Slovensko glasbeno sceno je pred kratkim popestrilo novo glasbeno delo – Domen Don Holc je v svet končno poslal 10 pesmi, ki jih je združil pod imenom Mlada leta, s katerimi se je predstavil kot soloizvajalec.

"Ploščo sem poimenoval šele na koncu, ko sem pogledal, kako je videti vse skupaj," je povedal o naboru skladb, ki mu nekaj pomenijo, izbral pa jih je po kronološkem in logičnem ključu. Naslovnica je prišla izpod rok pevke skupine Koala Voice Mance Trampuš. "Zapis enega obdobja njegovega življenja", ki je nastajal med letoma 2018 in 2022, naj bi prvotno izšel že pred tremi leti, a je Holc zdaj dejansko začutil, da to potrebuje, če želi nadaljevati.

28-letnemu glasbeniku, ki se kot solist v primerjavi z vlogo kitarista v rockzasedbi vidi kot precej bolj umirjen, nastanek prvega albuma tako predstavlja osebno osvoboditev, zanima pa ga, kam ga bo življenje še peljalo. Njegove glasbene stvaritve sicer niso popolnoma osebno izpovedne, a vseeno meni, "da moraš, če hočeš doseči to, da bo nekdo nekaj začutil, govoriti iz sebe in igrati z dušo".

O prijetnosti izkušnje, kdaj je začel pisati pesem Umrl bom mlad, o veliki prelomnici, imenovani 27, Mladih letih 2, pestrem najstništvu, kako si nikoli ni želel peti, o metafiziki glasbe, divanu in Ivanu, razliki med pesnikom in filozofom, angelih in kotih, o tem, kako noben človek ni otok, katero pesem bi njegovi prijatelji peli ob treh zjutraj, o zateženosti sveta in iskanju lepega, o podobi sebe, ki odhaja v sončni zahod, odrski ranljivosti, kdo je skupina Štef in o njegovih divjih letih ter podpisovanju s svojim imenom pa si lahko preberete v pogovoru MMC-ja z Domnom Donom Holcem.

S Koala Voice ste že več kot 10 let, leta 2018 pa ste se lotili tudi samostojnih podvigov. Prejšnji teden ste tako izdali svoj prvenec Mlada leta. Kakšen dosežek vam to predstavlja kot glasbeniku?
Dejansko je to zame kar pomembna stvar. Po eni strani je nekak mejnik, ker mi je končno uspelo vse te pesmi zapisati oziroma kronološko in logično izbrati tiste, ki so mi nekaj pomenile. Super je ravno zaradi tega, ker sem to s Koalami imel že petkrat – narediš koncept, pišeš skladbe, na koncu pa izid potrebuješ ne samo zato, da bo glasba slišana, ampak da imaš tudi osebno osvoboditev, da se izprazniš tega, kar je bilo, ker je že zapisano. Na plošči je 10 pesmi, ki so fiksno takšne, kot so, zdaj pa lahko začnem tuhtati o novih. Obenem mi je zelo všeč tudi to, da si jo zdaj lahko zavrtim v avtomobilu.

Plošča bi sicer morala iziti že leta 2019, a se je potem vse zavleklo in sploh nisem razmišljal, da bi jo izdal – s Koala Voice smo začeli delati nov album, nekaj pesmi, ki sem jih imel napisane, sem predelal za skupino, vmes je bila dve leti še pandemija covida-19. Zdaj sem dejansko čutil, da bi to naredil, da to potrebujem zato, da lahko nadaljujem.

Dejali ste, da si pri samostojnem glasbenem izražanju lahko vzamete čas, da nastane dovolj skladb za album. Kako se je bilo sploh lotiti prvega albuma?
Pravzaprav nisem niti razmišljal, da bo prvenec. Leta 2018 sem ugotovil, da mi je zmanjkalo časa oziroma možnosti, da bi poleg tega, da sem bil v skupini, delal karkoli drugega. Ugotovil sem, da mi je najhuje, ko smo imeli en teden koncertiranja, en teden pa prost, in tako se nisem mogel posvetiti ničemur drugemu. Potem pa sem dobil povabilo, da bi v nekem klubu v Črnomlju igral sam. Sčasoma sem ustvaril prvi singel, ki je bil tudi del filma Nemir Andraža Kadunca. Izdal sem še nekaj pesmi, zame se je zanimala založba Sonic Tribe, s katero sem tudi delal drugi singel Feel Free. Vmes sem sicer ves čas delal tudi s Koala Voice, in ko sem ravno začel samostojno delati, se je z njimi začelo dogajati. Celotna izkušnja je bila prijetna, kulska. Le težko je bilo določiti dizajn albuma, ga izdati kot zaključen izdelek in ga poimenovati.

Album 10 skladb naj bi bil pregled vašega življenja od srednješolskih let do danes, vsaka naj bi bila delček mozaika. Od kod ideja za tako retrospektivo?
Zanalašč sem dal kronološki zapis od prve pesmi, ki sem jo posnel leta 2018, do zadnje pesmi iz leta 2022. Veliko skladb je bilo sicer napisanih že veliko prej – skladbo Umrl bom mlad sem na primer začel pisati pri 16 letih. Zaradi tega sem dal albumu ime Mlada leta, kar sem malce povzel po Prešernu – ko smo se v šoli učili o mladem, srednjem in poznem obdobju.

Pri 17 letih sem rekel, da bom igral kitaro v rokenrolbendu in pisal pesmi. Zdaj sem star 28 let, in to načeloma delam, nekako se sam iz sebe delam norca, ker sem preživel 27. leto, kar je nekakšen mejnik glasbeništva. S tega stališča je to nekakšna retrospektiva. Da je to celoten katalog, ne bi rekel – je prvenec, ki bi ga morda moral izdati že pri 16 letih, trenutno pa mi ugaja, kako je izpadel, in zdi se mi, da lepo dopolnjuje preostalih pet albumov s Koalami.

Plato sem sicer poimenoval šele na koncu, ko sem pogledal, kako je vse skupaj videti, se pa že šalim, da bom naredil še "Mlada leta 2".

Kaj je bil mejnik vaših “mladih let”?
Sam sem zelo resno vzel 27. rojstni dan, saj je moje 27. leto prišlo veliko prej – od 17 leta sem bil v rokenrolzasedbi, pri 21 letih smo bili na turneji tudi po baltskih državah in Nemčiji, praktično sem živel v hotelih, kombijih in drugje. Tako življenje je morda malce samotno, saj težko vzdržuješ različna razmerja. Ves čas si v pogonu, delaš in daješ delčke duše v kreacije. Ko odraščaš, te celotna situacija lahko zelo hitro pojé. Imaš tri, štiri nastope, takoj najdeš alkohol ali droge, in če ne veš, da je za vsem tem glasba, ustvarjanje, romantika in ljubezen, ti ostanejo samo te druge stvari, tako pa si lahko hitro v težavah. To je morda težava marsikaterega mladega benda, ki ne bo zdržal do konca.

Zdaj se šalim, da je naslednji mejnik 33, starost Jezusa in Aleksandra Velikega, moja partnerica pa meni, da lahko potem dosežem vsaj 82 let. Nimam ciljne starosti. Dokler bo, bo, sploh, če se imam vmes dobro. Zagotovo se ne bi imel celo življenje slabo (smeh).

Glede na to, da je naslov Mlada leta in skozi pesmi pripovedujete zgodbe, imate najljubšo anekdoto iz svojih mladih let?
Imam to srečo, da sem imel kar pestro življenje že od najstniških let, tudi zaradi glasbene skupine. Koala Voice smo v Križankah igrali kot predskupina zasedbe Pixies, bil sem predskupina glasbenika, ki je igral v kanadskem bendu Nomeansno, Andrej Šifrer me je osebno poklical, ker je želel, da naredim predelavo njegove pesmi. Druge stvari pa ne vem, če bi delil na tak način.

Glede na to, da gre za pogled prvih 12 let vašega glasbenega ustvarjanja. Če potegnete črto – kaj ste odkrili o sebi med tem glasbenim potovanjem?
Uf, sproti se učim. Ko zdaj poslušam te pesmi o sebi, dejansko spoznavam nove stvari – poleg tega, kako je bilo, ko sem pisal, kako jih je bilo posneti, zdaj vem tudi, kako je, ko jih slišim prvič. Dobivam tudi povratne informacije poslušalcev. Poskušam ohranjati svoj odnos do glasbe in življenja ter biti dober človek, zagotovo pa sem še vedno “delo v nastajanju” (work in progress), še vedno se razvijam in zorim, in zanima me, kam vse me bodo leta in življenje peljali.

Je zahtevno usklajevati samostojno in skupinsko glasbeno izražanje ter iti iz neke cone udobja, ki ga daje bend?
Težko je predvsem zaradi drugih zadev. Že leta 2018 so me ljudje namreč začeli spraševati, ali bo zasedba razpadla, enako je zdaj. Med seboj smo se glede tega morali prijateljsko zmeniti. Moja funkcija v Koala Voice je tudi popolnoma drugačna – poleg tega, da tudi pišem pesmi, je moja vloga večino časa ta, da igram kitaro, Manca Trampuš pa je frontmenka. Ko igram sam, sem enostavno primoran biti ta človek, kot je ona. Nisem ekstrovertiran, ampak sem se moral navaditi – tega se lotevam metodično, da je potem celotna stvar dejansko performans.

Sta Domen Don Holc kot kitarist v Koala Voice in solist dva različna lika, navzočnosti na odru?
Jaz kot solist sem veliko bolj “na easy”. Z leti sem opazil, kako se do mene kot kitarista in drugih likov, ki sem jih ustvarjal, obnašajo drugi. Kot posameznik sem sicer imel smešno obdobje, ko sem imel več časa in se pretvarjal, da vsako pesem izvaja tudi drug bend. Izmišljeval sem si čudna in obskurna imena, velikokrat po različnih filozofih. Ko sem bil mlajši, sem si s temi značaji pomagal.

Zdaj se zavedam učinka performativnosti, glasbe se lotevam tudi metodično, koncepte sem si začel zastavljati drugače. Na primer dejansko vem razlog, zakaj določeno kitaro uporabim za določeno pesem. Na enak način se lotevam vsega – vse postane inštrument.

Kako je “biti sam svoj šef”? Kako vam je raziskovati svoj vokal?

Toliko narediš, kot si sam zadaš. Imam to srečo, da sem v zelo demokratični skupini, kjer si med seboj pomagamo in si stojimo ob strani – ko nekomu zmanjka, ga drugi potegne, lahko se na nekaj nasloniš. V primeru solodela pa sem dejansko sam, tudi na odru. Kadar imam ideje, jih moram realizirati sam, kar je mogoče malce pripomoglo k novi vztrajnosti in zagonu.

Čeprav mi je prijetno in mi na glasilke dene dobro, si nikoli nisem želel peti. Vedno mi je bilo prijetno ustvarjati glasbo ob inštrumentih tako, da sem zraven še pel, ker je tako vse zvenelo kot celota, posebej, ko še nisem toliko znal igrati kitare.

Dejali ste, da je v skupini snemanje skladb bistveno večja produkcija, preden pa skladba izide, je ta prežvečena, sporočilo pa zbledelo. Kakšno bi bilo idealno vzdušje, v katerem si nekdo predvaja ta album?
Sam glasbo, ne glede na gramofone in ostale zvočne sisteme, še vedno najraje poslušam na slušalkah, medtem ko imam zaprte oči in se mi tako glavi izriše slika. Vzdušje in posledično čarobne stvari te sami najdejo. Naš basist Tilen Prašnikar in še nekaj ljudi mi je povedalo, da so se med poslušanjem počutili, kot da se peljejo na morje. Tako bom rekel, da je do neke mere pač plošča za na morje.

Pri teh pesmih se s sporočilom in celotno izkušnjo nisem obremenjeval. Izposodil si bom film Almost Famous Camerona Crowa, v katerem protagonistu sestra na vinilno ploščo nalepi listek z napisom: to ploščo poslušaj ob prižgani sveči in ugasnjenih lučeh.

Med procesom snemanja naj bi se zamenjali trije producenti. Kako se vam zdi, da je to vplivalo na zvok albuma?
Pesmi nisem šel znova snemati od začetka, ampak sem jih zgolj združil – plošča je dejansko nastajala štiri leta, tako pa so se zamenjali tudi producenti. Na zvoku se sliši tudi zaradi studia – eno izmed skladb sem dejansko posnel tudi doma.

Se vam torej zdi, da ste odkrili svoj zvok?
Rekel bi, da sem zapisal eno obdobje svojega življenja. Drugače je zato, ker ni tako kitarski album, kot bi se mogoče pričakovalo. Vmes pa sem že začel igrati z akustično kitaro, na nastopih ni toliko drugih inštrumentov. Zanimiva situacija je – nekaterim je bolje tisto, kar bi moralo biti moj zvok, nekaterim je to, kar sem zdaj posnel, drugi pa ne sprejmejo ničesar drugega kot Koala Voice. V bistvu je smešna mešanica vsega.

Kaj se vam zdi, da več pove: besedilo, glasba ali pač kombinacija?
Glede na to, kako dojemam kitaro in druge inštrumente, mislim, da je kombinacija obojega. Na neki točki sem glasbo začel dojemati na bolj metafizični ravni in ne samo “rokenrol, E-akord pa gremo”. V Kinu Šiška smo imeli s skupino dve predstavi, takrat mi je režiser Vlado Repnik dal nalogo, da moram nekaj narediti, kar ne bo imelo akordov ali melodije. Na koncu sva naredila performans Brezimna s Suro Sol Rei, med katerim sva morala čutiti drug drugega – jaz sem moral igrati na podlagi njenega gibanja, ona pa glede na mojo glasbo, cel čas se nisva smela gledati.

Glasba mi od takrat predstavlja vse, kar načeloma je – frekvenca, takšna in drugačna nihanja, s katerimi se potem še romantično in poetično ukvarjaš, kot da gre za neke energije, ki naj bi jih čutili drug ob drugem. Pri luknjah kitar se lepo začuti veter, ko zaigraš. Tudi prek inštrumentov, na primer, kako ga primeš, lahko odkrivaš samega sebe.

Prvi singel, ki ste ga izdali je bila skladba Getting High With You, za katero pa ste dejali, da ni dobesedna, ampak je poem. So vaša besedila obenem na nek način poezija?
V bistvu je to ločeno. Ko sem v preteklosti pisal v slovenščini, naj bi bilo to zelo poetično. Takoj, ko pa je zraven prišla glasba, je morda izpadlo malce osladno. Slovenščina je zelo lep jezik kot tak, vendar se v popobliki zelo hitro sliši plehka – ljubezen, srce in potem rime na to. V preteklosti sem pisal tudi poezijo in jo bral na dogodkih ljubljanskega podzemlja. Na pesniški delavnici Milana Jesiha mi je ta povedal, da je nekoč imel rad avantgardne pojme, na primer, kako stoji na pomolu in proti njemu iz vode prihaja vodna vila. Potem pa mi je pa rekel: “Veš, zdaj pa pišem take realistične: na vrtu je divan, na divanu Ivan.”

Takrat nisem razumel, kaj mi je s tem želel povedati – nekatere moje pesmi, ki jih je takrat prebral, so morda na prvi pogled res bile malce pretenciozne, a ko si mlad, je vse tako dekadenčno, vse tako boli, mora biti tok misli in poln si samega sebe. Z leti sem odkril, da bolj ko nekaj povem na preprost način, bolje je. Vmes sem tudi filozofijo študiral – kaj je razlika med pesnikom in filozofom? Filozof nekaj lahkega pove na zapleten način, pesnik pa naj bi nekaj zapletenega povedal na preprost način.

Ko kdo reče, da so moje pesmi osebnoizpovedne, to ni čisto res. Saj vključim tudi stvari iz svojega življenja, zelo rad pa sedim nekje, razmišljam in potem pozneje zapisujem te stvari kot neke vrste zrcalo, čeprav se to morda sliši malce plehko. Velikokrat pa se zgodi, da del, za katerega ne misliš, da je poglaviten, a je pristno napisan, ljudem veliko več pomeni kot pa tisto, kar si skrbno pilil.

V tej pesmi ste zvezdni utrinek opisali, kot da gre zgolj za angela, ki stran vrže cigaretni ogorek. Od kod ideja?
Lahko je to angel, ali pa kot po angleško (angle). Pri jezikih mi je všeč ta dvojnost, ko imajo podobne besede drugačen pomen, rad se igram s tem. Če si dovoliš pustiti malo prostora, da ne jemlješ vsega dobesedno, ampak uporabiš domišljijo, potem gre lahko za angela, ki ugaša cigareto ali pa samo za kot, pod katerim pada svetloba.

Pri Kam da dam ste sodelovali tudi s Thomas March Kolektivom. Se vam je pri kateri pesmi zataknilo?

Zataknilo niti ne, je pa res, da je proces pri ustvarjanju drugačen. S Koala Voice gremo običajno za več dni v studio, kjer delamo vse, v tem primeru pa so pesmi nastale v različnih situacijah. Kam da dam na primer je nastal tako, da sem klical Matija Koritnika iz Batista Cadillac, s katerim se poznava že skoraj 10 let, in ga vprašal, kam bi lahko šli igrat. Takrat pa je bil ravno v studiu pri Tomažu Mariču, znanem tudi kot Thomas March (op. a.), ki je bil na koncu tudi producent te pesmi. Ko smo prišli k njemu, smo iz nič naredili strukturo, jaz pa sem za besedilo uporabil eno izmed mojih starih skladb.

Tak je tak bo je nastal zadnji, pri njem sem se hotel vrniti v bluz. Je del tega, da sem v zadnjih letih živel na različnih krajih – v Zagorju, Ljubljani in Izoli, na Gorenjskem, zadnje leto in pol pa živim v Mariboru. Zanima me namreč, kako zlogovno tečejo besede, kako ljudje govorimo. Nekaj sem snemal tudi v popobliki – od pesmi do pesmi je bil proces drugačen.

Se vam zdi, da se ljudje med seboj premalokrat vprašajo na način: “Maja, kaj dogaja?”
Da, dejansko, čeprav je običajno najpogostejši odgovor na to: “Nič, stari, kaj ti?” Redko gre dlje od tega. Po radiu sem slišal, kako sta zadnji dve leti vplivali predvsem na mlade – tesnoba, depresija in samomorilnost ter kako je nekomu težko povedati, kako se počutiš, kakšno moč bi načeloma moralo imeti to, da se nekomu lahko izpoveš.

Če damo nekakšen šaljiv začetek s telefonskim piskom na stran, je pesem zame močna, ker se je v tem obdobju meni zelo pomembna oseba poslavljala od mame. Pozneje sem vprašanje spremenil v malce bolj pogovorno različico, da nekoga lahko vprašaš, kaj se res dogaja, ter si dejansko vzameš čas in poveš. Pomembno je, da je v pogovorih malce iskrenosti, ko človek to zares potrebuje. Noben človek ni otok in sam imam v življenju neverjetno srečo, da imam prijatelje, s katerimi se o teh zadevah pogovarjamo.

Album se konča s Tablete, wiski, R’n’R. Kljub temu da se poigravate z mislijo o "Mladih letih 2", se skladba zdi kot nekakšen epilog vaše mladosti, slovo od nje?

To je bila prva pesem, ki sem jo šel delat, zanalašč pa sem jo dal čisto na koncu. Predstavljala mi je popolno nasprotje temu, kar sem delal z bendom, kjer je vse rokenrol in hitrejša glasba. Ta skladba se mi je zdela, da bo tista, ki bi jo nekateri moji prijatelji ob treh zjutraj peli, če bi jo nekje slišali (smeh). Zanimivo je, da sem v življenju dejansko spoznaval ljudi, ki so imeli težave z enim, drugim ali tretjim. Ne gre spet za nekakšno depresivno in melanholično stvar, ampak nekaj, o čemer se moraš do neke mere pogovarjati.

V pesmi ste omenili tudi, da je ta svet že malo preveč “zatežen”. Na kakšen način se vam to zdi?
Svet je bil že pred pandemijo covida-19 dokaj zatežen. V zadnjih dveh letih je bilo več kot očitno, da je kulturni dialog zamrl. Zrcalo sveta so bili mediji in politika, marsikateri starejši panker pa bi rekel, da prav ti sovražniki. Po dveh letih epidemije in vsega, kar je prinesla zraven – strah, izguba bližine – bodo mnogi potrebovali še nekaj let, da si opomorejo. V ljudeh se morajo ponovno vzbuditi nove stvar, na primer že to, da ni slabo, da se nekoga dotakneš.

Dobro je, da ni vse samo zateženo, ampak da je iskanje nekega lepega bita oziroma bistva življenja. Kot so rekli Zmelkoow: “Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži.” Še lepši in preprostejši pa mi je verz Ali Ena oziroma Dalaja Eegola: “Lajf je gud, voda vre.”

Pesem Tak je tak bo, ki je bila za plato singlov posneta zadnja, ima tudi videospot. Koliko daste na video upodobitve svojega dela?
Za Koala Voice sem te stvari vzel zelo resno, saj imam rad filme – ko sem bil mlajši, sem si želel biti scenarist. Vedno smo se videov konceptualno poskusili lotiti na zanimiv način. Zame je malce drugače. Ekipa in stvari na sploh nekaj stanejo, prav tako pa zase nisem zares razmišljal, da bi potreboval tako vizualno podobo. V času, ko sem igral, mi je bilo dovolj, da sem imel samo nastope in da so ljudje slišali moje pesmi. Po spletu okoliščin sva z Andražem Kaduncem za Getting High With You naredila video, ki je v bistvu napovednik za njegov prvenec Nemir.

V video za Tak je tak bo sem vključil videoanimacije Micah Buzana, vizualnega umetnika, ki je delal z Red Hot Chili Peppers in The Rolling Stones. Njegovo delo sva s Tomažem Maričem uporabila že za Kam da dam video. Pravzaprav me je zanimalo, ali lahko vse naredim sam z mobilnim telefonom – posnel sem video in ga zmontiral, nekaj sem že znal, saj imam izobrazbo v montaži in avdio-videoprodukciji.

Razmišljam, da bi tudi zase naredil dober videospot, a ne vem točno, kako bi rad samega sebe predstavil. Čeprav nisem naklonjen temu, da bi hodil s kitaro na rami v sončni zahod, bi morda bilo pametno, da se vidim tudi v tej luči, saj se bom tako naučil nekaj o sebi.

Menite, da toliko, kot si doživel, toliko lahko skozi glasbo daš ljudem. Ali deljenje osebnih delčkov na odru spremlja neka mera ranljivosti, razgaljenosti?
Zagotovo si bolj na udaru. Zaradi tega delaš nekakšne otočke, da veš za kaj bodo poslušalci “zagrabili”, ti pa lahko nekaj svojega ohraniš. Obenem pa se mi pa zdi da moraš, če hočeš doseči to, da bo nekdo nekaj začutil, govoriti iz sebe in igrati z dušo. Zelo mi je všeč, ko dobivam povratne informacije z nastopov – pred kratkim je nekdo napisal, da je bil to koncert, za katerega ni vedel, da ga je potreboval.

Pesem Friend in a Bar poustvari mojo situacijo – ob koncih tedna sem večinoma, tudi če ne pijem, v barih, klubih ali koncertnih prizoriščih, ker pač to živim. Kot naslednji korak pa vidim, da se s takih krajev premaknem nekam, kjer mi ne bo treba reči: “Ali ste tam lahko malce tišji?”, ampak je to že samodejno, saj ljudje pridejo samo z namenom, da poslušajo mojo glasbo. Veselim se obdobja, ko bom lahko igral na gradovih ali v kulturnih domovih, ker bom lahko od začetka do konca tiho in samo igral. Takrat bo glasba stala zase. Imam pa občutek, da potrebujem še nekaj pesmi oziroma aranžmajev za kaj takega.

Ste kdaj razmišljali za nastopanje pod vzdevkom?
Tukaj je nastalo neko breme. V preteklosti sem si lahko izmišljeval, da je avtor pesmi, ki sem jih objavil na Youtubu, nekdo drug – recimo, za demoposnetek pesmi Umrl bom mlad sem dejal, da je to skladba zasedbe Štefova divja leta. Ne vem, kdo je Štef, ne vem nič, le spominja morda na album Franks Wild Years Toma Waitsa. Ko sem te pesmi začel izdajati pozneje, sem se začel zavedati, da jih dejansko podpisujem s svojim imenom. K sreči sem ponekod pri Koala Voice podpisan tudi kot avtor, veliko ljudi sicer niti ne ve, da mi je tako dejansko ime, vsi mislijo, da je Don že nadimek. Če bi bilo to res, bi so že si izbral nekaj boljšega (smeh).

Sem razmišljal, kako bi to v prihodnosti zapakiral. Po eni strani mi je všeč, da ljudje počasi vejo, da tudi to delam, po drugi strani pa je to breme, ker tako takoj izgubiš anonimnost. Ne vem tudi, kaj si želim, tudi za potencialni spremljevalni bend – do zdaj sem imel že dva, eden izmed njiju je bil Domen D. Holc in Najete pištole, s katerimi smo nastopali v Cankarjevem domu in na Izštekanih. Čeprav sem mislil, da se mi bodo pridružili na koncertih, pa so potem zbežali nazaj v svoje skupine.

Pa tudi, kakšen vzdevek bi si dal človek, če bi si lahko izbral kar koli. Za zdaj moram še malo ugotoviti, kdo sem jaz, potem si bom pa spet nekaj novega izmislil.

Je pomembno, da na koncertih igrate drugače kot na albumu?

Ko smo snemali s skupino, smo po navadi strukturo naredili skupaj – od začetka do konca v enem posnetku, razen v primeru večjih napak. Pozneje, ko smo bolje spoznali inštrumente, smo začeli nasnemavati. Namen tega je bil izključno pridobitveni učinek za poslušalca, ki je to poslušal na slušalkah ali zvočnikih.

Tako določenih stvari v živo tudi sam preprosto ne morem odigrati. Potrudim se približati, a dejansko bi za kaj drugega potreboval več rok, v skupini ti vedno nekdo vzame nek del. Vseeno je to dobro, ker si na ta način iz dneva v dan dopuščam nianse, vsak dan je lahko drugače. Kadar igram z akustično kitaro, pustim, da ima domišljija več možnosti. Najbolj genialna stvar, ki se lahko zgodi je, ko nastaviš vse, zaigraš na določen način, poslušalec pa potem sam zapolni prazne prostore in morda sliši tudi stvari, ki jih ni tam. Več so prebrali, videli in slišali, več so sposobni dojeti.

Katera pesem bi želeli, da bi se predvajala, ko bi vstopili v sobo?
To je težko vprašanje, saj težko izbiram najljubše stvari. Rad imam Toma Waitsa, odkar živim v Mariboru, si ves čas vrtim Stingovo pesem Englishman in New York. Pri srcu mi je tudi Buddy Guy in pesem What Kind of Woman Is This.

Kaj vas čaka poleti?

S Koalami smo trenutno v pogonu, čaka nas še veliko koncertov. Ravnokar sem za Andreja Šifrerja posnel pesem oziroma sva za njegovo skladbo ustvarila osnovo – želel je nekaj podobnega, kar jaz igram. Zdaj gre snemat v London. Sam imam 21. julija prvi nastop v ljubljanski Aleji, kjer bova verjetno nastopila skupaj z Manco, tako da bo mešanica pesmi Koala Voice in nekaj mojih. Drugače pa še naprej še naprej opravljam rezervacije svojih koncertov in si iščem gradove, morja in parke, kje bi lahko igral te skladbe (smeh).

Živim zelo aktivno, a mi ugaja živeti na ta način, vsaj trenutno, dokler sem še v času "Mladih let 2", ko še ni drugih obveznosti ali odgovornosti.