"V okolju, kjer smo se družili, smo bili vsi mešani, Slovenci in otroci iz priseljenskih družin. Našli smo svojo govorico, svoj sleng, vse je nastajalo spontano. Tega ne morem popraviti in sem to, kar sem," pravi avtor mega uspešnic Lagano in Poln kufer. Skupaj ima 21 njegovih spotov in 50 pesmi na YouTubu neverjetnih 27 milijonov ogledov.

Saša Petrović prihaja iz družine, ki se je konec 80-ih iz Beograda priselila na Vrhniko. Čeprav je bil rojen v Sloveniji, izgovarja trdi "l"; pri repanju pa uporablja precej srbskih besed. Lagano in Poln kufer sta samo zadnji uspešnici glasbenika, ki je obnorel tako mladino kot starejše občinstvo. Z glasbo se ukvarja več kot 20 let, čeprav je star samo 26 let. Rap in hiphop je združil z "reggaetonom" - glasbenim žanrom, ki izhaja iz Latinske Amerike. Njegova posebnost je ta, da vsebuje bolj plesne ritme v kombinaciji z rapom in petjem, kar se je izkazalo za dobitno kombinacijo. Ključne pa so njegove življenjske izkušnje, ki so ga že v najstništvu utrdile. Zato ga tudi vse več šol vabi, da jih deli še z drugimi otroki. Prisluhnite, kaj je povedal v pogovoru v oddaji NaGlas!:

Klavir ste začeli igrati že pri 6 letih, pri 13 ste pisali svoja besedila in repali. Kako to?
Doma so videli, da me glasba veseli že od zelo zgodaj, moj oče je bil tudi nadarjen glasbenik, ki igra kar tri inštrumente - klavir, harmoniko in kitaro, tako da je videl, ko sem bil ves čas zraven, da mene tudi zanima. Vprašali so me, če bi hotel v glasbeno šolo, sem se vpisal, začel igrati klavir in to je nekako spontano šlo naprej in še danes sem v tem.

Najprej ste si želeli postati košarkar?
V bistvu sem celo življenje v športu. To je velik del mojega življenja. V drugem razredu osnovne šole sem začel igrati košarko. Treniral sem 11 let. Bil sem zelo perspektiven košarkar, vendar so mi poškodbe preprečile, da bi se s tem naprej poklicno ukvarjal. Splet okoliščin je, da sem se potem v življenju ukvarjal z drugimi stvarmi - v najstniških letih sem nehal trenirati košarko. Ko pa se je naša družina ločila, razpadla, sem bil v bistvu prepuščen sam sebi. V tej brezizhodni situaciji za tistega najstnika sem se moral znajti po svoje. S pomočjo glasbe in športa sem izplaval iz te negative. Našel sem se tako v športu kot v glasbi, šport je še danes velik del mojega življenja.

Zelo zgodaj ste se naučili skrbeti zase, delali ste celo v komunalnem podjetju? Tisti kadri iz videospota Lagano niso izmišljeni. Vas je vse to utrdilo?
Zagotovo. Bil sem prisiljen hitro odrasti, dozoreti. V tisti situaciji sem bil prisiljen, da se ukvarjam z različnimi stvarmi. Bil sem tudi v slabi družbi, na ulici, spoznal sem različne ljudi, dobil različne izkušnje, pozitivne in negativne. Kot študent sem delal v različnih podjetjih, tudi v komunalnem podjetju, v trgovini, v lokalih. Prijatelji so me spodbudili, da se začnem resno ukvarjati z glasbo, ker so videli, da imam talent in tudi mene je veselilo. Z glasbo so se mi potem odprla še druga vrata.

Svojih priseljenskih korenin se ne sramujete?
Nikoli. Jaz sem ponosen na to, kar sem in da moji starši prihajajo od tam, od koder prihajajo. Moj oče je iz Beograda, moja mama je iz Hrvaške - iz Obrovca, Dalmacije. Spoznala sta se v Beogradu in sta se odločila priti sem v želji za boljšim življenjem in tudi zato, da bi mi otroci imeli boljše pogoje. Vesel sem in srečen, da je Slovenija postala moj dom, da sem se tu našel. Tudi moja mama me je vedno vzgajala po slovenski kulturi. Oba starša sta se prilagodila in jaz sem Slovenijo sprejel kot svoj dom in v bistvu se imam za Slovenca – vzgojen sem na slovenski način, sprejel sem to kulturo, rad imam Slovenijo in slovenščina je moj materni jezik.
Hkrati pa v besedilih uporabljate precej srbskih besed, izgovarjate trdi 'l' …
To mi je nekako prirojeno. V okolju, kjer smo se družili, smo bili vsi mešani, Slovenci in otroci iz priseljenskih družin. Našli smo svojo govorico, svoj sleng in je to spontano nastalo. Jaz tega ne morem popraviti in jaz sem to, kar sem in se najbolj držim tega načela, da si to, kar si.
To je postalo del subkulture. Je to trend ali modna muha?
Drži, to je trend, način govora in oblačenja. V bistvu se je v Sloveniji in povsod že tako zmešalo, da se na to sploh ne gleda in da ni nekih nacionalnih preprek. Ko sem bil mlajši, v osnovni šoli so še bile neke tenzije oziroma smo bili označeni za čefurje, Balkance, Bosance, ampak z leti se je to spremenilo in zdaj ne vidim razlik. Nas, otroke priseljencev, so sprejeli kot svoje, kot otroke Slovenije. Sem zelo vesel, da se je to zgodilo.

O tem priča tudi 27 milijonov ogledov vaših videospotov na YouTubu. Kako razumete to neverjetno priljubljenost?
Delam nekaj, kar me veseli, izražam svoja čustva in sem to, kar sem. Ljudje začutijo mojo iskrenost. Zagotovo vsi, ki me spoznajo, vidijo, da sem dejansko "good guy" in da sem to, kar sem in se ne sprenevedam. Sem, kar sem, sem pristen in to nekako najbolj "pali" in tudi ljudje se najdejo v mojih skladbah, ker imam zelo različna sporočila. Nimam izbranega ciljnega občinstva, meni je važno, da me ljudje začutijo, kdor koli je to, otroci, najstniki, malo starejši, ljudje srednjih let, upokojenci – kdor koli se najde v pesmi, je dobrodošel. Nekako s svojo glasbo pozitivno vplivam na ljudi in zato me dobro sprejemajo.
Čeprav ste zelo priljubljeni na družbenih omrežjih, so vas mediji - vsaj do zdaj - ignorirali. Zakaj?
Rap kot zvrst v Sloveniji že prej ni bila tako priljubljena. Zdaj ko sem se razvil kot oseba, se je tudi moja glasba razvila in to sem dal na takšno raven, da ga lahko posluša tudi širše občinstvo. Ljudje me zdaj bolj sprejemajo. Naj povem še eno anekdoto: Preden sem izdal skladbo Lagano, so si nekateri glasbeni uredniki želeli, da ne bi bil naslov Lagano, ampak jaz sem rekel, da sem to, kar sem. Sem vztrajal in je tudi bilo tako, kot mora biti.