehovova priča, mati pa velika oboževalka enega in edinega alterega Davida Bowieja Ziggyja Stardusta, zaradi katerega si je spremenila tudi ime - v Ziggy. Kmalu po rojstvu Marshallove sta se starša ločila. Ko se je selila po ameriškem jugu s svojo mamo in očimom, je zamenjala trinajst šol. Zase pravi, da jo je vzgojila babica in se hkrati spominja, kako je kot mala deklica z njo bdela pozno v noč ob kozarcu viskija. Izhod iz družine, ki sta jo zaznamovala nasilje in alkohol, je našla v mamilih.

Zgodba za hollywoodski film
Ko je bila najstnica, je delala v piceriji ter občasno tudi pela in igrala kitaro. Po fantovi smrti je odšla s svojo novo ljubeznijo v življenju v New York. V prvih letih življenja tam je posnela videospot z indierežiserjem in scenaristom Harmonyjem Korinom in se nekaj časa sestajala z vsestranskim umetnikom Vincentom Gallom. Nekaj let za tem je načrtovala samomor, potem ko jo je pustil maneken in nekdanji voznik relija Daniel Cury.

A se je premislila, ko je izvedela, da bo Mary J. Blige izdala nov album, ki ga za nič na svetu ni hotela zamuditi. Po intervenciji prijateljev je pristala na psihiatriji, istega leta je bankrotirala, a ko jo je oblikovalec Karl Lagerfeld opazil pred hotelom Mercer, kako kadi, je postala zaščitni obraz nakita Chanel.

Po okrevanju je spoznala igralca Giovannija Ribisija, s katerim se je poročila, a jo je ta nato pustil zaradi manekenke Agyness Deyn. Po ločitvi si je postrigla lase. Lani je rodila, a v javnosti ni nikoli povedala, kdo je oče njenega otroka. In s to zgodbo - povzeto zelo na hitro - je stala včeraj na odru Kina Šiška.

S kitare na klavir in nazaj
Ni izgubljala preveč besed, samo delila je svojo glasbo. "Blagoslovljeni vsi, ki ste prišli danes na koncert. Vse vas imam rada," je dejala, preden je nadaljevala svoj koncert na klavirju. Z menjavami ritmov in ob čutni spontani improvizaciji je krmarila skozi skladbe, kot so Maybe Not, Colors and the Kids, Names, Why ..., Let Me Go, 3, 6, 9 in Can I Get A Witness.

Predstavila se je kot pridigarka življenja, kantavtorica, ki za deljenje svojih besed zahteva koncentracijo občinstva, a vrne veliko več kot le puhle besede. Glede na dolžino koncerta morda zahteva celo preveč pozornosti in stoji na tankem robu tega, da zaradi dolžine nastopa vse skladbe postanejo podobne. A preden se je poslovila od ljubljanskega občinstva, se je vrnila za kitaro, in nadaljevala s skladbami Naked If I Want To Be, Good Woman, The Moon in seveda ni izostala niti skladba Metal Heart.

Skozi svoje glasbene stvaritve ni hitela, še več, želela je, da so popolne. Zato se je tudi na koncu ustavila in prekinila predzadnjo skladbo večera: "To je zadnja pesem. Hočem, da jo izvedem dobro za vas," je poudarila. Potem ko je odložila svoj inštrument na stojalo, je v slogu stand up komikov vzela v roke mikrofon in izlila na plan še zadnja čustva.

"Veste, ko počnete to, kar počnete v življenju ... Včasih dobite priložnost, da imate res dober dan. In veste, kako vas preseneti. Vse se postavi na mesto. Brez truda. Nič se ne zj*** ... Saj veste, kako se vsak dan stvari zj***, a jih skušamo obvladovati na najboljši možni način. Ampak ... Ko počnem to, vam pojem te pesmi, vam in občinstvom, ki jih vidim po svetu ... Včasih čutim, da sem ... v ... čudni ... luknji. Pričakovanje - do sebe - je, da se vam odprem. Upajoče, da grem iz svoje kože, tako da vi upajoče greste iz sebe. Včasih del mojih misli - zaradi stvari, ki jih niti ne poznam - misli, da sem v čudni luknji in da obstaja projekcija in obsojanje. Tudi v preprostih pogovorih ... Kakorkoli ... Morala bi vas bolje spoznati, da bi vam povedala," je dejala Marshallova. Mogoče to priložnost dobi naslednjič.