Tschimyja Obengo, znanega tudi samo pod imenom Tschimy, glasba spremlja že od malih nog. Čeprav se je klasičnemu izobraževanju v instituciji uprl, pa je namesto klavirja kmalu poprijel za kitaro. V najstniških letih je bil 23-letnik član številnih glasbenih projektov, več let je svoje stvaritve izdajal tudi na platformi Soundcloud. Lanskega oktobra je svojo solo kariero dodatno zapečatil z izidom prve male plošče, ki pa jo je naslovil Human OS. Dva meseca pozneje so pod imenom B-Sides luč sveta ugledale tudi tri dodatne pesmi.

"Ne predstavljam si, da bi živel tako življenje, kjer bi lahko ves čas poslušal radio, na katerem bi mi nekdo ves čas govoril, da je vse v redu, da je vse veselo. To se mi nikoli ni zdelo človeško," je za MMC povedal pevec in glasbeni producent, ki si želi, da bi bilo v glasbenem prostoru več pesmi, ki bi se ukvarjale z žalostjo in samoto, predvsem pa bi si želel skladb, ki bi ljudi zbudile iz čustvenega dremeža. Po njegovem mnenju trenutno obstaja "veliko dejavnikov, ki osebne odnose in njihov pomen blatijo, tako pa meglijo tudi vprašanje osebnega stika." Poudaril je sicer, da bila njegova besedila zanj relevantna že pred zaprtjem, ki je sledilo pandemiji covida-19.

Glasbo ustvarja popolnoma sam, lahko bi ga imenovali tudi sodobni one-man-band. "Svoboda tega, da sem lahko sam na sprehodu sredi ničesar in lahko takoj, ko dobim idejo, odhitim domov, je neprecenljiva. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu," je še priznal glasbeni ustvarjalec, ki pesmi poskuša ustvariti tako, da je glasbeni del v skladu s tem, kar poslušalcu govori, glasbo pa velikokrat primerja s kuhanjem. "Če sam nabiraš paprike na polju in jih potem vržeš v jed, veš, da je ta paprika dobra, ker si jo na primer sam tri ure nabiral," je razložil, zakaj je rad samozadosten glasbenik.

O različicah Tschimyja, kaj je skupno Iztoku Mlakarju, Jimmyju Hendrixu in Kendricku Lamarju, nepomembnosti kategorizacije glasbe, zakaj je glasbeni prostor bizaren, zakaj njegova besedila niso poezija, o refleksiji glede navdiha, "vškatlitvi" naslovov pesmi, (drugem) najljubšem verzu, iskanju zanimivh zvokov, absurdnosti urnika, idealnem okolju poslušanja njegove glasbe, cinizmu glede človeških povezav, kateri operacijski sistem bi bil, kako se vrniti k človeškosti, jokanju na glas, obstajanju v trenutku in sodelovanju z Matter pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja s Tschimyjem.

Že od otroštva ste bili v stiku z glasbo, a klasično izobraževanje v instituciji naj bi se vam zdelo preveč rigidno, kmalu ste se s klavirja preusmerili na kitaro. V najstniških letih ste bili del afriškega zbora Sankofa, kot basist pa del zasedbe Lube duše, potem pa ste se začeli ukvarjati s produkcijo lastne glasbe. Rekli ste, da se vam je, ko ste ugotovili, da lahko sami v sobi ustvarjate glasbo s programsko opremo, odprl popolnoma nov svet. Nič naj ne bi bilo trajno – vedno nekaj lahko dodate ali izbrišete. Kaj v vas vzbudi ustvarjanje glasbe?

To so stvari, ki jih je težko opisati, podobno kot, kaj je dobra hrana ali pa noč dobrega spanca. Težko je opisati, kaj čutim. Veliko stvari. Vedno je vezano na to, kar čutim, kaj je razlog, da tisti dan pišem besedilo. Kar koli čutim, glasba to nekako poveča, ojača, razčisti, materializira.

Načeloma ste sodelovali tudi v skupnosti produkcije elektronske glasbe Spejs in v rx:tx družini, več let ste dela objavljali na platformi Soundcloud. Poleg instrumentalnih je bila ena izmed prvih bolj kantavtorskih skladb Afganistan. Kako se Tschimy razlikuje v vlogi DJ-ja, producenta, pevca, multiinštrumentalista, kantavtorja, pisca pesmi, oblikovalca spletnih strani?
K nekaterim stvarem, ki niso toliko vezane na mojo solistično skladanje in pisanje besedil, pristopam bolj objektivno. Imam nekakšen splošen filter okusa, kjer po najboljši presoji poskusim in se odločim za kreativno odločitev. Drugače je, če pišem svoje pesmi ali pa se lotevam glasbenega projekta, ki je bolj oseben. To so običajno soloprojekti, kjer pa je stvar tudi bolj spontana. Čeprav vseeno tudi ta preide v postopek produciranja – miksanja in masteringa – kjer poskušam biti dokaj objektiven. Dostopam torej do istih ustvarjalnih orodij, zdi pa se mi, da dlje, kot je nekaj od mojih osebnih solističnih glasbenih projektov, z večjo čustveno distanco lahko to stvar obdelujem. V tem primeru gre za objektivne kreativne produkcijske odločitve, v nasprotju z bolj osebnimi in osebnoizpovednimi, ki bi prišle v igro, če pišem svoje pesmi.

Vaš vzdevek je Tschimy Hendrix, Jimmy Hendrix naj bi vam bil vzor, predvsem pri igranju kitare. Pri kantavtorstvu vam je pri srcu Iztok Mlakar, zelo pa naj bi se vas dotaknil tudi Kendrick Lamar. Ima vsak del vaše ustvarjalne osebnosti svojega vzornika? Katero modrost ste vzeli za svojo?
Lahko bi tako rekli. Od vsakega izmed teh ljudi lahko poberem nekaj, kar potem poskusim v praksi uporabiti sam. Zdi se mi, da je vsak izmed njih na neki način edinstven, saj je naredil mešanico stvari, ki so že obstajale. Recimo slog igranja kitare Jimmyja Hendrixa – poln kompleksnih mešanic melodičnega in harmoničnega, z veliko vplivov bluza, ki so sicer že prej obstajali, ampak jih je le njemu uspelo postaviti v nov kontekst. Gre samo za ljudi, ki so bili zelo vešči v tem, da mešajo. Vsak izmed njih je to, kar je, v glavnem zato, ker so vzeli stvari, ki so jim bile znane in so sicer že obstajale, videli pa so, da se jih da zmešati na način, ki še ni bil toliko raziskan. Ne glede na to, kaj to, kar oni delajo, pomeni v smislu kategorizacije. Kot si jaz razlagam, nobeden izmed njih ni razmišljal o tem, kaj bi bilo ljudem všeč, kaj bi bilo dobro zmešati, da bi bilo priljubljeno. Preprosto so več različnih stvari konzumirali in ustvarili, kar so ustvarili.

Kadar koli poslušam intervjuje s Kendrickom Lamarjem, se mi zdi, da se nekako izogiba vprašanjem, ko ljudje poskusijo izračunati, koliko odstotkov njegove glasbe sta džez, hiphop, kaj je anatomija tega, kar dela. Ideja ali pa nekako modus operandi, ki bi ga prevzel od njih, je ta, da ni pomembno, kaj je njihovo delo anatomično. To je pač glasba skozi njihovo lečo, to so oni poslušali in to so oni naredili. Je čisto organski postopek, ki ga po moje ni smiselno poskusiti kvantificirati ali pa kategorizirati.

Ime Tschimy naj bi se grobo prevedlo kot nekdo, ki ga nekdo spoštuje, nekakšen vodja. V svoji glasbi mešate različne žanre in vplive, na vas je med drugim vplival tudi oče, ki sicer prihaja iz Gabona. Bi lahko rekli, da ste ustvarili žanr tschimy?
Lahko, zakaj pa ne. Ampak tudi moje solodelo kdaj vleče bolj proti enemu žanru, moje elektronske stvari spet proti nekemu drugemu, instrumentalne kompozicije k tretjemu. Je nekakšen žanr, ampak sam vem, koliko stvari ni uvrščenih v nič od tega, kar izdajam – vem, koliko ur preživim za računalnikom z žanri, ki jih ne izdajam. Če bi rekel, da je mešanica indie rocka, hiphopa, soula in džeza, bi bilo točno, vseeno pa vem, da sem poslušal veliko elektronske glasbe in dubstepa ter veliko druge glasbe, od koder sem prevzel zelo majhne stvari. Te vplivi so tako raznoliki, da težko rečem, da bi bil žanr tschimy to, kar delam samo pri solorojektih. Še sam nimam točnega arhiva, kaj vse je šlo v to.

Kaj je vaš cilj kot “vodja” na glasbeni sceni?

Kar izdajam v soloprojektih, so samo stvari, ki bi jih sam rad slišal po radiu. Pesmi, ki se navezujejo na čustva, ki se meni zdijo, da v slovenski popglasbi niso dovolj raziskana, o katerih se ne govori dovolj. Na lokalni sceni ni veliko poppesmi, ki se na niansiran način ukvarjajo z žalostjo ali pa s samoto. Pozitive je v slovenskem popu dovolj, to mi je bilo vedno bizarno. Ne predstavljam si, da bi živel tako življenje, kjer bi lahko ves čas poslušal radio, na katerem bi mi nekdo ves čas govoril, da je vse v redu, da je vse veselo. To se mi nikoli ni zdelo človeško. Zdi se mi, da si večina ljudi ne želi priznati, da tega zares ne čutijo, o tem ne razmišljajo. Rad bi, da ljudje poslušajo pesem in se spomnijo nekega dogodka v svojem življenju oziroma da jih nekako vrže iz vsakdanjega “vozim se v službo, trenutno nimam časa, da bi zares procesiral svoja čustva, spomini mojega otroštva in najstništva so daleč za mano in nimajo več povezave z mojim življenjem”. Rad bi delal glasbo, ki spomni ljudi, da so ljudje, in da so ta čustva dobra. Želel bi si, da so po radiu pesmi, ob katerih čutiš stvari. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišal verz ali pa besedilo, ob katerem sem pomislil, kako pogrešam neko osebo ali pa, da bi moral poklicati svojega prijatelja in mu reči, da ga imam rad. Zame ima sicer Iztok Mlakar taka besedila. Rad bi, da ljudje občutijo, in če jim lahko pomagam pri tem, toliko bolje.

V svojih besedilih ste iskreni, neposredni, izhajate iz sebe. Jih dojemate kot poezijo?

Če bi rekel, da so moja besedila poezija, bi se mi zdelo, da bi jo prikrajšal. Moja besedila vseeno skušajo stopiti skupaj z glasbo, od tega jih težko ločiš. Pesem poskušam ustvariti tako, da je glasbeni del v skladu s tem, kar poslušalcu govorim. Na ta način poskušam sestaviti harmonije ali pa izbrati zvoke, ki grejo v pesem – besedilo je večno spojeno s tem, kar slišiš. Če je akord žalosten in jaz pojem nekaj žalostnega, mi je to bolj logično, kot pa, da bi pričakoval od poslušalca, da samo zaradi tega, kar mu govorim, čuti, kar hočem, da čuti oziroma kar jaz čutim. Zdi se mi, da je poezija vedno imela to sposobnost, da stoji sama od sebe, na način, na katerega moja besedila morda ne bi.

Sicer navdih za besedila, poleg iz sebe in svojega srca, najdete še kje? Kdaj pridete do naslova pesmi?
Zame so najbolj resnične izkušnje, ki jih imam jaz ali pa ljudje, ki jih poznam, vendar po drugi strani vključujem tudi antična božanstva. Očitno navdih pride iz česar koli. Redko pride do refleksije, od kod prihaja besedilo. Besedilo napišem in takoj čutim vprašanje, ali je to res, je to, kar sem rekel, Tschimy. Če je odgovor: “Da, to si ti,” je to vse, prestane test. Nisem se še zares zelo poglobil v to, iz kod izhajajo reference, saj tega ne vem. Računam na to, da če so stvari jasne meni, bodo tudi ljudem, če čutijo podobno kot jaz.

Pri naslovih pesmi je enak postopek. Poslušam pesem in se odločim za naslov. Naslednji dan ali pa čez nekaj dni poskusim k temu pristopiti, kot da pesmi ne poznam – jo poslušam, in če se mi zdi, da bi prebral tisto besedo in posledično slišal to pesem, je stvar zaključena. Sem pa opazil, da nočem, da so naslovi predolgi in preveč konkretni, ker se mi to zdi kliše. Kot da bi napisal zelo žalostno pesem in bi ji dal naslov Solze v noči. Dobra zlata sredina se mi zdi, da naredim naslov, ki se ujema s tem, kako se pesem sliši, hkrati pa poslušalcem ali poslušalkam pusti prostor, da si sami dopolnijo, kaj to zanje pomeni. Zelo veliko moči je v tem, da ljudem pustiš, da v pesem dajo sebe. Ni ti treba vsega definirati, jim povedati v obraz, saj imajo poslušalci že svoje spomine, ki pa jih ta glasba zbudi. To se pozna tudi v naslovih, zato jih nočem preveč “vškatliti”. Vsak ima svoje asociacije, morda take, ki jih jaz nimam, kar je fantastično. Čuti, kar čutiš ob tem. Ne bi uokvirjal, kaj to pomeni zate.

Ustvarjate v slovenščini, zdi se vam spevna, dobra naj bi bila za izražanje kompleksnih čustev. Imate najljubšo besedo ali verz, ki ste ga zapisali?
Imam, ampak je še na neizdani pesmi. Moja druga izbira je s Kobre. Ne bi rekel, da so to najbolj osebna besedila, ampak ko sem to napisal, se mi je dobro slišalo: “In, če veš, da ni prav, da jo ljubiš, upaš, da zlo premaga dobro in noč prevaga jutro, ko skočiš v njen potok.”

Med karanteno ste sami sebi in svojim poslušalcem življenje popestrili z glasbenimi izzivi – na računalniku ste odkrivali posebne zvoke, sledilci na družbenih omrežjih pa so odločili, kaj se z njimi zgodi. Tako je po navdihu glasbe filmskega studia Ghibli nastala tudi pesem Totoro’s Rose Garden. Od kje ideja teh podvigov? Je to tudi nekakšen vpogled v vaš “tihi” proces ustvarjanja v sobi?

To je nekako to, kar tako ali tako delam – sedim za računalnikom, iščem zanimive zvoke, pritisnem neki gumb in občasno mi iz tega nekaj uspe narediti. V tistem primeru se je zgodilo, da je bil ta postopek pač demokratičen, in sem izbiro, kaj se bo z zvokom zgodilo, prepustil glasovanju. Če ne bi bilo tega, bi se tega lotil sam – enak postopek se dogaja tudi, če tega ne posnamem. To se je ves čas dogajalo, samo odločil sem se, da bom nekajkrat posnel, ker mi je bilo dolgčas. Sicer je to odlična vaja za glasbeno produkcijo, ker se na tak način seznaniš z veliko žanri. Zvoki, ki sem jih našel, načeloma niso imeli velike konotacije. To je izvrstno, ker si potem sam zadaš izziv, morda, da iz zelo glasnega zvoka narediš džezovsko balado. Temu sicer sledi raziskava, kaj je džezovska balada, kaj jo sestavlja, nato pa nastane pesem.

Sami ste dejali, da glasbene elemente sestavljate sami, to delu doda vaš unikatni občutek. Pri dodajanju glasbenih elementov pa vedno pazite, da celota deluje organsko. Kako je biti samozadosten glasbenik?

Meni je to fantastično. Seveda je tudi stresno, ker bistveno dlje traja, da nekaj narediš, več stvari moraš imeti v glavi, 12 ur si za računalnikom. Ampak vedeti vse, kar se dogaja v glasbi, da lahko razmišljaš o vseh elementih in da kar koli te moti in bi rad naredil znova, lahko popraviš takoj na mestu in pri tem ni nobene demokracije – to obožujem. Vse stvari mi je zanimivo delati. Če se zgodi ali pa bi se zgodilo, da bi moral v soloprojekte vključiti nekoga drugega, bi moral biti glede tega zelo pazljiv. Drugo je to, da se, ker en del pesmi poslušaš tisočkrat, ob poslušanju točno spomniš, kolikokrat si storil napako pri igranju kitare in kolikokrat si zamenjal bobne. Veš, koliko časa si se trudil, da si to ustvaril, in zdi se mi, da ti to da nov način cenjenja končnega izdelka, saj se spomniš vsega. Ta občutek mi je všeč.

Poleg tega pa je urnik, po katerem delam pesmi, absurden, nima konsistentnosti (smeh). Lahko se zbudim ob 12h opoldne in sem do 3h zjutraj za računalnikom, lahko pa ob 7h zjutraj dve uri delam, nato pa še ves teden ne. Ne predstavljam si, da bi bil nekdo ob meni, da bi moral z mano koordinirati, kdaj in kje se bomo zmenili. Svoboda tega, da sem lahko sam na sprehodu sredi ničesar in takoj, ko dobim idejo, lahko odhitim domov, je neprecenljiva. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Raje sem jezen sam nase, kot pa da bi se s kom kregal. Ni nobenih zamer, toliko potrpljenja, kot ga imaš, ga imaš sam, odgovarjaš samemu sebi. To ljudem priporočam. Sumim sicer, da mislijo, da se to ne da, vendar ni tako strašno in nemogoče, kot se morda sliši. V današnjem svetu, če hočeš, sam lahko ustvariš celotno pesem. To je tudi eden izmed najboljših načinov, da spoznaš glasbo. Glasbo velikokrat primerjam s kuhanjem – če sam nabiraš paprike na polju in jih potem vržeš v jed, veš, da je ta paprika dobra, ker si jo na primer sam tri ure nabiral. Spomniš se tega in nikoli ne boš pozabil, zakaj je dobro ali slabo, in ta postopek je po mojem mnenju veliko vreden.

Na Dan Afrike ste v Kinu Šiška zapeli tudi Deževen dan, v katerem pravite, da najlepše pojete, ko ste žalostni. Vam je lažje peti o žalostnih zadevah?

Da, predvsem, kar se tiče pesmi z besedili mojih najbolj osebnih del. Na splošno nisem zelo dober v izražanju čustev. Nisem dober v tem, da bi bil s prijatelji ali komer koli ranljiv. Lahko analiziram svoja čustva in se pogovarjam z ljudmi, ampak to ni isto, kot da se zjočeš v javnosti. Najtežja, najbolj pristna in najbližja čustva, ki jih moram hkrati najbolj nujno dati iz sebe, so žalostna. Mislim, da se to prevede v to, da so pesmi, ki jih napišem, ko sem žalosten, najbolj resnične. Zato se mi zdi, da je to res – najlepše pojem, ko sem žalosten. Če si zelo srečen, pa tega ne daš iz sebe, ni tako slabo. Če pa imaš v sebi nekaj, kar bi rad predelal, delil z ljudmi in rad vedel, da v tem nisi sam, se mi zdi, da to temu, kar hočeš narediti, doda raven pristnosti, ki ga je težko doseči zunaj tega čustva – delo obogati. Zagotovo najraje pojem, ko sem sam in žalosten.

Kakšno okolje si predstavljate kot idealno za poslušanje vaše glasbe?
Priporočal bi, da si ljudje vzamejo čas, preposlušajo pesmi sami ali pa z osebo, ki jim veliko pomeni – menim, da moja glasba v takih okoliščinah najbolje deluje. Zdi se mi, da tako do izraza pridejo nekatera čustva, ki jih je težko izraziti, če se družiš. Ni ravno glasba, ki bi jo ljudje poslušali na veselici ali pa v nedeljo ob kosilu (smeh). Pesmi so o stvareh, s katerimi se vsaj jaz povežem – zastavljene so na samoten in nekako melanholičen način. Sam na primer spominov na dom, mladost in staršev ne bi rad oživljal ravno v diskoteki. Vendar sem slišal, da je mojo pesem poslušala tudi skupina ljudi, ki so sredi polja kadili v krogu, tudi med pokušanjem na vinogradu so že vrteli mojo glasbo. Kar koli se čuti kot pravilno, je v redu.

Vaš prvenec Human OS sestavlja pet skladb, ki so izšle lanskega oktobra, decembra ste izdali še Human OS (B-Sides). Dejali ste, da ste s pomočjo Žige Puclja poskušali najti ustrezno dolžino albuma – toliko, da si ljudje zapomnijo vse pesmi. Šlo naj bi za strnjeno in učinkovito predstavitev zgodbe. Kako ste se lotili ustvarjanja, po kakšnem ključu ste pesmi razporedili in kakšen je bil občutek, ko ste debitantsko delo končno poslali v svet?

Moj prvotni načrt je bil, da bom pesmi, ki sem jih naredil in mi osebno pomenijo veliko, izdal na Youtubu ali pa Soundcloudu. Sprva sem imel glede albuma manjše ambicije, Žiga Pucelj pa je bil prepričan, da se mi iz tega splača narediti več.

Iz sebe sem bil pripravljen dati določena čustva, ker sem jih moral, nisem pa pričakoval, da mi bodo v tem hitrem svetu, kjer slišiš 10.000 pesmi na dan in kjer imajo vsi veliko svojih težav, ljudje imeli čas to energijo poslati nazaj. Kar naenkrat so mi ljudje začeli pisati, kaj jim moja glasba pomeni in kolikokrat jo poslušajo. Občutek je bil dober. Album je opravil nalogo, za katero nisem vedel, da jo potrebujem – dokazal mi je, da v teh občutkih nisem sam. Bolj kot nekakšen popuspeh, mi je pomembnejše to, ko mi nekdo reče, da je nekaj čutil ob pesmi. Sam sem načeloma zelo ciničen človek glede človeških povezav, ampak ko se ti zgodi nekaj takega, pomisliš, da očitno v tem trenutku vsi čutimo nekaj skupnega.

Na plati sem najprej nameraval imeti veliko pesmi, po debati s Pucljem pa se je stvar spremenila. Kompozicijsko sem poskušal doseči, da ima vsaka pesem drug okus. Mislim, da je zelo pomembno, da se znaš postaviti v vlogo zelo ciničnega poslušalca in se vprašaš, ali se mi zdi, da se stvari ponavljajo, ali je monotono. Najpomembnejše je to, da ob poslušanju mojega albuma od začetka do konca ta deluje kot “uvodni krožnik Tschimyja” – poslušalec ugotovi, kaj približno se dogaja v moji solokarieri. Želel sem dinamično izkušnjo. To je bil glavni razmislek, zakaj smo nekatere pesmi dali ločeno, zakaj smo nekatere dali ven, kako sva prišla do zaporedja. Pesmi, ki so na B-Sides, so melanholične in počasne, prišle bi recimo takoj po Potihem, a si je ta zaslužil nekaj drugačnega.

Album Human OS, ki ste ga izdali pri lokalni založbi Ente Tapes, je mešanica človeka in operacijskega sistema. Za kateri operacijski sistem bi se imenovali sami?
Izbrati bom moral relativno dolgočasni odgovor – Windows 7 (smeh). Ni zares zelo “piflarski”, ni pa zelo len. Ni tako, kot Apple, kjer je mišljenje: "Nočem se ukvarjati z ničimer, hočem, da mi Apple vse naredi,” ni pa Linux, kjer bi se bil pripravljen naučiti novega programskega jezika. Gre za vzdrževanje srednje kakovosti, vemo, da dela in opravi svoje delo. Verjamem oziroma upam, da sem Windows 7, morda si dajem preveč zaslug. O osebi veliko zveš, glede na to, kako ti odgovori na to vprašanje, ki je pravzaprav zelo osebno.

Album je nastal s pomočjo tehnologije, sami smo z njo obdani, postajali naj bi čustveno togi. Na obeh albumih raziskujete svoje občutke, delite izkušnje iz medosebnih odnosov. Veliko je hrepenenja, veselja, melanholije in ranljivosti, občutka izgubljenosti in apatije, sanjanja o nečem boljšem. Kako je dati svoje srce na pladenj v obliki glasbe?
Mislim, da glasbeni vidik tega to zelo olajša. Če bi moral svoja čustva v tišini deliti pred dvorano, polno ljudi, brez konteksta, bi bilo to bistveno težje. Glasbo poskušam formulirati tako, da že instrumentalno pove določene stvari. Vseeno se mi zdi, da je iz nekega razloga stvari lažje izražati, če so zapakirane v petje, ne zdi se tako togo in terapevtsko. Rad imam glasbo, rad ustvarjam in to, da to delam hkrati, ko govorim o nečem, kar je težko, vse skupaj olajša. Velikokrat se mi sicer zgodi, da v pesmih povem neke stvari in pomislim, da gre za prikupno rimo, tri mesece pozneje pa ugotovim, da sem že takrat nekaj vedel ali pa čutil, a nisem znal drugače izraziti. Za nazaj imam boljši vpogled v to, kako sem se počutil, kdo sem bil.

Kot glavno pesem ste izbrali Hero, ker naj bi bila najbolj poslušljiva in zapomnljiva, dobila pa je tudi vizualno upodobitev. V njej poudarite, da "tisoč besed ne nadomesti enega objema". Čeprav ste albuma izdali pred letom dni, se vam zdi, da sta tematika in sporočilnost še vedno aktualni? So medosebni odnosi v današnjem času postali bolj kompleksni?
V bistvu gre za kozmično naključje. Veliko ljudi je namignilo, da sem bil, ko sem pisal besedila, v karanteni. Čeprav sem velik del tega projekta res naredil med karanteno, je bilo veliko teh besedil zame ravno toliko relevantnih tudi pred njo. Že preden je bilo to zakonsko predpisano, sem preveč časa preživel v svoji sobi. Zdi se mi, da je ta kriza le naključje, ki je vse ljudi nekako prisilila, da so nekaj časa živeli moje življenje (smeh) – preveč časa preživiš doma, ne veš točno, kaj bi delal, imaš veliko misli, ki bi jih rad dal ven, pa nimaš nujno ljudi, s katerimi bi to delil v živo. Tudi že prej sem imel pomanjkanje stikov, zdi pa se mi, da se je družba že dolgo časa počasi odmikala od tega osebnega stika. Ta kriza je morda to samo na drastičen način postavila v ospredje. Besedila so ostala relevantna.

Zagotovo so človeški odnosi postali bolj kompleksni. Zdi se mi, da obstaja veliko dejavnikov, ki osebne odnose in njihovo težo blatijo, meglijo vprašanje osebnega stika. Zelo veliko je načinov in sistemov, ki dajo vtis tega, da imaš čustven stik z nekom, ne da bi ga zares imel. Vedno težje je priti do trenutka razsvetljenja, ko ugotoviš, da si čustveno in ideološko sam. Veliko je stvari, ki te držijo v takem tempu, da se težko ustaviš in pomisliš, da potrebuješ pravi človeški stik – to je vedno manj v središču pozornosti ljudi. Ne predstavljam si, v kaj se bo recimo prelevil svet naših otrok. Zdi se mi, da smo v dobi, v kateri se dogaja veliko infrastrukturnih sprememb naše komunikacije, nismo pa še toliko ustaljeni, da bi recimo to popolnoma ponotranjili ali bi bili pripravljeni popolnoma opustiti staromodne načine osebnih stikov.

Kako se vam zdi, da lahko ponovno najdemo stik s človeško stranjo?
Ne moreš razmišljati o iskanju človeške strani, če vsi mediji okoli tebe govorijo, da si v redu. Potrebuješ stvari, ki te stresejo iz tega in ti dajo čas, da si priznaš, da ti manjka osebnih stikov. Ta razmislek je težek, nihče tega ne želi slišati, vsaj zame je bilo to težko. Je pa pomembno. Nikoli si ne boš prizadeval za to, če ne veš, da je to težava. In nikoli ne boš vedel, da je to problem, če ves svet okoli tebe govori, da ni. Mislim, da je pomembno, da se v medijih, v umetnosti in povsod, kjer se da, o tem pogovarjamo – ravno zato pomembno, da po radiu slišiš pesmi, ob katerih imaš ta razmislek. To je dober začetek in šele takrat se lahko začne zares pogovarjati o tem, kaj bi glede tega naredili. Moramo sprejeti, da je to resnična stvar, ki jo čutimo in je ne moremo zanikati. Nobena količina pesmi, ki govori o tem, kako ležerno je življenje, tega ne more popraviti.

Potihem je uvodna in najbolj mirna pesem na Human OS. Se vam zdi, da družba od ljudi “zahteva”, da čustev ne izražajo, ampak da, kot pravite v pesmi, “jočejo potiho”? Je neka “fasada”, ki jo omenjate tudi v Kromu, nujna za preživetje?
Mislim, da je tukaj povezava. Krom je zanalašč malce samoreferenčna pesem o tem, kako smo vsi zelo kul, vsi dobro prenašamo situacije, vsi smo napredni, odprtih misli in polni denarja, zelo nam gre dobro. Do neke mere je parodija tega. Potihem pa je na neki način samo izražanje tega, da je jokati na glas tabu. Čeprav smo ljudje napredovali – današnja mladina lažje joka na glas kot generacija pred njo – se mi zdi, da je veliko ljudi še vseeno ujetih v tej prisili, da so v javnosti dobro in da ne pričakujejo, da se bo v nasprotnem primeru nekdo s tem zares ukvarjal. Zdi se mi, da je to zelo pomemben sentiment te pesmi – zaradi tega, kdo sem in v kakšni družbi sem, pač jočemo le potihem, ker si zares ne upamo oziroma je v nas zasidrano, da ne smemo. Ne smemo prekiniti tega čudnega šova, kako smo vsi okej in kako je vse produktivno.

Afterparti je ljubezenska pesem, vseeno pa razmišljanje o ljudeh, ki ostanejo del spominov na določeno obdobje in spraševanje o tem, kje boste na koncu pristali. Je življenje po vaše sestavljeno iz afterpartijev?
Takrat, ko sem pisal to pesem, pa tudi na splošno, se mi zdi, da so v mojem življenju čustva tega, da nekaj pogrešaš, močnejša od tistih, ki si jih občutil, ko si bil tam. Afterparti je o tej melanholiji, idealizirani sliki, ki so ji ustvaril o nekem trenutku. Mislim, da je to tudi stvar, pri kateri bi lahko vsi delali. Sam poskušam uživati v trenutku in šele takrat, ko sem se lotil tega, sem ugotovil, kako pogostejši je občutek anksioznosti glede nečesa, kar se bo zgodilo, ali pa melahoničen in nostalgičen glede tega, kar se je zgodilo. Malo je tega, da bi obstajali v trenutku, mu posvetili svojo celo pozornost. Aftterparti je o pogrešanju, željenju, hrepenjenju po nečem, kar je seveda vsaj zame zelo močno čustvo.

Exodus na B-Sides je katarzičen sklep obeh albumov. Kako ste prišli do odločitve, da namesto te pesmi Human OS zaključi Kobra?
Exodus bi moral biti čisto zadnja pesem, ker je najbolj žalostna in najpočasnejša. Nisem pa želel, da bi se tema, v kateri je konec projekta žalostna in počasna pesem, začela ponavljati. Težko je, ampak moraš si dati ultimat, v katerem se hipotetično odločiš, katere pesmi ljudje nikoli ne bodo slišali. Za stotinko pristnosti je zmagala pesem Potihem. Vedel sem, da želim album začeti s tako pesmijo, ki je v nasprotju z običajnim načinom, ko je prva pesem na albumu najbolj eksplozivna in pritegne ljudi. Želel sem, da so ljudje, ki bodo poslušali celoten album, pripravljeni na to, da album ni “pop happy place”. Če so Potihem preposlušali v celoti in jim je bila všeč, so pripravljeni na preostanek albuma. Želel sem, da vejo, kakšen je album, da bom govoril o zadevah, ki so zame zelo osebne, in upam, da bodo razumeli ali čutili to, kar čutim jaz. Ni se mi zdelo smiselno, da bi potem s pesmijo Exodus dal še en žalosten trenutek, ker bi se nekako s Potihem tepla.

Poleti vam je uspelo izvesti tudi nekaj koncertov – Kino Šiška, Švicarija, Gala Hala, Vetrinjski dvor – kako je bilo končno stopiti pred ljudi? So pesmi dobile nekakšen preporod?
Poskušal sem jih odpeti in nastopati v njihovi čim bolj pristni čustveni izvedbi. Med vidikom v živo in čustvom, ki sem ga hotel prikazati na albumu, nisem hotel narediti kompromisa. Te nastopi so bili izziv, kako to izvesti. Vedno, ko si rečeš: “Vsi skupaj bomo poskusili izkusiti enako stvar,” gre za čustven met kovanca. Na odru namreč od ljudi zahtevaš njihovo pozornost in to, da se s tabo v javnosti, kjer je veliko ljudi, vživijo v neko stanje, v katerem smo ljudje načeloma sami. Pri nastopu Potihem tako od ljudi implicitno pričakujem, da si vzamejo minuto za čutenje, ne pa, da bodo ustvarili "mosh pita". Nisem vedel, koga na svojih koncertih pričakovati, in bil sem prijetno presenečen nad tem, da so prišli ljudje z vseh vetrov in starosti, ki so bili tam iz istega razloga – pripravljeni so bili nekaj čutiti. To je zame izjemno pomembno. Za vsak koncert sem poskusil narediti nekaj, kar je bilo tako vizualno kot tudi scenografsko zanimivega in drugačnega. Mislim, da je uspelo.

Eden izmed najlepših občutkov na svetu je, ko nekdo po nastopu pride do tebe in reče, da je nekaj čutil v pesmi, ali pa te pride objet. To je za človeka, kot sem jaz, čisto druga izkušnja čustvovanja, kot sem ga navajen. Tega nisem pričakoval, posebej zato, ker se mi zdi, da če v družbi, ki je večinoma belopolta in slovenska, izgledaš kot jaz, do tebe ne pride veliko ljudi, ki jih ne poznaš, in te objame ali pa v tebi vidi človeka, s katerim čuti nekaj podobnega. Fantastičen občutek je, ko te objame 5-letni otrok, in ugotoviš, da se te ne boji, kljub temu, da te ne pozna, a ve, da si ti odpel pesem, ki jo je slišal.

Na koncertu v Gali Hali so oder krasile verige, v Kinu Šiška lutke iz trgovine. Kako si zamislite sceno na odru?
Kadar koli gledam ljudi, kot so Kendrick Lamar, Childish Gambino in Kanye West, ki jih v kontekstu nastopov v živo spoštujem, opazim, da na odru igrajo lik v čudnem svetu scenografije, ki ga je ustvaril – kot gledalec to gledaš in veš, da je liku izvajalca vse točno jasno. Tebi je približno jasno, ne pa povsem, tako pa se začneš spraševati, kaj vse pravzaprav pomeni. Ta občutek je zelo pomemben. Rad se igram s tem, da ustvarim neko resničnost. Hočem, da ljudje, ki to vidijo, verjamejo, da sicer ne vejo, kaj je pomen tega, saj niso del tega sveta, vseeno pa jim je v sklopu zgodbe smiselno. Poskušal sem izzvati ta odziv – vem, kaj se dogaja, imam zamišljen koncept, zgodbo in s pomočjo simbolov ljudje nekatere stvari lahko predvidevajo. Vseeno pa ostane 10 ali pa 20 odstotkov negotovosti, kaj je ta svet.

Ta delež pozna le lik, ki ga igram na odru. Poskušam ustvariti svet, ki je meni smiseln, preostalemu občinstvu pa morda ne. Rad se igram s tem, da se ljudje potem sprašujejo o pomenu elementov, ki so ključni za zgodbo.

Kje bi najraje nastopili?
V House of Blues, predvsem zaradi zgodovine. Že pred Hendrixom sem oboževal B. B. Kinga in Muddyja Watersa. Ta prostor, kjer je živelo ter umrlo toliko sanj in karier, kjer se je odvilo toliko zgodb, to bi bil po moje pravi kraj.

Zapeli ste v Živookah, gostovali boste tudi na novem albumu zasedbe Matter, ki bo izdan decembra. Kakšna sta bili te izkušnji?
Živooke so bile odlične, Andrej Karoli je super človek, zelo mi je pri srcu. Mislim, da mi je on pisal za sodelovanje, dejal je, da mu je všeč moja glasba. Prav tako obožujem band Pijammies oziroma P'Jays. Izredno so sposobni, sam imam sicer doma iluzije, da znam igrati kitaro, potem pa ob pogledu na Jošta Lampreta in Gaja Bostiča ugotovim, da morda nisem tako spreten (smeh). Kar malo jezen sem nanje ker so tako dobri, ampak v tistem trenutku sploh ne moreš biti jezen, ker so neverjetni. Sodelovati s to skupino je vedno vrhunsko.

Z Matter je bilo enako. Zdi se mi, da si, če celo življenje živiš v Ljubljani, ustvariš neko mitično sliko o Matter – kako preživljajo svoje dni, kako je videti njihov studio. Potem je zelo fascinantno sodelovati z njimi, jih videti, biti zraven njih. Fantje so super, zelo so priljudni in ustvarjalni. Že prej smo imeli ideje, da bi sodelovali. Matter in jaz vzajemno spoštujemo obrt drug drugega, v lepem kozmičnem trenutku pa so so se naše poti križale in sodelovati z njimi je bilo odlično.

Načeloma ste dejali, da imate na zalogi še veliko materiala, ki ga boste nekoč izdali. Kaj načrtujete v bližnji prihodnosti?
To vprašanje se vedno pojavi, tudi sam se sprašujem. Ko imaš toliko projektov in toliko končanih stvari, se vprašaš: “Kaj bom zdaj s tem?” Imam ustvarjeno sliko o konceptu in o tem, kako bom material kombiniral v nov projekt, kateri del sebe in sporočilo bi rad delil s svetom in približno, katere nove žanrske ideje bi rad vključil. Težko pa rečem datum izida.