Slovenska zasedba MRFY so svoj prvenec izdali leta 2018, od takrat pa so več let namenili ustvarjanju svežega materiala, ki so ga združili pod imenom Use. "S skladbami, ki so v različnih smereh, smo se naučili ne samo odpirati vrata, ampak tudi pokukati v sobo," je povedal Gregor Strasbergar, pevec in kitarist skupine, ki si je v novem poglavju glasbenega ustvarjanja dala duška in si "veliko več upala in manj omejevala". Rezultat je deset med seboj popolnoma različnih skladb.

"Mislim, da je za glasbenike predvsem druga plošča zelo težka. Pri prvi je neka prvotna iskrica, vse je še sveže in zanimivo, pri drugi pa se moraš kot izvajalec ponovno odkriti," je odkrito dejal glasbenik, in dodal, da si skupina ni želela narediti plošče, ki bi bila enaka prvi.

Čeprav je kvartet, ki za vse sestavne dele nove plošče meni, da si zaslužijo tudi vizualno oplemenitev, najnovejši sklop pesmi že objavil na pretočnih platformah, bosta uradni izid pospremila tudi dva koncerta v Kinu Šiška. Vstopnic za prvega izmed njiju, ki bo 4. maja, je zmanjkalo že po 48 urah, dva dni pozneje pa sledi še repete – tudi ta je razprodan. "Seveda smo malce napeti, predvsem, ker tokrat večine pesmi še nikoli nismo igrali pred ljudmi in ne vemo, kako bodo reagirali," je še priznal Strasbergar, a dodal, da se ponovnega druženja "s prjatučki" zelo veselijo in komaj čakajo, da vse to, kar so delali tri leta, končno dajo poslušalcem, saj so na to čakali dolgo časa.

O puščanju "štempla" na albumu, obojestranskem zaupanju v studiu z Žaretom Pakom, znanju eksperimentiranja, "drgnjenju" pesmi, o besedilih, ki ugriznejo, Prjatučkih kot duhu časa, o težavnih Angelih in kakšne barve so, vzgojenih in ponorelih skladbah, metamorfozi Tobogana, žmohtnosti uživanja v (ne)popolnosti, smolavosti pesmi Lok med nama, odpiranju lobanje z besedo, "duetu" Tvoj Pizdun, kako je bilo videti napis razprodano, skladb v mišičnem spominu, dodelanosti koncerta in kako je MRFY še vedno mlad in nadobuden bend pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru z MMC-ja z Gregorjem Strasbergarjem.

Leta 2018 ste izdali album Story, kmalu ste začeli delati na novem albumu, ki bo po več letih končno izšel. Kako se album Use kot novo poglavje razlikuje od prejšnjega podviga?

Ko smo končali prvo plato, smo se kreativno izčrpali in potrebovali smo kar dolgo časa, da smo spet imeli navdih – za dati ven smo morali najprej dati vase. Zagotovo smo imeli več izkušenj pri ustvarjanju te plošče, ki se razlikuje predvsem v tem, da smo si veliko več upali, manj smo se omejevali. Zato se tudi plošča imenuje Use, ker je žanrsko oziroma slogovno zelo različna – nobena pesem ni enaka drugi.

S skladbami, ki so v različnih smereh, smo se naučili ne samo odpirati vrata, ampak tudi pokukati v sobo. Zdi se mi, da smo si ustvarili veliko širine za nadaljnje ustvarjanje, poslušalci pa bodo po tem albumu navajeni na vse. Všeč mi je, da smo skupina, ki ni specifično glasbeno usmerjena. Zdaj dejansko lahko delamo vse, kar hočemo, ampak smo še zmeraj mi.

To plato smo zaradi korone ustvarjali praktično tri leta in za to mi ni nič žal, ker smo si res vzeli čas in se posvetili ustvarjanju. Tako smo šli nekam, kamor zagotovo ne bi šli, če bi imeli manj časa. Nič ni bilo na silo narejenega, vse je bilo organsko. Sam sem s celo ploščo precej zadovoljen, nič me ne moti, in kar se mene tiče, je to uspeh. Sami sebi smo največji kritiki, in če je všeč nam, potem smo naredili 90 odstotkov vsega. Upam pa, da bodo ljudje to sprejeli čim bolj pozitivno.

Pandemija naj bi vam sicer ugajala, saj ste se lažje posvetili izključno ustvarjanju glasbe. Se je vaš proces ustvarjanja kaj spremenil? Pa odnos med člani?
Čas se ustavil, svet se je ustavil in mi smo šli v svoj mehurček, tako kot vsi ljudje. Na srečo smo mi taki ‘prjatučki’, da smo lahko sobivali veliko časa in imeli kreativni naboj, čeprav ni bilo koncertov in odzivov. Sami sebe smo dovolj motivirali, imeli potrpljenje in vztrajnost, da smo prišli do sem, kjer smo. Morali smo iti čez veliko stvari, tudi v medsebojnih odnosih – zdaj se še veliko bolj poznamo, vsi smo bili v primerjavi s prvim albumom tudi veliko bolj vključeni v celoten proces pisanja pesmi. Vsak je dal svoj “štempl”.

Proces ustvarjanja se je spremenil že zato, ker smo ustvarjanju posvetili še več časa in zato, ker smo bili zelo veliko v studiu. Delali smo z Žaretom Pakom, ki je tudi svojevrsten in zanimiv človek. Kot producent te odpelje v neke sfere, v katerih še nisi bil – spoznavaš nekaj novega, spoznaš sebe.

Torej v studio ste se zaprli z Žaretom Pakom, ki naj bi imel “poseben” pristop k snemanju. Kakšen je ta oziroma kako je snemanje potekalo?
Veliko pozornosti posveti pevcem, želi sčistiti nepravilnosti. Tako me je najprej kot vokalista čisto uničil – imel sem napake, nisem tako dobro poznal svojega vokala in svojih zmožnosti. To je bila prva stvar, za katero si je vzel zelo veliko časa. Po eni strani me je streniral, po drugi pa mi je pomagal razumeti, kaj sploh vokal pomeni, kako se izražati in biti čim bolj iskren.

Prav tako pa nam je pokazal, da smo v glasbi lahko tudi zabavni in veseli, ne samo resni. Zakaj se ne bi šalili, če smo tudi to mi. Ko v pesmi vidi potencial, bo celoten proces trajal tako dolgo, dokler ne bo res dobro. Tu mora biti prisotno obojestransko zaupanje – verjeti moraš v zgodbo in vztrajati. Če pride do tega, kar se mi zdi, da v našem primeru je, je potem rezultat tak, da smo vsi zelo zadovoljni.

Je težko eksperimentirati, iti nekam, kjer prej še niste bili?
Da, sploh, če si že prej kaj naredil in izdal. Mislim, da je za glasbenike predvsem druga plošča zelo težka. Pri prvi je neka prvotna iskrica, vse je še sveže in zanimivo, pri drugi pa se moraš kot izvajalec ponovno odkriti. Najti moraš nove ideje, če ne, se samo ponavljaš, in mi res nismo želeli narediti albuma, ki bi bila enak prvemu.
Ni nas strah eksperimentirati, ampak eksperimentirati moraš znati. Veliko možnosti je, pri sebi pa moraš biti toliko iskren, odprt in pogumen, da si upaš narediti nekaj čisto drugega, da iščeš nove resnice in pristope.

Česa ste se naučili med tem obdobjem?
Zelo pomembna stvar, ki smo se je naučili v tem procesu, je, da se je treba igrati. Samo z igro, ki sicer poteka brez razmišljanja in je bolj podzavestna, prideš v neke nove prostore in odkriješ nove stvari. Stvari kar same od sebe pridejo iz tebe. Kar se glasbe tiče, menim, da čim izgubiš to igro in začneš razmišljati, lahko nekaj uničiš. Če si ti zategnjen, ne boš na katerem koli področju ali iz katerega koli čustva naredil nič dobrega. Moraš se znati igrati.

Predalčkanje naj bi po vaše omejevalo prost razvoj. Album Use naj bi res vseboval vse. Kako ga čutite?
Res je, da so pesmi nastale v štirih letih – nekatere smo dokončali že pred tremi leti, druge pred tremi meseci. To obdobje se v kreativi zelo pozna, saj se v treh letih spremeniš tako človek kot tudi izvajalec. Nekatera dela se mi tako zdijo stara, čeprav so bila šele izdana. Ker se z vsemi ukvarjamo že toliko časa, je zame vse že kar malo nostalgično. Po treh letih drgnjenja, obračanja in “sekiranja” je zdaj album izdan, vsi pa to slišijo prvič v življenju, in ne vem, kaj se bo zgodilo. Zelo sem ponosen na vse, kar smo naredili.

So pesmi na nekakšen način uglasbena poezija?
Da, menim, da potem ko je skladba dokončana. Pri liriki sam nikoli ne bi mogel napisati nečesa, kar bi se mi zdelo napol dobro. Vedno hočem, da neka stvar ugrizne, uščipne, zabode, da me premakne – če me ne, to ni v redu. Vendar, ko delamo pesmi, besedilo velikokrat ni narejeno takoj. Veliko “jammamo”, bolj se posvetimo glasbi, ob njej nekaj momljamo, besedilo pa pride šele na koncu. To je ena stvar, ki jo bomo morali pri naslednji plati drugače izpeljati. Zame je bilo namreč tokrat izjemo naporno, saj polovico besedil pred dvema mesecema še nisem imel.

Zdelo se mi je, da sem v pesmi Prjatučki povedal vse, kar sem hotel o obdobju, v katerem smo bili zadnji dve leti, ko se ljudje med seboj nismo veliko družili. O tem zato sploh nisem želel govoriti, zato sem se spraševal, kaj sploh še lahko povem ljudem? Tako sem se odločil za neke zgodbe – to se mi zdi veliko manj patetično, lirika pa je bolj odprta, kar pa mi je všeč.

So se vas Prjatučki – Kdo Bo Rešil Svet izmed vseh skladb najbolj dotaknili?
Kar se mene tiče, so Prjatučki duh časa, kot smo ga doživeli mi, naš dokumentarni zapis. Je nekaj, kar so po moje vsi doživljali, ko smo se v zadnjih dveh letih razdelili v skupinice po pet ali deset ljudi, ki si jih dejansko videval. Tako smo bili tudi mi – dva meseca smo bili v studiu samo mi štirje in Žare. Izhajali smo iz misli, da z mikrostopnje prijateljstva in ljubezni lahko pridemo na makroraven. Hoteli smo biti neka tretja opcija – za mir in ljubezen.

Pri drugih pesmih gre za drugačne zanimive zgodbe. Vsa besedila jemljem, kot da se pogovarjam z nekom, mu govorim vic. To zgodbo želim povedati, ni me je sram zaigrati ali je nekomu predvajati.

Vaše sporočilo naj bi bilo, da “ko se ti ne bo več dalo boriti, pridi k nam v zavetje in mi te bomo malo pobožali, potem pa se lahko greš borit naprej.” Je pesem Prjatučki – Kdo Bo Rešil Svet, poleg tega da je odtis časa, lahko nekako vaša himna?
Mislim, da je lahko himna vsakega prijateljstva pa tudi na širši ravni – vsi smo ljudje, vsi se lahko med seboj razumemo.Všeč so mi pesmi, ki ti ustavijo čas, ko jih poslušaš. V bistvu ti dajejo nekakšno alternativno idejo. Saj mi postavljamo tudi vprašanja, ampak jaz dam vedno rad tudi rešitev. V osnovi želim doseči to, da v ljudeh nekaj vzbudim in jim ponudim neko alternativo, nekaj, kar lahko izboljša življenje. Tudi sam se prek besedil spoznavam, kopljem in se razčlenjujem ter ugotavljam stanje in rešitve.

Kdo bo na koncu rešil svet?
Mislim, da Prjatučki, kaj pa drugega.

S katero skladbo ste sicer imeli največ težav?
Največ težav sem imel zagotovo z Angeli. Imel sem 15 različnih vokalnih linij in besedil, imeli smo tri različne refrene. Ta pesem me je čisto uničila, pri njej sem res “umrl”. Ko je bila pesem končana, sem potreboval še nekaj časa, da sem bil z njo zadovoljen. Vse pesmi smo delali toliko časa in jih spreminjali, da so ves čas živele. Dokler skladbe ne izdaš, je kot živ organizem, ki ga v bistvu vzgajaš in se ves čas z njim ukvarjaš – ena je lepo vzgojena, druga pa pač ponorela in si moraš zanjo vzeti malce več časa.

“Angeli so popolni, mi pa malo manj” je eden izmed verzov v pesmi Angeli, ki je dobila tudi videoupodobitev. Je popolnost nekaj, k čemur moramo stremeti?
Čeprav je v njej vzdušje, kot da je konec sveta, je bistvo pesmi, da nihče ni popoln, to dejstvo pa lahko preprosto sprejmemo. To je v bistvu to, kar te dela človeka. Je nekaj, v čemer moraš uživat – v popolnostih in nepopolnostih moraš iskati smisel, žmoht. A naj si vsak razloži sam. Za to pesem sicer vsi pravijo, da je vijolične barve.

Dejali ste, da se je sicer najbolj preobrazila pesem Tobogan. Kako je potekala ta metamorfoza?
Tobogan se je toliko spremenil, da od prvotne pesmi ni ostalo čisto nič. Niti ena beseda, še ritem in naslov nista ista – prej je bil Jezni name in pod tem imenom smo jo zaigrali že pred tremi leti. Ta pesem je res šla čez vse, kar si lahko predstavljaš. Delali smo jo tako, kot smo nekoč delali pesmi, ampak nam ni “zadogajala”. Tako smo uvajali spremembo za spremembo, za to skladbo je cela znanost. Morda mi je zdaj celo najboljša, res mi je všeč. Zdi se mi, da take pesmi pri nas še ni bilo.

V pesmi je omenjeno, da se vam “ne da več razmišljati”. Je kdaj preprosto potrebno odklopiti?

To je smisel pesmi. Pred dvema mesecema smo namreč imeli že en večer razprodan, plata pa je bila lirično dokončana 60 odstotkov. Tudi če je glasbeno vse v najlepšem redu, lahko zgolj z besedilom pesem spremeniš v slabo ali pa vrhunsko. In skladba Tobogan je nastala takrat, ko sem bil tako zafrustriran zaradi vsega, še Žare je nekaj sitnaril, in pomislil sem, da “nočem več pesmi pisat, jaz bi sam tebe gledu, jaz bi sam dobr zgledu, men se ne da več razmišlat, sicer sem v redu, kakor za koga.” Potem se je pa sestavilo.

San Francisco naj bi bila pesem, pri kateri ste si najbolj dali duška, oklicali ste jo za vaš poletni hit. Junija bo dobila tudi videoupodobitev. Kako je naneslo na to eksperimentiranje pri pesmi, “ki vam dogaja”?
Pri tej pesmi smo res šli čisto “v x sceno”. Kar se nas tiče, je to skladba, ki je lahko tudi manjša provokacija, načeloma pa gre predvsem za dobro vzdušje. Nastala je iz čiste zafrkancije, cilj pa je bil, da ta svobodni duh ohranimo in ne “morimo”. Najbolje se nam je zdelo, da se pozabavamo, kolikor se le da. Čeprav za vsako skladbo menim, da je posebna, ta še posebno izstopa.

Pesem Zaljubila naj bi bila vezivo med starimi in novimi MRFYJI Skladba Lok med nama, ki naj bi bila bolj “old school” MRFY naj bi lahko bila tudi na prvi plošči. Gre za nekakšno nostalgijo?
Ne, ne gre za nostalgijo. Lok med nama je v bistvu stara pesem, zagotovo je nastala že leta 2019. Je bolj izpovedna pesem, zame je kot drevesna smola, ki se malce vleče. Je “old school”, ima podobno melodiko kot stare pesmi, a tega nismo nameravali, preprosto je taka skladba. Verjetno nam je ravno zaradi tega všeč, ker je “old school MRFY” in se nam zdi, da sodi na ploščo. Funkcionirala je, če ne bi, bi jo brez dvoma spremenili.

Video načeloma pomaga vzpostaviti celostno podobo pesmi. Kako ste se lotili snemanja za Zaljubila? Je bilo naporno?
Imeli smo odlično ekipo – Matevž Jerman kot režiser, Saša Štih kot direktor fotografije in seveda še veliko drugih, ki so sodelovali. Ker jim zaupamo in so za nas dobri umetniki, smo veliko prepustili njim in mislim, da so za vse precej zaslužni oni. Razen pri izvedbi kot igralci, pri sami ideji nismo ravno veliko sodelovali. Video se mi zdi odličen, kot film je.

Če je ekipa dobra in je tako tudi vzdušje, nikoli ni zelo naporno. Zdi se mi, da ljudje radi delajo z nami, ker se res zabavamo in imamo pozitivno energijo. Sicer bi za potrditev v resnici morali vprašati tudi druge, ampak meni se zdi, da se imamo med snemanjem videospotov vedno dobro.

Je lahko Prosti pad metafora za življenje, ki je polno vzponov in padcev?
Svojih besedil ne bom preveč interpretiral, saj mi je všeč, da je poezija odprta za interpretacijo. To je tako subjektivna stvari in vsak jo bo dojemal po svoje, ker si bo glasbo ali poezijo razložil skozi svoje razumevanje teh čustev. Nobenemu ne želim pridigati, kaj mora, povem, kako se jaz počutim in kako se meni zdijo stvari.

Če kot pesnik ali tekstopisec delo za ljudi pustiš odprto toliko, da si lahko sami interpretirajo, da jih stvar zagrabi, jim nekaj da, potem je to to. S poezijo moraš samo glavo odpreti, besede bodo šle vanjo same, to pa boš odprl z eno samo besedo ali pa povedjo, ki se bo nekoga dotaknila.

Lobanjo poslušalcu na primer odpre vrhovna ideja, ki, če je nimaš, si pogorel. V vsaki pesmi vžge nekaj drugega, a dokler nimaš neke primarne zanimive ideje, o tem, kaj ta pesem sploh hoče sporočiti, z besedilom nimaš kaj delati.

Pesem Najlepše bitje je bila prvotno v angleščini, a ste jo preuredili v slovensko skladbo. Zakaj?
Ta pesem mi je sicer že v angleščini super, ampak se mi je še vedno zdelo prav, da jo damo tudi v slovenščino. Gre za skladbo, ki za Slovenijo ni ravno običajna, in menil sem, da si to zasluži. Vedno mi je všeč, če naredimo nekaj, kar je drugačno, to pa s slovenščino še oplemenitiš, ker s tem dobiš nove dimenzije. Menim, da gre za dodano vrednost – vedno, ko slišim nekaj, kar mi je všeč in je v slovenščini sem ponosen, da imamo tu tako zanimive možgane in ljudi.

Vsi v bendu vemo, kaj nam je dobro, in cel smisel je, da narediš to, kar se ti zdi, da je dobro in ti je všeč. Če me moti, da določene glasbe manjka, jo bom pa naredil sam. Nekateri sebe ne morejo poslušati, jaz pa v svoji glasbi uživam ter sem zadovoljen in ponosen na to, kar smo naredili. Zakaj bi delal nekaj v čemer ne uživam?

Album zaključi pesem Tvoj Pizdun. Zakaj ste se odločili poskusiti dialog?

Mislim, da je to delo nastalo na isti dan kot Tobogan. Takrat sem imel vsega ravno prav poln kufer in je kar zletelo iz mene. To je ta igra, o kateri sem govoril – ko ne razmišljaš, ampak samo od sebe pride ven. Takoj sem imel v glavi celo zgodbo in vedel sem, da je pesem za dva. Tako smo iskali pevko v Sloveniji, ki bi lahko del odpela na malce umazan način, ampak je enostavno nismo našli. Zato sem potem pomislil, da bom pa pač to odpel jaz.

V bendu imamo vedno sicer specifične šale, v katerih tudi menjamo glasove, a o tem kdaj drugič. “Budalaščine”, ki jih ljudje vidijo, so le vrh ledene gore.

V Kinu Šiška ste predstavili že svoj prvenec, tja se zdaj vračate z novim albumom. Tamkajšnji koncert 4. maja ste razprodali v dveh dneh, dodatni bo 6. maja. Kako je bilo videti napis razprodano?
Vedeli smo, da bo lep odziv, ampak, da pa bo razprodano v dveh dneh, si pa res nismo mislili. Kar nisem mogel verjeti. Prvi dan, ko smo dogodek objavili le na družbenih omrežjih, je bilo okoli 90 odstotkov kart že prodanih. To se nam je zdel čisto nerealno.

Bo končna vrnitev na odre in praznovanje v živo “s prjatučki”, kot bi se vrnili domov, ali vseeno obstaja neka tesnoba?
V preteklosti smo pesem naredili, jo eno leto igrali na nastopih in jo šele potem posneli, tako da je že nekaj preživela, preden je prišla na fizični glasbeni medij. Seveda smo malce napeti, predvsem, ker tokrat večine pesmi še nikoli nismo igrali pred ljudmi in ne vemo, kako bodo reagirali. Predvsem gre za tisto pozitivno tremo, ki je vsaj pri nas v primeru takih velikih stvari vedno prisotna. Prav je, da obstaja, ker zaradi nje od sebe daš še več. Zelo se veselimo in komaj čakamo, da vse to, kar smo tri leta delali, končno damo poslušalcem. Na to smo čakali dolgo časa.

Čas se hitro obrne, veliko se je zgodilo, veliko smo naredili, šli smo čez veliko vzponov in padcev. Zdi se mi, da naš bend, ki je skupaj že toliko časa in je postavil konkretne temelje, ves čas ravno prav raste.

Pred nami je vedno izziv, nikoli pa nismo nepripravljeni na tisto, kar nas čaka. To se mi zdi pomembno predvsem za moralo in vzdržljivost zasedbe.

Kako ste se pripravljali na dogodek, kjer bodo poslušalci v živo “požegnali” vaše delo? Kaj čaka poslušalce?
Veliko smo vadili in še vadimo. Kar se mene tiče smo skladbe že tolikokrat odigrali, da jih imamo v mišičnem spominu, nič nas ne more spraviti iz tira. Če se slučajno zmotimo, se bomo pa vsi malce nasmejali in šli naprej. Tisti, ki nas imajo radi, nas imajo res radi.

Imeli bomo vizualni spektakel, poleg glasbe in glasbenih gostov bo veliko zanimivih stvari. Res se mi zdi, da bo posebna izkušnja. To je 100-odstotno naš najbolj dodelan in žmohten koncert do zdaj.

Koncertno dogajanje se bo nadaljevalo v poletje. Kaj načrtujete?
Mislim, da imamo do septembra prosta dva konca tedna. Tako slovensko bo – čez teden si ne vem kje, za konec tedna pa imaš nastope. To mi je všeč, ker imam rad, da je vsak koncert nekaj posebnega – da se na koncu poletja v bistvu spomniš vsakega izmed njih.

Z novim materialom in šovom, ki ga pripravljamo, se bomo res dvignili na višjo raven. Vesel in ponosen sem, da se število poslušalcev veča in da nas ljudje nekako sprejemajo. Vztrajamo že toliko časa, da tudi, če govoriš, da ti nismo všeč, v nekem trenutku ne moreš iti mimo nas in si rečeš, dobro, saj niso tako slabi.

Kaj pa za 10. obletnico obstoja skupine?
Hecno mi je, da je že 10. obletnica obstoja, meni pa se zdi, da smo šele začeli. Veliko časa smo postavljali temelje – prvo pesem smo izdali šele leta 2016, dve ali tri leta po nastanku zasedbe. Pri nas gre vse počasi, tako da bom še malo pazljiv pri tej 10. obletnici, ker se imamo še za mlad, nadobuden bend (smeh).