Zasavsko krdelo Koala Voice, ki ga sestavljajo Manca Trampuš, Domen Don Holc, Tilen Prašnikar in Miha Prašnikar, so na skupni poti že dobro desetletje. "V pesmih na tem albumu se večkrat pojavi motiv "us against the world" (mi proti svetu). Nam teče že 11. leto in to je za nas najdaljše razmerje," je povedala Manca Trampuš, pevka in kitaristka skupine. Koala Voice so 25. junija izdali svoj četrti studijski album, Trampuševa je poudarila, da po prebranih besedilih in poslušanju pesmi na albumu vse postane jasno, ta plošča pa ji je zelo blizu. Miha Prašnikar se v tem trenutku počuti bolj povezanega s skupino kot pa ob izdaji prejšnjega albuma.

Album, ki ga je sicer lani napovedal singel Vertigo, so, preden je uradno ugledal luč sveta, predstavili v Centru slovanskih kultur France Prešeren. Tokrat so svojemu delu, ki obsega 13 pesmi, obravnava pa večna vprašanja glede ljubezni, prijateljstva in sreče, nadeli preprost, a pomenljiv naslov Plata. Ploščo bodo preigravali tudi na koncertih čez poletje.

Koala Voice gredo vedno zunaj okvirjev – tako v pri glasbi kot tudi nastopanju. Poleg domačih odrov so osvojili tudi tuje. Štirje člani, ki čutijo glasbo, so skupaj doživljali nenavadne prigode, vedno bolje pa razumejo drug drugega. Ker so predvsem skupina, ki hodi po turnejah, pa že komaj čakajo, da novemu materialu, ki je kot običajno konglomerat različnih okusov, vplivov in jezikov, vdihnejo dušo na živih koncertih.

O naslovu Plata, zakaj je izid albuma katarzičen, pomembnosti majhnih in lepih trenutkov, gverilskem snemanju, katerega videospota si želi Mančin oče, malinah, kako sta vožnja in prha oblika terapije, pojavu špagetizacija, najljubših glasbenih izvajalcih, kako Alt-J ve za Koala Voice, nehumanosti rokenrola ob 8. uri zjutraj, poškodbi Radovana in pogledu na desetletno avanturo krdela pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Manco Trampuš in Miho Prašnikarjem.

Kangaroo's a Neighbour (2015), Wolkenfabrik (2017) in Woo Horsie (2018). Do zdaj ste imeli tri studijske albume, 4. plošča pa je dobila naslov Plata. Zakaj je dobila tako preprosto ime?
Manca: Ko smo šli to ploščo snemat in ko smo nabirali, delali pesmi, smo ves čas razmišljali, da bo naslov že prišel, da bomo na koncu vse postavili v neki kontekst. Več časa, kot je minilo, bolj smo se navezali na material, in ko smo pozneje za naslov dali nekaj, kar je bilo bolj specifično, se je zdelo premajhno, preozko. Ker je plošča tako široka in raznolika, nič ni vsega povzelo toliko kot samo to, da je plata. Plata se je zdel dovolj širok izraz, ki je zaobjel tudi ta trenutek nastajanja in ustvarjanja tega materiala.
Miha: Nekaj časa smo se malce poigravali tudi z naslovom Koala Voice, ampak ni bil pravi trenutek.
Manca: Ni bilo dovolj, je pa res, da na naslovnici piše samo Koala Voice. Samo po sebi razumljivo.

Kdo je ustvaril naslovnico?
Manca: Fotograf Jaka Teršek. Z njim smo že delali, pa še bomo. Ob zgoščenki je tudi knjižica z besedili, fotografijo in oblikovanje smo prepustili njemu. Sam je album velikokrat preposlušal, celo napisal je analizo. Prepustili smo mu, da izhaja iz tega, kako on vidi in občuti album. Res je, da se nekje v eni izmed pesmi pojavijo papirnata letala, recimo, da ta referenca temelji na tem, zdi se mi, da dizajn vse zelo dobro zajame. Ko je Jaka vse to poslal, je bilo smiselno. Tudi različne barve kot podlaga besedilom pesmi delujejo.
Miha: Ena v drugo dobro vstopajo, res vidiš, kaj bereš. Če bi bilo besedilo med rožicami napisano z belo barvo, se ne bi videlo.

Bo album izšel tudi na vinilni plošči?
Manca: Seveda, vendar so trenutno čakalne vrste za vinilne plošče nore. Nekatere tovarne sploh ne odpisujejo, saj letos sploh ne morejo več sprejemati naročil. Zagotovo pa bo izšel, saj je bistveno, da imamo album tudi v tej obliki. Sprva smo pomislili tudi, da bi izdali samo gramofonsko ploščo, ki je sicer za prejšnji album nismo izdali. Bo, vendar z majhno zamudo. Takoj ko bomo lahko.
Miha: Računamo, da v roku okoli treh mesecev.
Manca: Zdaj poleti grejo ljudje lahko z zgoščenkami na morje. Ko pa pridejo nazaj in bo postalo bolj mrzlo, si bodo lahko ob čaju album zavrteli na gramofonu.
Miha: In z odejo.
Manca: To je nekako načrt. Pol leta s Koala Voice.

Po Domnovem mnenju bi moral album predstavljati glasbeno in vizualno zaključen izdelek. Kako ste razporedili teh 13 pesmi?
Miha: Meni pravijo “Miha tabel'ca”, ker zaradi boljše preglednosti vse rad vnesem v Excelovo tabelo. Mogoče je to tudi moja poklicna deformacija. Tako smo v tabelo napisali vsak svojo različico, kako bi bile pesmi razvrščene, potem pa smo to preposlušali in ocenjevali. Nazadnje se je spet izkazalo, da je bila najboljša različica tista od Jureta Vlahoviča, našega tonskega mojstra oziroma producenta.
Manca: Enako se je zgodilo že pri albumih Wolkenfabrik in Woo Horsie. Zmeraj si zadamo, da bomo vsi napisali vrstni red in od vseh je v redu, potem pa pride Jure, ki ima nekakšen pogled od zunaj.
Miha: Navsezadnje je to najbolj logično, saj je on pozneje največ v stiku z glasbo. Ko je povedal svoj seznam, je bil dober. So pa vse pesmi “kul”, tako da je po mojem mnenju v redu, kakor koli jih obrneš.
Manca: Menim, da se nam vsem zdi, da je ta album, kar zadeva oblikovanje, glasbo in obdobje, v katerem smo ustvarjali, celotno, zaokroženo umetniško delo. Ker smo že izdali prve tri single, se zato veselimo izida albuma, ker gremo potem tudi mi lahko naprej. Kot umetniško delo se mi zdi plošča tako velika in kompleksna stvar. Zelo se veseliš tega, da jo daš svetu, zato da greš potem lahko tudi ti delat druge stvari. V dobrem smislu seveda, ne da je to breme, gre za to, da zaokrožiš tudi ta krogec.
Miha: Tako je kot po tem, ko odpišeš test ali pa ko nekaj narediš. Še vedno se veseliš, ampak tega ti ni treba več na ta način držati v sebi, v glavi.
Manca: Zaradi celotne situacije tudi nismo imeli toliko koncertov, s tem pa za nove pesmi nismo še dobili povratne informacije v živo. Zelo se veselimo, da bodo pesmi, za katere si predstavljamo, kako bodo na koncertih v živo sprejete, dejansko izvedene.

Na albumu je kup trenutkov, ki res potrebujejo ljudi, odziv, da zaživijo, kot morajo. Da se končno zgodijo Vukovi, da potem lahko z ljudmi zavijamo skupaj!

Nekatere pesmi ste sicer premierno zaigrali že na spletnem koncertu v Kinu Šiška. Se vam zdi, da bodo zdaj, ko bo prisotno tudi občinstvo v živo in bo prišlo do energije “organizma članov, prostora in javnosti”, doživele preporod?
Manca: Nekaj smo jih zaigrali prav zato, ker smo bili tako vzhičeni, še zmeraj pa obstajajo stvari, ki še nikoli niso bile odigrane in slišane. S tem, ko bomo dobili odziv, energijo, ki jo imajo ljudje na koncertu, pesmi ne bodo doživele ravno preporoda, ampak bodo zaživele še na drugi ravni.
Miha: Mislim, da je lažje najprej nekaj slišati, potem pa se udeležiti koncerta. Tudi z vidika poslušalca – prvič prideš, s pričakovanji in potem ne veš, ali bi zraven pel ali bi si mrmral, ne veš ravno, kaj se dogaja. Zdi se mi dobro, da kaj “porineš naprej”. Te pesmi, ki so bile nekajkrat že odigrane, se mi zdijo plus, tako za nas kot tudi za poslušalce. Ne bo vseh 13 pesmi svežih, takih, ki jih nihče še ni slišal.
Manca: Na te, ki smo jih že izdali, smo že dobili carske odzive in to je zelo dobro.

Zasledila sem, da ste rekli, da mora biti glasba pristna, s pesmimi se povežete, besedila so izpovedna. Kako čutite ta album?
Manca: Ta album mi je zelo ljub. Ker je zaradi te situacije tako naneslo, smo imeli malce več časa v studiu, tako pa je več stvari nastajalo tudi tam – besedila, struktura in sestava nekaterih pesmi. Drugače je, kot smo delali do zdaj, in tudi zato mi je zelo pri srcu. Spaghettification sem napisala neko dopoldne, ko sem šla v visečo mrežo pred studiem. In zdaj me ta spomin veže na to pesem in kaj sem takrat razmišljala, kako sem se počutila. Da je bilo mogoče takrat, v tistem trenutku, to ujeti in sestaviti v pesem, ima res veliko vrednost. Z veliko pesmimi se zelo povežem, saj gremo čez kup nekih obdobij v življenju, ta album pa je bilo nekako moje obdobje. Zdi se mi, da ko prebereš in poslušaš, ti je vse jasno. Zagotovo je to plošča, ki mi je zelo blizu.

Miha: Ker sem bobnar, menim, da sem izmed vseh v skupini tisti član ekipe, ki da najmanj poudarka na sama besedila, besedilo mi je bolj instrument kot vodilo. Če mi je glasba všeč, se imam dobro, se pa zgodi, da se takrat, ko me samo besedilo pritegne, zelo raznežim. Na tej plošči sem prvič, od prvega albuma, tudi nekaj zares napisal – pesem Vertigo. Na samem snemanju plošče je bila še v francoščini, ko pa smo šli v studio snemat vokale, se je spremenila.
Manca: Jaz, Domen in Miha smo sestavili svoje dele v to pesem, ki je bila potem tudi prvi singel. Zdela se mi je taka otvoritvena pesem.
Miha: Go Disco, Go, ki sem ga napisal, je kar neposredna pesem. Kot je Manca dejala, je v pesem dala sebe. Vertigo je nekaj, kar se (mi) je dogajalo v življenju, in s tega vidika sem navezan na samo besedilo. Zdi se mi, da se z leti izboljšujem in celo vem, kaj Manca poje.
Manca: Nekje vmes je neki trenutek, ko sem pomislila: “Miha ne ve, kaj govorim.” Tako sva šla enkrat skupaj čez vsako pesem. Mi štirje smo si različni, vsak na svoj način dojema in ustvarja glasbo, zaradi tega potem tudi nastane kombinacija vsega, konglomerat, in zdi se mi, da je to dobro.

Kot ste dejali, gre za zapis nekega obdobja, album naj bi bil povezan z iskanjem samega sebe, z življenjskimi dilemami. Ste se med snemanjem tudi sami soočali s tem? Ste prišli do odgovorov?
Manca: V tem letu sem se veliko naučila o sebi. Zgodile so se mi dobre in manj dobre stvari. Kot sem že rekla, na koncu so odgovori te majhni in lepi trenutki, ki si jih moraš zapomniti. Da pa jih doživiš, mora priti tudi do slabih stvari. To je klasično življenje. Na trenutke je malce osladno, ampak ko se ti kaj zgodi, ko imaš na primer zlomljeno srce, so vsi ti osladni trenutki na mestu in jih potrebuješ. Tudi nekaj pesmi je napisanih na ta način.
Miha: Če boste poslušali pesem Zlomila si mi srce za na plato, boste videli, da je bilo kar napeto, intenzivno.
Manca: Ime pesmi je dal Tilen. Sam je ustvaril bas linijo, ki je bila začetek te pesmi, iz nje je pesem nastala, potem pa so se pridružili še bobni ter šele nato vokal in kitara.
Miha: Nekaj let je bil to “jam”, ko se je med koncertom Domnu ali pa Manci strgala struna na kitari oziroma je Domen šel na stranišče, tako pa sva midva s Tilnom to igrala.
Manca: Ravno zato, ker smo imeli ta čas v studiu, se je vse končno sestavilo v pesem, ki ima ta naslov, besedilo pa se je z njim povezalo, čeprav ni bilo napisano na ta naslov. Fascinantno.

Se po vašem mnenju album močno razlikuje od prejšnjega, ali sta oba zgodba zase, neprimerljiva?
Miha: Kar zadeva način snemanja, mislim, da je ta album ekvivalent albumu Wolkenfabrik. Glede samega posnetka smo šli po kakovosti navzgor.
Manca: Sam koncept albuma Woo Horsie je bil drugačen. Takrat smo hoteli v dveh mesecih posneti in izdati album ter uporabiti pesmi, ki so ostale nekje vmes med prvo in drugo ploščo. Vse smo posneli v štirih dneh, izdali v dveh. To se načeloma ne dela. Šlo je za drug pristop, ki pa se je sicer izkazal za uspešnega. Na albumu je namreč pristala tudi pesem Ker tu je vse tako lepo, ki smo jo do konca sestavili v studiu. Nekatere stvari se včasih poklopijo. Novi album smo snemali že lanskega maja, glasbeno gledano pa se mi zdi, da je viden razvoj – na albumu so bolj kompleksne stvari in tematike. Če se primerja z albumom Kangaroo’s Neighbour, se vidi, da tudi mi rastemo, doživljamo različne stvari, skupaj in posamezno, in to se mi zdi, da se vse pozna v naši glasbi.

Sprva ste mislili, da bo nastalo le nekaj pesmi za predstavo Primoža Ekarta, Rumena luna, v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Potem pa ste se znova zaprli v studio, tokrat v Klub Baza v Ajdovščini. Kako ste izbrali ta kraj? Kako je potekalo snemanje?
Manca: Iskali smo nekaj, kjer bi lahko ostali dlje časa, nismo potrebovali veliko, zato tudi nismo pričakovali, da bo studio prefinjen.
Miha: Zaradi covida-19 studii niso smeli obratovati.
Manca: Tako smo bili v tem klubu, skozi okno smo imeli napeljan kabel, celoten studio je bil nekako DIY (naredi si sam). Tam smo živeli 14 dni in kadarkoli, se bomo vrnili tja, se bom na spomnila, kako smo se 14 dni prhali z mrzlo vodo.
Miha: V bistvu je bilo samo okoli 4 dni, ampak zdelo se je 14.
Manca: Po naključju in po sreči se nam je vse to sestavilo. Aleksander Kotnik ima ta studio in se pozna z našim producentom Juretom, na koncu pa smo vsi med seboj prijatelji. Saško za vedno. Jure za vedno (smeh).

Miha: Tja smo dejansko prišli precej po gverilsko, studio je bil torej dvorana v Ajdovščini, v Klubu Baza. Spodaj smo prostor zagradili s kavči in vzmetnicami, da mikrofoni niso pobirali zvokov iz okolice. Čeprav je bilo gverilsko, je še vedno ostalo na nivoju.
Manca: Pred tem smo imeli malce spodbude s strani Lutkovnega gledališča, ko smo delali za Rumeno luno. Že v preteklosti smo s pesmijo Brainstorm sodelovali, v drugi predstavi, potem pa smo ponovno naleteli na sodelovanje. Potrebovali so 3 pesmi, mi pa smo jim, potem, ko smo si dramo prebrali, dejali, da pesmi, ki sovpadajo z besedilom in bi spadale v ta kontekst, že imamo. To je bila osnova. Ker smo bili tako ali tako na tem, da gremo snemat, smo si dejali, da potem lahko tudi posnamemo novo ploščo. In smo jo. Meni je sicer samo žal, da predstava zaradi situacije ni bila tolikokrat uprizorjena. Upam, da bo še imela priložnost.
Miha: Dobra predstava je.
Manca: Ta sodelovanja so nam carska. Že odkar smo leta 2015 bili del predstave v Kinu Šiška, so nam te stvari zanimive, predstavljajo nam nov izziv, saj se moraš stvari lotiti drugače. Radi rečemo “da” stvarem, če se nam zdi, da gre za carske ljudi in projekt. Gledališče me sicer že iz srednje šole zanima in mi je že tako ljubo.
Miha: Vedno sem si želel igrati. Potem pa je Vlado G. Repnik prišel z idejo Kam pa Kam. Najprej sploh nismo nič igrali, samo pogovarjali smo se. Procesi v umetniškem svetu se odvijajo popolnoma drugače, kot se v moji glavi. Sam sem bolj inženirsko usmerjen, ampak mi je bilo vse zelo všeč. Če kdorkoli zdaj do nas pride z idejo o predstavi, sploh, če je didaktično namenjeno, kot je bila prva s Primožom Ekartom Vihar v glavi, smo za. To je zares najboljša predstava. Če se bo še kdaj izvajala, priporočam vsem mulcem in staršem, da si jo ogledajo. Mogoče se tako ne bodo med puberteto pobili. Rumena luna je z vidika zgodbe težja predstava, ampak je tudi super. In še več glasbe je v njej.

Je med snemanjem prišlo do podobne situacije kot leta 2017, ko vam je med snemanjem poplavilo studio?

Manca: Temu smo se izognili. Je pa en večer v Ajdovščini tako padal dež, da je nehala delati javna razsvetljava. Tisti večer smo sicer že nehali snemat, tako smo samo sloneli na oknu in celo posneli ta ajdovski dež, ker smo pomislili, da bi ga lahko uporabili pri pesmi Shower. Na koncu ga nismo. V Ajdovščini je sicer tudi zelo pihalo in z Miho sva poskusila spuščati zmaja. Imam nekaj zabavnih videov.
Miha: Nekaj je uspelo, ampak je bilo naknadno ugotovljeno, da je ena palčka manjkala.
Manca: Bile so hecne situacije, nič pa ni bilo tako strašno, kot je to, da ti poplavi studio in ne veš, ali si ravnokar vse izgubil. Okoli 4 dni je bila mrzla voda.
Miha: To je bilo vseeno dobro, saj sva na jogo prihajala s svežimi mislimi.
Manca: Da, vsako jutro sva izvajala jogo. Vsi smo si nadeli tudi indijanska imena. Jaz sem bila Mali kamen, Miha pa Glasni hitri pok. Imeli smo res posebno, carsko izkušnjo.

Pesmi Mountain Man in Worried Man imata obe kantri noto. Čeprav se pojavita na različnih delih albuma, imata poleg podobnega naslova še kaj skupnega?
Manca: Obe pesmi sta napisani z istim občutkom. Osnova je nastala že pred časom, nismo pa vedeli, ali bo prišel trenutek, da bomo to posneli in nekam dali. Zdaj sta oba ustrezala kontekstu tega, kar se je dogajalo. Zdi se mi, da smo vsi zelo veseli, da so te pesmi našle svoj prostor.
Miha: Če ne drugega, so veseli naši starši.
Manca: Starši so zelo zadovoljni. Oče me vsakič vpraša, kdaj bo pesem Mountain Man dobila videospot. Skupnega imata to, da sta obe ideji nastali v istem trenutku. Zabavno se nam je tudi zdela igra, da obstajata dva gospoda – enega skrbi, drugi pa je doma v gorah. Obe pesmi sta zelo nežni in lepi. Po mojem mnenju je Worried Man najbolj sproščena, umirjena stvar, ki smo jo kadarkoli naredili.
Miha: Kateri je bil tisti video, ko ste vi trije peli, jaz sem pa snemal?
Manca: Worried Man, ko smo se zibali.
Miha: To je bil prvi posnetek tega. Takrat smo imeli vaje še v Kisovecu.
Manca: Takrat je prvič prišlo do te ideje.

V pesmi Silly Plant so maline razglašene za najboljše jagodičevje ("raspberry is the best kind of berry"). Zakaj?
Miha: Si jih kdaj poskusila?
Manca: S Tilnom rada delava sezname, na katerih napiševa vrstne rede, kaj je najboljše. Za "berries" (jagodičevje) sva to naredila že pred časom, to je bila ena izmed prvih takih stvari, ki sva jih naredila. Oba sva se strinjala, da je to "raspberry" (malina). Poznam tudi veliko ljudi, ki se s tem strinjajo. Moja prijatelijca je bila tako navdušena, da ima celo psa, ki mu je ime Malina. “Praise the raspberries” (Hvala malinam). To ni kar nekaj, to vse je nastalo na podlagi anket in raziskav (smeh). Vseeno se v pesmi malina ni pojavila kar tako, ima podlago. Pesem Silly Plant je napisana tudi v smislu, da sam sebe zalivaš, da sam sebi daš malo ljubezni. Več kot enkrat na teden moraš tudi sam sebe zaliti. To je sporočilo, ki sem ga hotela dati sama sebi. Moraš imeti rad samega sebe.

Če pesmi Drive in Shower gledamo samo po njunih naslovih. Se vam zdita vožnja in prha najboljši zdravili za pozabo, sprostitev, terapijo, reševanje življenjskih kriz?
Manca: Definitivno. Če se vozim sama, razmišljam o milijon stvareh, enako velja za pod prho. Vzamem si čas, da vse premislim. Nič ne rešim, vse pa premislim.
Miha: Mislim, da rešuješ podzavestno, tisti trenutek niti ne veš, da si karkoli rešil. Čeprav zdaj malo manj, sem načeloma vedno veliko časa preživel v avtu. Velikokrat sem dobil vprašanje: “Kaj pa delaš sam v avtu?” “Ne vem, glasbo poslušam in razmišljam.”
Manca: Zdi se mi, da sem jaz tisti tip človeka, ki prispe domov in potem še 5 minut v ugasnjenem avtomobilu sedi sam, v tišini.
Miha: Torej tega ne delam samo jaz.

Manca: To zelo rada delam. Ko si toliko časa v brnečem stroju, potem pa se vse ustavi, po možnosti je ura še zelo pozna, ničesar ni in potem si samo malo “calma”. Miha: Pri pesmi Drive mi besedilo ni toliko pomembno kot pa to, kako pesem dejansko teče. Predstavlja mi vožnjo. Tudi, kako je narejen “take off” (vzlet). Kar se tiče te rasti, je morda celo ena izmed bolje narejenih pesmi na tem albumu. Na začetku je zelo težka. Potem, ko že nekaj stvari rešiš, pa vožnja postane lažja.
Manca: Meni je ta pesem za gore premikati, zelo je močna.

Na albumu se nahaja tudi Postapokaliptični svet. Se vam zdi, da živimo v postapokaliptičnem svetu?

Manca: Da, na nek način. Je pa smešno, da je ta pesem bila napisana že kar dolgo nazaj. Ni bila namreč ustvarjena zaradi trenutne situacije, če se ne motim, je besedilo že prej napisal Domen. Zanimivo je bilo ravno to, kako se je v tem času vse poklopilo. Po eni strani tudi nismo hoteli, da se poklopi, razmišljali smo, kaj naj sploh storimo, ali naj pesem sploh izdamo. Lahko pa glede na trenutno situacijo deluje kot krik generacije, ki pravi: “Samo to bi radi.”
Miha: Morda je celo malce groteskno.
Manca: Da, in na nek način dadaistično. Sem pa zelo vesela, da nam je uspelo tudi to pesem dokončno ustvariti in posneti. V tej pesmi zraven poje tudi Tilen in zdi se mi, da doda še novo raven. Oba se v bistvu samo dereva.
Miha: Komaj čakam, da ga na koncertu slišim zraven peti.

Kako je bilo snemanti videospot zadnjega singla Spaghettification? Od kje je prišla ideja?
Manca: Pesem ima veliko slojev. Podlaga kitare in osnova, sta bili že nekaj časa prisotni, nekajkrat smo jo tudi “jammal”, besedilo pa se nikoli še ni priklopilo. Nekega dne smo bili pri Juretu na balkonu, v ozadju pa smo poslušali “jamme”, ki smo jih snemali na vaji. Ko se je predvajala ta pesem, je Tilen razlagal o črnih luknjah in pojavu "spaghettification" (špagetizacije).
Miha: Okoli leta 2016 ali 2017 so posneli zvok, ko sta se dve črni luknji združili. Energija, ki nastane ob tem, se ne razbije koncentrično, ampak gre v neskončnost kot igla. Temu se znanstveno reče "spaghettification" (špagetizacija). To, da te raztegne v času. Posnetek je sicer nastal po nesreči, vse to pa se je zgodilo pred več tisoč leti.

Manca: Tako je nastala osnova, da je ta “jam” dobil vesoljski pridih. Od takrat naprej sem si vedno predstavljala astronavta, ki plava po vesolju. Besedilo je nastalo pozneje v Ajdovščini. Tam sem imela obdobje spraševanja: “Komu nameniti svoj čas?” “Če nič ni večno, kaj je vredno?” “Kaj je pristno in kaj ne?” Na koncu je prisotna pozitivna nota, ki namigne, da so nekatere stvari še vedno lažje v dvoje. Za videospot smo želeli, da ni preveč resen, saj ima pesem že sama po sebi globino. Tako se je pojavila ideja s strani Film Factory, ki so ustvarili ta videospot. Naredili so koncept "murder mystery" (kriminalke), tudi Scoobie-Doo trenutek je vključen. V video smo vpeljali like, za špagetizacijo pa se je nam in njim zdelo smešno, da je to dejansko špaget. Vse skupaj se je tako zavilo v lahkoten motiv.

Je potem Spaghettification osrednja pesem albuma ali so vse pesmi enakopravni deli?
Manca: Veliko pesmi ima več slojev, vsaka ima svojo štorijo. Vsak si najde svojega, tistega, ki je v določenem trenutku osrednji. Te pesmi, ki smo jih izdali kot single, so bile mogoče malce bolj izpostavljene. Težko smo se odločili, katere bomo izdali kot single, skoraj vse pesmi bi radi tako izdali, za vse bi radi imeli videospote.
Miha: Ampak ti še pridejo.
Manca: Ker ne bi radi, da se kaj izgubi, bomo seveda še posneli videospote. Vse, kar se nam zdi vredno izpostaviti, bi radi izpostavili, in na tem albumu jih je kar nekaj takih.

Pesem Vukovi je zapeta v srbohrvaščini, govorila pa naj bi o zlomljenem srcu in pomembnosti prijateljstva, vsak naj bi namreč nekoč našel svoje krdelo. Ste se Koala Voice kot krdelo v zadnjem letu še bolj povezali?
Manca: V pesmih na tem albumu se večkrat pojavi motiv "us against the world" (mi proti svetu). Da imaš zmeraj nekoga, ki ti stoji ob strani, je sporočilo, predvsem pri Vukovih. Nam teče že 11. leto in to je za nas najdaljše razmerje. Seveda se je v tem času zgodilo veliko stvari, ampak "the pack stays" (krdelo ostaja).
Miha: Ta trenutek se počutim veliko bolj povezanega s skupino, kot sem se z njo počutil povezanega, ko smo izdali album Woo Horsie. Morda se bolje počutim, nekatere stvari v vsakem izmed nas zagotovo boljše razumem. Vsak zase je šel čez različne bedne stvari. Trenutek, ko vem, koliko sem povezan, je primer, ko mi je težko. Moj odziv na druge ne pomeni, da bi jih hotel odvrniti od sebe, ampak je meni težko in tega ne obvladujem. Ko dobiš v takem trenutku pozitiven odziv, da je vse v redu, veš, koliko si povezan. Takrat ko je potrebno, dobiš tudi bombo, ampak tudi to je tudi del krdela.

Kako je sicer prišlo in potekalo sodelovanje z zagrebško umetnico Marino Uzelac, ki je animirala videospot za Vukove?
Manca: Prav zato, ker je komad v srbohrvaščini, smo želeli sodelovanje iskati zunaj Slovenije.
Miha: Zdi se mi celo, da je naša menedžerka Maša Pavoković rekla, če bi za Vukove poskusili delati v tujini.
Manca: Želeli smo razširiti svojo sceno. Morda je banalen primer, ampak tudi to, da smo zadnji videospot delali z Mariborčani, je nekaj. Poskušamo najti različne ljudi, jih potem združiti, dati nekomu, ki mu to nekaj pomeni, možnost in priložnost. Marina je za Seine, super skupino, s katero smo že nekajkrat igrali, delala “stop-motion”. Videli smo, da je v tem zelo dobra, sprva pa smo hoteli posneti igran videospot. Ker nismo mogli na Hrvaško, je prišlo do tega, da smo naredili "stop-motion". Razvila je odlično idejo o dekletu, ki je obsedena z volkovi, na koncu pa se tudi sama spremeni v volka in je potem skupaj s krdelom. Celotno sodelovanje je res potekalo gladko, ta tehnika pa zahteva veliko dela in časa. Narediti je morala lutke, celo hišo, vsako majhno knjigo. Čeprav se nam z njo še ni uspelo videti v živo, upam, da nam to čim prej uspe. Zelo je dobro naredila in zelo smo zadovoljni z izdelkom.

Domen je dejal, da je glasba še vedno glasba, energija je še vedno nekaj, kar ne potrebuje jezika, glasbo se čuti. Je enako v primeru končne pesmi Prva Indijanka, ki so jo ugrabili vikingi? Kakšno zgodbo pripoveduje ta okoli osem minut dolga instrumentalna pesem?
Manca: Ta pesem je v bistvu “jam”. Ko smo to igrali, smo “jammal”, po snemanju pa smo posnetek poslušali. Vsak si je ustvaril to zgodbo, vsak je videl, kaj se dogaja. Nihče pa nikoli ni povedal drugemu, kaj točno vidi v določenem delu. Gre za epsko popotovanje in to je prva Indijanka, ki so jo ugrabili vikingi. In vse to se v tej pesmi zgodi, sama vidim veliko stvari. Edino, kar je Miha delil, je, da se nekje vmes pojavi medvedek.

Miha: Vmes se ritem čudno spremeni in vem, da sem takrat po studiu začel plesati nekaj, kar je spominjalo na opico in medvedka, Manca pa se je pridružila.
Manica: Menim, da je ta pesem klasični Koala Voice. Ne zanima nas, če je to “jam session” in je dolg osem minut. Nam je vseeno všeč in želeli smo si ga na albumu. Najbolj mi je všeč, da smo si ustvarili okolje, kjer so take stvari mogoče. Lahko je pesem uspešnica in je dolga tri minute, lahko pa je tudi osemminutni improviziran “jam”. Tudi to je Koala Voice.

Že lani ste napovedali, da bo album “mineštra” različnih slogov glasbe in jezikov. Na konglomerat glasbenih slogov Koala Voicea naj bi vplivala tudi različna glasba, ki jo poslušate člani. Katere glasbene sloge ali skupine najraje poslušate?
Miha: Veliko sem preposlušal Arcade Fire in French 79. Vedno se potem vračajo tisti izvajalci, ki jih imam na zgoščenkah, ki jih poslušam v avtomobilu. Od Čomp do The Strokes, izjemno ljubi so mi “miksi”, ki so mi jih dali prijatelji.
Manca: Lani so The Strokes izdali nov album, ki je bil zame vrhunec leta 2020. Preposlušala sem ga na tisoč in en način – v avtomobilu in kadi, na slušalkah, vsepovsod sem poslušala to ploščo. Vmes poslušam, kaj bolj umirjenega, kot je na primer Alice Phoebe Lou, v zadnjem času sem se vrnila na skupino La Femme. Mislim, da je treba poslušat žanrsko različno glasbo. Vmes sem imela na primer tudi hip-hop obdobje, Tilen je imel metal obdobje.
Miha: Zadnje čase sem veliko poslušal tudi Valentina Boskovića in skupino Hot Chip.

Manca: Tudi sam sem Valentina Boskovića poslušala. Velikokrat sem poslušala tudi The Blaze, vendar bolj okoli novembra, ko je bilo bolj mraz in turobno. Poslušam tudi MGMT, Julian Casablancas + The Voidz, Daft Punk ter Slona in Sadeža. Na Apple Musicu si tudi zavrtim Friends Mix, moji prijatelji poslušajo dobro glasbo. Na koncu imamo seveda vsi člani tudi veliko skupnih stvari, ki so nam všeč.

Miha, januarja ste dejali, da si želite primerne predstavitve tega albuma, Manca se je na koncertu v Kinu Šiška poslovila z besedami: “Se vidimo čim prej kje zunaj, ko bo toplo in carsko.” Kakšni so načrti za predstavitev nove plošče?
Manca: Izid te plošče je bil zamišljen v obliki klasičnega velikanskega koncerta, ampak do tega ne bo prišlo. Čez poletje pa bo kup nastopov po različnih mestih v Sloveniji, gremo pa tudi v Novi Sad na festival Exit. Tudi tam bomo s seboj seveda imeli plošče in igrali te pesmi. Vse se je zapakiralo v nekakšno poletno turnejo.
Miha: Ko bomo lahko, bo prišlo tudi do “pravega” koncerta, vendar verjetno šele konec poletja, na začetku jeseni. Tako da se vse usede v duše poslušalcev.
Manca: V interesu nam je, da album izdamo zdaj, da gremo lahko mi in poslušalci v poletje s tem albumom, ki ga bomo tudi na koncertu nekoč izvedli, kot se spodobi.

Torej že pogrešate tako imenovano “poturnejsko depresijo”?
Miha: Zelo.
Manca: Seveda. Zelo so nam manjkali resni, pravi koncerti. Vmes smo se trudili imeti različne, akustične pretočne nastope na radiih. Vse smo poskusili, vendar nič ni enako temu, da greš, se voziš, igraš, voziš in igraš. To ti da poseben občutek glede tega, kar delaš. Dolgo smo bili delali na način, da smo bili na turneji, potem pa smo takoj snemali album. Zdaj je bilo drugače.
Miha: Zdaj je včasih prav zabavno nositi opremo po stopnicah.
Manca: Na Radiu Si in Valu 202 smo imeli jutranje nastope. Za zdaj smo imeli letos več jutranjih koncertov, kar je smešno. Navajen si, da odigraš koncert, to pa je kot konec dneva. Greš še na eno pivo in potem spat. V tem primeru pa prideš, si navdušen, odigraš in potem imaš pred sabo še ves dan. Pridejo dnevi, ki se zdijo, kot da sta dva dneva združena skupaj. Bizarno in čudno je. Prepovejte rokenrol ob 8. uri zjutraj, saj to ni humano.
Miha: Neprijetno je vstati tako zgodaj in se spraviti v določeno razpoloženje. Zjutraj namreč ne moreš spiti eno ali dve pivi za sprostitev.
Manca: Drugačni smo zjutraj ali pa popoldne.

Miha, pred leti ste dejali, da se z vsakim koncertom, ki ga obiščeš, tudi glasbeno izpopolnjuješ. Kateri so bili najboljši koncerti, ki ste jih obiskali in imeli sami?
Manca: Ko smo jih imeli mi, mi je bil zagotovo najboljši ta, ki smo ga v Križankah odigrali pred skupino Pixies. Bilo je neverjetno, ker sem jih v srednji šoli oboževala. Drugače pa smo okoli leta 2017 dvakrat v istem letu videli Alt-J, saj so nastopali na festivalu InMusic in Pohoda, kjer smo igrali tudi mi. Eden izmed njihovih koncertov se me je zelo dotaknil, ker pa smo tudi sami nastopali, smo imeli dostop do zaodrja. Želela sem jim samo čestitati, namesto tega sem se začela jokati, bilo je bizarno. Sem jim pa v telefon vpisala Koala Voice, tako da Alt-J vedo za Koala Voice.

Miha: Prvi koncert, ki se mi je vtisnil v spomin, so bili Elvis Jackson okoli leta 2002 v Trbovljah. Zelo so mi bile všeč njihove kratke hlače in glasba. Spomnim se tudi prvega večjega dobrega koncerta – Pixies leta 2004 v Ljubljani. Potem pa se spomnim tudi Benjamina Clementina na Pohodi. Nisem vedel, kaj pričakovati, saj sem menil, da gre za nekoga, ki poje osladna besedila in igra na klavir. Čeprav sam nisem za počasno glasbo, se me je njegova dotaknila. Najbolj pa se spomnim koncerta Čomp v Kranju, leta 2017, ko so bili po dolgem času znova na odru. Tako rekoč sem celoten koncert jokal. Za naš koncert se spomnem predvsem tistega na nemškem festivalu v Hamburgu, kjer je bilo res veliko ljudi. Pa na Specialki v Ljubljani, ki so jo organizirali tudi Holomondo. Ko kdo vpraša: “Kako pijan lahko igraš?” Zelo.

Lani ste dopolnili 10 let delovanja. Kako gledate na svojo popotovanje od igranja po klubih, Špil lige in Klubskega maratona pa do nastopa na festivalih, kot sta InMusic in Exit, ter osvojitve nagrade zlata piščal?
Manca: V resnici je težko objeti vseh 10 let. Zelo smo si želeli, da bi zares praznovali, ampak bomo, ko bomo. Noro je pogledati nazaj, vendar včasih, ko si pod stresom, prija in je najpametneje, da pogledaš na vse stvari, ki so se ti zgodile in se ne zgodijo vsakemu. Te stvari so nas zgradile v to, kar smo, in na kakšen način delamo. Zame je to zagotovo najpomembnejša izkušnja, ki se mi je zgodila v življenju. Skupina še vedno obstaja in z njo še vedno lahko odkrivam in vsako leto delam nove stvari, ki me ves čas presenečajo. Nismo začeli z idejo, da bomo uspešni rokerji. Da sem našla to ekipo, da smo se našli, mi veliko pomeni. Čeprav v določenih trenutkih ni najlažje, na skupino vedno rada pogledam na romantičen, čustven način, z lepo mislijo na to potovanje.
Miha: Skupina je možnost, da sem družaben, da razvijam svojo umetniško stran. Zdi se mi namreč, da sem na določenih delih zategla duša – preveč me skrbi in se obremenjujem. Ta skupina je tisto, kar me spodbuja, da razmišljam na drugačen način, da sem se odprl, se lepše pogovarjam z ljudmi, jih razumem ter jih poslušam in slišim. Potujemo naokoli in spoznavamo naključne ljudi, dogajajo se nam najbolj naključne in nore zadeve, za katere je včasih težko verjeti, da so se dejansko zgodile. Ne predstavljam si ne biti s skupino. Zagotovo je na določenih točkah težko – ko je vsega preveč, ko si na turneji izmučen, ko grejo stvari narobe. Ampak tudi to je čar, saj potem iz tega lahko poveš štorijo. Za zdaj se je še vse zmeraj dobro izšlo. RadoVana smo sicer pokopali, upam, da ga je stric popravil.

Manca: To je kombi, ne človek. Nihče ni umrl. Tudi odločitev je veliko. Zares se trudimo izvajati demokracijo. Smo ekipa štirih, včasih bi bilo morda lažje, da bi bil nekdo “šef”. Po eni strani smo si sami zapletli situacijo, po drugi pa je ravno to carsko, ker moramo vsi štirje reči, da nam je nekaj v redu. Posledično kakšna stvar sicer traja dlje, ampak na koncu je to nekaj, kar je, čeprav ne bi smelo biti, posebno.
Miha: Vsak na svoj način gleda zadeve, tudi z vsako odločitvijo, ki pride, vedno slišiš druge vidike, na katere mogoče sploh nisi pomislil. Nekdo predlaga idejo, ki je mogoče zate v tistem trenutku "out of the box" (zunaj okvirjev), za drugega pa bo samoumevna. Niti ne veš, da si imel neko možnost, potem pa jo dobiš in se z njo tudi strinjaš.
Manca: Vse to se potem pozna na stvareh, ki jih delamo.