"Zdi se mi, da so ti ogledi in všečki na družbenih omrežjih zgolj kazalnik priljubljenosti. Zame niso kazalnik kakovosti. Vedno je treba preveriti, kakšna vsebina stoji za to priljubljenostjo. In tudi trudim se, da v svoji glasbi, na nastopih in na družbenih omrežjih postrežem s kakovostno vsebino," je povedal 26-letni raper v pogovoru za MMC.

Pri šestih letih je začel igrati klavir, pri trinajstih letih je pisal svoja besedila in repal. Kot pravi sam, je moral dozoreti, da so nastale skladbe Lagano, Poln kufer, Gud vajb, Letim, s katerimi zdaj osvaja slovensko občinstvo. "Ljudje, ki me poznajo dalj časa, mi pravijo, da sem se precej spremenil: "Dozorel si." Vsi pozdravljajo dejstvo, da se to pozna tudi v moji glasbi. Ampak nikoli mi ni bilo žal za nobeno skladbo, besedo ali dejanje. Gre za odraščanje človeka in glasbenega izvajalca," je še dodal raper.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

V zadnjem mesecu ste zbrali več kot 1,2 milijona ogledov na portalu YouTube, samo v prejšnjem tednu 215.000 ogledov na vašem kanalu. Lagano, Poln kufer, Gud vajb, Letim imajo skupaj več kot 6,2 milijona ogledov. Koliko od teh je kupljenih?
Nič (smeh). Če bi bili, bi jih YouTube odstranil. Imam vso statistiko in vpogled vanjo. Veliko ljudi me sprašuje, kaj je s temi ogledi – ali so pravi ali ne. Moj odgovor je: definitivno ja. Sem partner z YouTubom – z njim imam pogodbo. Lahko tudi povem, da je v Sloveniji zelo težko zaslužiti prek YouTuba in da ustvarjalci videospotov oziroma glasbeni izvajalci zelo malo zaslužimo. Ne bom povedal natančne vsote, ampak če bi ljudje vedeli, koliko dobimo na milijon ogledov, bi se začeli smejati.

Uspeh se vedno bolj vrednoti v številkah – naj bo to v ogledih na YouTubu, prenosov prek platform za pretakanje glasbe, številom obiskovalcev na koncertih. V vašem primeru – kolikšen je prepad med obiski koncertov in priljubljenostjo na družbenih omrežjih?
Razmerje je zelo podobno: tako kot je na družbenih omrežjih, je tudi na terenu. Vse od izdaje skladbe Lagano se je povečalo povpraševanje, ampak poleti še nisem nastopal vsak konec tedna. Zadnjih mojih 50 nastopov je bilo razprodanih: od jeseni naprej, torej septembra 2017. Naj bodo to večja ali manjša mesta – klubi, festivali, trgovska središča ali šole. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko razprodal koncert na Ravnah na Koroškem, ker si nisem niti mislil, da me tam poznajo in toliko poslušajo.

Sem izvajalec, ki lahko res nastopa povsod: na osnovni ali srednji šoli, v hipermarketu, nočnih klubih, na gala prireditvah, festivalih. Znam se zelo prilagoditi tako s svojim slogom kot pojavo. Vesel sem, da me toliko ljudi spremlja in da se udeležujejo mojih nastopov. Predvsem tistih, ki se večkrat udeležijo mojih koncertov. Imam bazo oboževalcev, ki me spremljajo že skoraj na vsakem nastopu in sem jim zelo hvaležen za to podporo.

Se mi pa zdi, da so ti ogledi in všečki na družbenih omrežjih zgolj kazalnik popularnosti. Zame niso kazalnik kakovosti. Vedno je treba preveriti, kakšna vsebina stoji za to popularnostjo. In tudi trudim se, da v svoji glasbi, na nastopih in na družbenih omrežjih postrežem s kakovostno vsebino. Ne objavljam samo fotografij zato, da pokažem, da sem lep ali da je lepa fotografija, ampak hočem temu dodati večjo noto. Po mojem me tudi zato ljudje spremljajo in ker dobijo en vpogled v moj svet – kar se dogaja izza kamer. Vidijo, kakšen sem kot človek. In res vse snemam: od sprehoda s psom do navadnega treninga. Tako ljudje vidijo, da nisem prav nič drugačen kot oni, da smo si zelo podobni. Sem zelo preprost in samo kažem to, kar počnem.

Če bi morali oceniti v odstotkih, kolikšen del vaše podobe sestavlja glasba in kolikšen videz? Se vam zdi, da je ta vizualni del pogosto pri naših raperjih zapostavljen? Če samo pogledava ZDA in stereotipno podobo raperja.
Že povsod po svetu in tudi v Sloveniji se razbijajo ti stereotipi – tako glede glasbenih izvajalcev kot izvajalk. Še posebej raperji v ZDA so znani po dragih avtih, oblekah in nakitu. Pri nas pa ta luksuzni slog ni prioriteten. Sem zagovornik, da mora imeti izvajalec cel paket. Na prvem mestu so kakovostna glasba, besedila, glas, nato pa še izdelana podoba. To ne pomeni, da si lutka, ampak da imaš izdelano stilsko podobo: od oblačenja od tega, kakšno imaš frizuro, brado … To je zagotovo pripomoglo k moji prepoznavnosti, toda pomemben je cel paket. Zase lahko rečem, da imam talent za rime, besede, besedila.

Si že lahko privoščite producenta? Če si izposodim vašo kitico iz skladbe Poln kufer: "Mam neki talenta, sam nimam producenta, vsi mi pravjo, da nula s'm brez benda."
Ja (smeh). Skupaj sva zaslužila, tako da ga lahko zdaj normalno plačam (smeh). Je pa res, da nama je bilo vsa ta leta zelo težko. Oba sva v tem vzponu. Leta 2014 sva bila oba razočarana nad slovenskim glasbenim prizoriščem. Vsak izmed naju je šel v druge vode. Zaposlil sem se v trgovini s športno prehrano in se ukvarjal z osebnim trenerstvom. Damjan pa je šel v London, kjer se je odločil, da bo poskusil ustvarjati drugo zvrst glasbe. Oba sva se vrnila po dveh letih razočarana v njegov studio: jaz iz športne trgovine, on iz Anglije. In sva rekla: "Brat, kaj bova zdaj?" Strinjala sva se, da najbolj znava ustvarjati glasbo in zakaj bi se trudili prodirati v tujino, če najboljše izdelke ustvarjamo v slovenščini. Tu živimo in tu imamo možnosti za uspeh – čeprav je prizorišče malo. Tvegala sva vse in tveganje se nama je obrestovalo.

Še leta 2013 ste bili tisti raper, ki je govoril v svojih skladbah o sebi, o ženskah in o svojih izkušnjah. Ne nazadnje ste postregli s skladbo Ona je kurva. Kdaj se je zgodil preskok in je nastal Challe Salle, katerega rime poslušajo tako otroci kot odrasli?
Ta preskok se je naredil v teh letih, ko nisem bil dejaven na glasbenem prizorišču. Takrat se mi je zgodilo veliko pozitivnih kot negativnih stvari. Dobil sem malce drugačen pogled na glasbeno prizorišče in se spremenil kot človek. Prej sem v svojem ustvarjanju res izražal veliko jeze in čustev: bolj ali manj sem samo razmišljal o nekih temah, ki so mi bile takrat blizu.

Na svojem albumu Kristalno jasno in na prejšnjih skladbah sem dal vse iz sebe: od družbenokritičnih skladb, do ljubezenskih, do takšnih s kletvicami in takšnih brez.

Potem sem se vprašal, kaj še želim sporočiti občinstvu. Odgovor je bil: pozitivna sporočila. Tudi če so zapakirana v družbenokritično tematiko ali imajo globlje sporočilo. In zato sem se odločil, da je glasba tista, ki nas mora zabavati. Nočem, da kdo posluša moje skladbe in se po napornem dnevu počuti še slabše. Če slišiš pozitivne, sproščujoče teme, kot je, "dej vzem si ga lagano", so to malenkosti, ki ti polepšajo dan.

Zdaj niste izbrisali z YouTuba videospotov prejšnjih skladb?
To je del mojega življenja. Takrat je bil Saša Petrović in Challe Salle takšen, kakršen je bil. Mislim, da bi lahko rekel, da sem bil drug človek. Ker je res velika razlika med mano takrat in danes. Ljudje, ki me poznajo dalj časa, mi pravijo, da sem se precej spremenil: "Dozorel si." Vsi pozdravljajo dejstvo, da se to pozna tudi v moji glasbi. Ampak nikoli mi ni bilo žal za nobeno skladbo, besedo ali dejanje. Gre za odraščanje človeka in glasbenega izvajalca. Pot je morala biti takšna, kot je bila. Če je ne bi bilo, ne bi bil takšen, kot sem. Povem, kar mislim, in se ne pretvarjam. Kot glasbenik se lahko odločaš, na kakšen način boš kaj povedal. Odločil sem se, da bo ta način brez kletvic in bolj do ušes prijazen (smeh).

Kako gledate na Challeta Salleta, ki je leta 2013 z Machejem snemal videospot z vodnimi pištolicami in govoril: "Ya talkin' to me?!" v skladbi Noč'm it domov?
(Smeh). Kot na mladega fanta, ki se je še iskal v življenju in na glasbenem prizorišču. Ne glede na skladbe, sem bil vedno pozitivna oseba. Takrat to še ni toliko prišlo do izraza. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem bil nagnjen k športu in humorju. Rap se takrat ni ujemal s smešnimi tematikami. Že nasploh velja predsodek, da moraš biti v rapu "dec". Da moraš predstavljati 'hardcore' slog. Sam pa menim, da je najpomembneje, da delaš to, kar te veseli, in da si takšen, kot si. To prinaša rezultate.

Bi lahko rekli, da se je skladba Noč'm it domov zgodila prehitro?
Midva z Manchejem sva bila prva slovenska raperja, ki sva rapala na podlago housa. Znan sem po takšnih mejnikih (smeh). Leta 2012 sem bil prvi slovenski glasbeni izvajalec, ki je nastopil na Grand Showu na Pink TV-ju. Imeli smo prvi oziroma drugi v Sloveniji 'diss battle' skladbe s stanovskimi kolegi z Obale. Zdaj pa sem postavil še en mejnik in postal prvi slovenski glasbenik, ki je naredil reggaeton skladbo. Mogoče nevede in nehote sem postavljal mejnike.

Nočem it domov je bilo takrat nekaj novega. Zelo veliko ljudi me je zaradi tega spoznalo. Potem pa sem se odločil za malce drugačno smer. Lahko bi nadaljeval v tej pozitivni smeri, ampak sem imel veliko skladb napisanih vnaprej in sem hotel povedati druge zgodbe. Bil sem tudi v takšnem življenjskem položaju, da so mi bila ta besedila najbolj blizu. Imel sem precej težko otroštvo. Živel sem z mamo in sestro od šestnajstega leta naprej, ko se je oče ločil od nas in pozabil, da obstajamo. Prepuščen sem bil sam sebi. Za enega mladega fanta, ki neha trenirati košarko in je prepuščen sam sebi, lahko hitro zapade v slabo družbo. Če ne bi imel takšnega značaja, kot ga imam, bi lahko še veliko hujše končal. In ne bi izpadel takšen pozitivec. Veliko prijateljev, s katerimi sem se družil, nimajo tako bleščeče prihodnosti, kot jo imam sam.

"Lajf ni koda na fonu, da lahko maš tri poskuse." Kolikokrat ste v svojem življenju obupali? In kaj vas je spravilo nazaj na tir?
Nikoli. Sem bil pa zelo blizu. Največja prelomnica se je zgodila, ko so se starši ločili. Do takrat sem imel družino ves čas na prvem mestu, in ko se nekaj takšnega zgodi – prevara, ločitev in očetova prekinitev stikov – je name vplivalo negativno. Bil sem zelo razočaran, glede na to, da je bil moj oče moj idol. To je bil šok za mladega človeka, ki se še išče. To je bila prva stvar, ki me je res potrla in zrušila ves svet. Nisem obupal. Šel sem naprej – skozi glasbo in šport sem izražal svojo jezo in negativna čustva. Imel sem tudi zelo dobrega prijatelja, ki je bil zelo veren in me je usmerjal v glasbo in šport. Bil je kot en pridigar – človek, ki mi je ves čas podarjal moralne vrednote in spodbujal, da jezo stresam na treningih. Moj značaj je bil zelo močen zaradi športa in discipline, ki ti ga ta da. Navajen sem bil, da kolikor vložiš, boš tudi dobil na koncu. V življenju sem videl, da tudi, ko je težko, se ne smeš vdati. Tako kot ne v športu, ko izgubljaš. Potrudiš se po svojih najboljših močeh.

Druga prelomnica se je zgodila, ko sem moral prenehati igrati košarko. Vedno sem se predstavljal kot košarkarja. In da se sprijazniš s tem, da se ne moreš ukvarjati s športom, čeprav je to moja največja ljubezen, je potrebno veliko volje.

Moram pa priznati, da se je tretja prelomnica zgodila, ko sem prenehal delati v trgovini s športno prehrano. Tam sem imel partnerja, ki je bil hkrati moj najboljši prijatelj, ampak me je izdal zaradi denarja. Moral sem z njim prekiniti poslovno poslovanje. Bil sem razočaran, kako te lahko človek, s katerim si prijatelj, izda. Bil sem na tleh. Nisem našel volje za trening, glasbo … Za vse mi je postalo vseeno. Potem se je zgodil samo en klik v glavi in sem se začel spet ukvarjati z glasbo in športom. Spoznal sem, da je v življenju pomembno, da odstraniš iz njega negativne ljudi, tiste, ki ti črpajo energijo in prek tebe želijo nekaj doseči. Moram poudariti, da sem zamenjal krog prijateljev. Prej sem se slišal s 30 ljudmi – prijateljev ali znancev – na dan. Potem pa sem spoznal, da mi bolj ustreza, da imam tri, štiri ali pet ljudi okoli sebe, ki so mi zvesti in o katerih ne dvomim. In če bom ob treh zjutraj potreboval nasvet, mi bo nekdo prišel pomagati. Ker bi to storil tudi za svoje prijatelje. In vedno sem. Tudi negativne izkušnje so dobrodošle v življenju, če se iz njih nekaj naučiš.

"Letimo levo, letimo desno!" - že iz besedila za skladbo Letim je mogoče razbrati, da vam je poleg osvajanja občinstva, ki vas poslušajo po YouTubu, v interesu koncertno občinstvo. Koliko vam pomeni ta stik z občinstvom? In koliko let je trajalo, da ste prišli do tiste predstave, ki ste si jo zamišljali na začetku kariere – koliko ljudi bo pred vašim odrom?
Z večjo priljubljenostjo sem se lahko seznanil že leta 2012, ko sem izdal prva dva samostojna videospota – za skladbi Midva in To je to. Takrat se je zgodil velik bum. To je to je bila skladba, ki je bila zelo različno sprejeta med občinstvom. Ampak zaradi nje sem doživel veliko pozornosti. V enem letu sem posnel šest ali sedem videospotov. Ves čas sem imel nastope – vsak konec tedna. Ljudje so me že na ulici malce prepoznavali. Izkušnje s priljubljenostjo sem tako že okusil, ampak sem si želel, da se to dvigne še na višjo raven. Kot človek in glasbenik sem moral za to dozoreti in odrasti. Tudi stik z občinstvom in odnos z njim se je temu primerno razvijal. Zdaj imam z njimi naraven odnos. Veliko glasbenikov – verjamem, da smo vsi zelo zasedeni – se ne ukvarjajo s sporočili na družbenih omrežjih in z oboževalci v zasebnem življenju. Meni ta podpora veliko pomeni: da mi ljudje pošiljajo sporočila in me ustavljajo na ulicah.

Sami odpisujete na sporočila?
Ja. Na vse sam. Na družbenih omrežjih Facebooku, Instagramu in Snapchatu me spremlja že več kot 100.000 ljudi. Na dan prejmem minimalno tristo ali štiristo sporočil. Ko objavim kakšen 'story', je veliko odgovorov. Ampak si res vzamem pol ure ali eno uro na dan, da odpišem vsaj neko malenkost vsakemu. Vsaj virtualni nasmešek ali zahvalo. Če le utegnem. Ta sporočila mi dajejo dodatno motivacijo. Če me ljudje ne bi imeli tako radi, ne bi bil tako uspešen. Veliko mi pomeni, ko mi nekdo napiše: "Skregal sem se s punco, poslušal sem tvoje skladbe in sva se pobotala." Ali pa: "V šoli mi gre slabo, vsega imam poln kufr in poslušam tvoje skladbe, takoj mi je lažje."

Veliko ljudi se je poistovetilo tudi s skladbo Gud vajb, čeprav pozitivni 'vibe' ni tako duhovita skladba, saj opozarja na prave vrednote v življenju. Ne morem verjeti, koliko lahko samo z eno skladbo ali videospotom vplivam na človekovo počutje in razpoloženje. Lahko da samo en dan ali celo leto. Najboljši občutek pa je, ko me sprejme mlajše občinstvo – mlajši od 16 let – v evforiji. Nekateri tudi jokajo od sreče in govorijo pred starši: "To je moj najboljši dan v življenju, da sem ga spoznal." Takrat mi srce zaigra. In to daje piko na i mojemu ustvarjanju in mojemu življenju. Ustvarjam skladbe, ker je to hrana za mojo dušo, ampak, če se še kdo najde v njej in nekomu spremenim življenje na bolje oziroma tako pozitivno vplivam nanj, je to vse, kar si lahko želi glasbenik.

Koliko ste pripravljeni prirejati besede samo na račun tega, da so spevne? Primer skladba oziroma beseda lagano.
(Smeh). Precej. Sem zagovornik tega, da morajo biti rime in besedilo kakovostne. Včasih ni treba, da je rima točna. Nisem toliko perfekcionist, da se mora vsaka črka ujemati. Pomembno mi je, da vse dobro zveni in da čutim energijo. Veliko pozornosti namenim produkciji in s prijateljem in dolgoletnim producentom Damjanom Jovićem delava vse skupaj. In je zelo težko, ko dva človeka delata naenkrat eno stvar, da nastane celota. Res morata razmišljati na enaki valovni dolžini in morata imeti isti okus. Mora pa tudi obstajati složnost v harmoniji, da pride do končnega rezultata.

Trudim se tudi, da vzdržujem kakovost svojih izdelkov in dvigujem to raven tako v glasbi kot v videoprodukciji. Vedno sem bil zagovornik domače, slovenske glasbe. Ustvarjanja v slovenskem jeziku. In vedno poudarjam, da imamo v Sloveniji veliko kakovostnih glasbenih izvajalcev in izvajalk, potrebujemo pa samo priložnost, dobre producente in ljudi, ki vidijo v teh izvajalcih potencial in ga znajo iz njih izvleči. Zavedam se, da ne bi bil tako uspešen, če ne bi imel producenta Damjana Jovića in če on ne bi že pred petimi leti v meni videl tega potenciala in me ne bi pustil, da se razvijem v glasbenika, kot sem danes.

Kakšen izziv je bil za vas petje?
Zelo težek. Hodil sem v glasbeno šolo v osnovni šoli. Pri šestih letih sem začel igrati klavir in še vedno ga znam. Pel sem, dokler se moj glas še ni razvil. Pri 13 letih sem začel pisati svoja besedila in se odločil za rap. Bolje mi je bil pisan na kožo – glede na življenjske okoliščine in na dejstvo, da sem bil res upornik. Ko sem se spreminjal kot oseba, se je spreminjal tudi moj glasbeni okus. Ne poslušam več toliko hiphopa, kot sem ga včasih. Predvsem sem začel poslušati reggaeton in različne izvajalce – od rocka do narodno-zabavne glasbe. Poslušam vse, kar mi dobro zveni. In spoznal sem, da reggaeton sploh ni tako težek – že v osnovi vsebuje rap in petje.

Začel sem vaditi. Malo sam. Preko spleta sem se naročil na program z ameriškim pevcem, ki vadi s tabo in te usmerja. Začel sem hoditi tudi na pevske vaje in to se je takoj poznalo. Vadim dvakrat na teden. Pred nastopi pa posvetim deset ali 15 minut upevanju. Sam proces je potekal počasi, ampak sem nadgrajeval to svoje glasbeno znanje. Ves čas sem imel talent za petje, toda nisem ga izkoriščal. Prej smo v refrene vedno dajali neke melodije in Damjan mi je ves čas predlagal, da malo pojem, ampak me to takrat ni toliko privlačilo. Zdaj pa se mi zdi zelo dobro. Trdim, da moj rap ni samo rap, ampak je rapanje v melodiji. Temu pa še dodajam petje, ki ni klasično, ampak v mojem slogu.

Ob tej priložnosti lahko tudi omenim, da pripravljamo skupino, ki me bo spremljal na nastopih na večjih dogodkih. Še vedno pa bosta ostala matrica in didžej. Ob tem je veliko priprav – tako glede mojega petja kot repertoarja. In tu mi pomaga dejstvo, da znam igrati klavir, kar bomo vključili na nastope.

Lani se postregli z novodobnim (post)silvestrskim poljubom v skladbi Lagano: "Sedela na balkonu in skupi jedla sarmo."
(Smeh)

Kako majhen motiv potrebujete, da iz tega nastane vsaj ena kitica?
Zelo majhen. Če lahko spijem dobro kavo ali se mi zgodi malenkost, lahko iz tega že nastane skladba. Potrebna je samo dobra iztočnica ali koncept. Potem je vse mogoče. Sarma je ena izmed mojih najljubših jedi. Vsem je blizu. Tako sem poudaril, kako sem domač in preprost človek. In lahko dekletu v skladbi ponudim občutek domačnosti, četudi ji fant ponuja vse luksuzne dobrine. Idejo sem dobil spontano.

Na začetku so prvi poslušalci dvomili, če je to sploh 'kul', da rečem v skladbi. Že nekaj glasbenih urednikov mi je reklo, da naslov ne bi smel biti Lagano, ker je preveč tuja beseda oziroma 'ex-yu' beseda. Sam sem to zapakiral in rekel, da že nasploh v življenju uporabljam tri jezike: slovenščino, srbohrvaščino in angleščino. Izviram iz takšnega okolja, kjer je bilo to zmešano. Govorim 'lagano'. Ne rečem počasi ali 'u izi'. Beseda mi je bila všeč in postala je naslov skladbe. Nisem Jože ali Miha, sem Saša Petrović.

Kakšen je vaš pogled na trap? Šlo bi, recimo: "Tom Cruise, Top Gun. Ti plus js - top dan."
Gledam, da sem raznolik v svojih skladbah in da imam v njih drugačen 'flow'. Hiphop v ZDA, ki se razvija v trap, mi je delno všeč in delno ni. Imam deljeno mnenje. Nekateri izvajalci zelo dobro delajo po mojem okusu. Pri nekaterih se pa vprašam, kdo bi to poslušal in zakaj. Najbolj mi je žal, da se izgublja vsebina in da so že sama sporočila popolnoma napačna, slaba ali pa jih ni. Ne razumem, kako so lahko v vsaki skladbi teme samo denar, šampanjec, k***, nakit in mamila. S tem se ne morem poistovetiti, ker ne živim na ta način in mi je nenavadno, kako lahko mladi, stari 15 let, to poslušajo in migajo z glavo. Sploh ne vem, ali se zavedajo, kakšna so besedila. V ZDA je tako … Razumem, da živijo takšno življenje in ga opevajo. Žal se s tem ne morem poistovetiti in tudi ne poslušati. Predvsem zato, ker ni več toliko vsebine, sporočil in kakovostnih rim.

Od vseh trap izvajalcev – kdo vam je najbolj všeč?
Moram priznati, da mi je Drake najboljši izvajalec od vseh in ga največ poslušam. Mogoče imava podoben slog: malo rapanja, malo petja in rad piše o ljubezni in ženskah. Tu se lahko z njim zelo poistovetim. Drugače pa Migos, ki so zdaj najbolj priljubljeni med trap izvajalci, so mi tudi všeč, toda teme, kot so kokain in druge substance, mi niso blizu. In ne morem uživati v takšni glasbi. Na koncu dneva pa ima vsak svoj okus za glasbo in svoje mišljenje. Nobenega ne obsojam. In razumem, da je glasba drugačna glede na to, da živijo v ZDA in je tam drugačno tudi okolje in prizorišče.

Kakšen je vaš pogled na slovensko rapersko sceno? In kje vidite svojo vlogo v njej?
V Sloveniji me zelo žalosti, da je bila slovenska raperska scena v vzponu, nato pa je čez noč leta 2013 oziroma 2014 padla. K temu je tudi pripomoglo, da nas mediji niso nikoli mogli podpreti. Razumem, zakaj – mogoče zaradi družbenokritičnih sporočil, agresivnih skladb, kletvic. Vem, da tega širše občinstvo ne more poslušati in je rap omejen samo na določene poslušalce. Mogoče sem se iz tega razloga odločil, da ustvarjam v malce bolj komercialni zvrsti in da to nadgradim. Drugače podpiram vsakega glasbenika. Ljudje se ne zavedajo, koliko enega truda je treba vložiti za tri minute skladbe in videospota. Vsem povem javno, da za eno skladbo in videospot porabimo od dva do tri mesece. To je zelo velik projekt. Vsaka sekunda mi veliko pomeni. Ljudje pozabljajo, koliko odrekanja in vlaganja časa, truda in denarja je potrebno za kakovostni izdelek.

Ko sva že pri vaših videospotih. Nekaj, kar je izrazito pri vaših preteklih videoizdelkih, je t. i. »product placement« oziroma umeščanje izdelkov. Bi lahko obstajali brez njih? In ali se kdaj zaradi tega počutite bolj kot trgovec, in ne glasbenik?
(Smeh) Ne, ampak iz tega razloga, ki sem ga omenil prej: kakovost terja finančni zalogaj. Ljudje razumejo, da potrebujemo neka podjetja, ki bi podprli naše izdelke in jih sofinancirali. Vse stane - od ustvarjanja skladbe, videospota, fotografiranja … Ljudje, ki razumejo mojo strategijo, so tisti, s katerimi se lahko povežem. Če vključimo kakšen produkt ali firmo v skladbo, gledamo, da je sofisticirano in ni preveč vsiljivo. Zdaj dobivam zelo veliko različnih ponudb iz podjetij, ampak zdaj, ko imam možnost izbiranja poslovnih partnerjev, sem pozoren na merilo, ali izdelek sploh uporabljam oziroma ali spada k mojemu življenjskemu slogu. Ampak zdi se mi, da ljudje tega ne opazijo toliko.

Kje je več denarja – v fitnesu ali rapu?
(Smeh) Čisto odvisno … Če si v ZDA …

Ne, ne. V Sloveniji.
Odvisno. Veliko ljudi me sprašuje, ali se lahko preživljam z glasbo. In vsem povem, da lahko. In da sem vesel, da lahko delam, kar me veseli, in da s tem služim. To je danes zelo težko. Za to je potrebno veliko vlaganja in kalkulacij. Grem v tem tempu naprej in se trudim.

Koliko se vam je v tem času povečalo povpraševanje po osebnem trenerstvu?
Zelo (smeh). Ampak je mogoče težava ravno v tem, da se ti dve dejavnosti med sabo preveč križata. Imam toliko obveznosti, povezanih z glasbo, tako da si ne morem privoščiti, da se ukvarjam z dvema dejavnostma. Od jeseni 2017 sem dal osebno trenerstvo malo na stran. Ugotovil sem, da je najbolj pomembno, če se ukvarjaš samo z eno stvarjo in se ji posvečaš 110-odstotno. Če sediš na dveh stolih, ena stvar ne bo izpadla tako, kot bi lahko. Rekel sem si, da se lahko z osebnim trenerstvom ukvarjam vse življenje. Tako ali tako sem vsak dan v fitnesu. Zdaj bi se rad posvetil glasbi in mislim, da lahko v teh letih največ naredim, da uresničim svoje načrte in projekte. Ampak moja želja je, da bi ves čas ostal v glasbi. S producentom Damjanom gradiva ob Nipkeju, Trkaju in plesni šoli Artifex skupnost, s katero želimo pomagati mladim talentom, da pridejo do izraza in da skupaj ustvarimo kreativno središče, kjer bi lahko na enem mestu združili glasbo, video, šport, ples. To je moj višji cilj.