Žan Hauptman skupaj s svojimi prijatelji, pod imenom Hauptman, ustvarja glasbo, večino članov pa je spoznal med svojim izobraževanjem v Celovcu. Medtem ko je Žan prevzel vlogo glavnega vokala in klavituarista, skupino, ki posebnega imena trenutno še nima in mu kljub idejam morda to še ni namenjeno, sestavljajo Maša But, ki prevzema vlogo spremljevalnega vokala in flavtistke, Filip Vadnu na kitari, Vid Turica v vlogi basista in glasbenega producenta ter Pavel Čebašek na bobnih.

Prvi avtorski singel Hauptmana Send Me Flying je izšel leta 2019, uvrstil pa se je tudi na prvenec – album Finished, Not Perfect, ki je v samozaložbi izšel 27. januarja 2021. Stvaritev sicer obsega 15 pesmi, že izdanih in na novo posnetih, od tega so 4 intermezzi, ki jih je napisala Urška Supej, prebral pa Hauptmanov profesor Robert Bargad, kar 3 pesmi pa so bile izbrane tudi za popevko tedna na Valu 202. Že sam naslov namiguje, da glasbenik trdi, da popolnosti ni, to je treba sprejeti, ustvarjalec se mora kljub samokritiki razbremeniti.

"Preveč živim za prihodnost, preveč se spominjam preteklosti, ne znam pa ceniti tega, kar imam. Zdaj se tega učim," je povedal glasbenik, ki si želi, da bi se ob izidu albuma lahko usedel, popil pivo in v miru ponotranjil svoj dosežek. Čeprav je prostor za izboljšave ves čas prisoten, pa meni, da je enkrat le treba potegniti črto in biti zadovoljen.

Diplomirani džezovski pevec, ki sicer sodeluje s številnimi v glasbeni industriji, skupaj s skupino ustvarja glasbo, ki je mozaik džeza, alternativnega R&B-ja, soula, funka in popa, veliko pomeni odziv ljudi, želi si, da njihovo glasbo sliši čim več ljudi, v prihodnosti pa si želi zaigrati tudi na večjih festivalskih prizoriščih.

O razvoju ljubezni do džeza, obsedenosti, kaj je bilo prej: besedilo ali melodija, kako velika imena pišejo pesmi, top 3 ideje za ime benda, kako se je sestavil glasbeni mozaik, o ljubezni, intenzivnem snemanju prvenca, vzponih in padcih na njem, cenjenju tistega, kar imaš, zakaj je računalnik poimenovan Razočaranje, o pomembnosti sprejemanja nepopolnosti, potrebi po tišini, kdo je sončna svetloba, (ne)pomembnosti videospotov, zalogaju samozaložništva, alter egu in sanjskih prizoriščih, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Žanom Hauptmanom.

V Celovcu ste študirali džezovsko petje. Kaj vam je dala ta izkušnja v tujini?
Najbolj se mi zdi, da mi je dala sceno, prostor za nastopanje in kolege, s katerimi smo se drug drugega v tistem okolju spodbujali. Pomagalo mi je, da sem imel tam tudi stanovanje in sem bil tako tam ves čas. Zdi se mi namreč, da te to, če si z nekom, ki tudi študira glasbo, motivira – na primer, ko gre on vadit, boš šel tudi ti. Če pa si doma, samo gledaš v zrak. Drug drugega smo motivirali, vsak teden smo imeli “jam sessions”. Tako spoznaš ljudi, s katerim potem lahko tudi igraš. Večino glasbenikov, ki so v moji skupini, poznam od tam. Samo Vida sem spoznal naknadno, druge pa v Celovcu.

Čeprav vam džez na začetku ni bil toliko pri srcu, se je to spremenilo. Kaj je bilo tisto, kar vas je pri džezu tako pritegnilo?
Mislim, da mi je bil na začetku džez predstavljen narobe – kot, da bi šel trenirat balet, pa bi moral dva dni stati na prstih, vse te boli, vse je krvavo. Sicer ni bilo tako hudo, vendar so nam v Mariboru na Konservatoriju mentorji rekli, da džeza ne moreš peti, če ne znaš odpeti milijon džezovskih tem, ki so jih igrali glasbeniki, kot sta Charlie Parker in Miles Davis. Nikoli prej sicer nisem slišal za džez, mislil sem, da je to glasba, ko nekdo “ruži” na bobnih in zelo glasno igra saksofon. Tako so mi ga tudi predstavili, te teme pa sem se potem moral naučiti na pamet. To je bilo zelo suhoparno, ni mi bilo blizu. Potem sem imel na izbiro, ali se usmerim v klasiko ali pa v džez in sem se odločil zanj. Sam potrebujem več časa, da nekaj usvojim, moram postati obseden, da se izboljšam do te mere, da sem zadovoljen.

V Celovcu so mi sčasoma približali džez, tam je bil tudi profesor iz Bostona Robert Bargad, ki je na albumu tisti, ki bere vmesne tekste. On mi je predstavil tudi džezovske vplive pri pop glasbenikih. Obravnavali smo izvajalce, kot so D’Angelo, Jordan Rakei, Anderson Paak, to je potem nekako postalo moje gonilo. Sicer sem že prej odkril tudi brazilski džez – Antônio Carlos Jobim in podobni, kjer sem videl tudi vidik pisca pesmi, saj so bile zame to prijetnejše melodije. To je bila pot.

Kaj vam je torej džez prinesel v življenje?
Predvsem to, da si dovolim napake. Gledal sem tudi dokumentarec o Milesu Davisu in v njem je rekel, da če narediš napako, ni bistvo tista nota, ki jo zaigraš narobe, ampak kaj boš za tem zaigral, da boš to noto “upravičil”. Zagotovo mi je džez dal sproščenost – nisem človek, ki bi lahko igral ali pel klasiko, ker sem že po naravi strog do sebe. Če pa si še obseden s tem, da je nekaj popolno, ne vem, kam bi me to pripeljalo. Kar se tiče improvizacije – zdaj si znam nekaj skuhati tudi, če nimam vseh sestavin, ki so v receptu, uporabim to, kar imam v hladilniku.

Dejali ste, da se popolnoma posvetite nečemu. Ste tudi samouk na klavirju. Kako ste se tega lotili?
Pri vpisu v glasbeno šolo sem imel malo nesreče. Doma sem med Mariborom in Ptujem, najprej sem si želel iti v Maribor, a so dejali, da ni nič prosto. Niti na klavirju niti na bobnih – sprva so bili moja želja bobni. Tudi na Ptuju so imeli vse polno, rekli pa so, da lahko igram električno klaviaturo (sintesajzer, sintetizator). Vztrajal sem eno leto v glasbeni šoli, potem pa pol leta privatno, nato sem si rekel, da bom naredil samo teorijo. Vendar mi je ravno pred tem, na koncu prvega letnika glasbene šole, oče kupil električno klaviaturo in čutil sem se dolžnega, da upravičim njegov nakup. Tako sem se potem začel učiti sam in sicer tako, da sem poslušal glasbo. Takrat so mi bili zelo všeč Freddie Mercury in skupina Queen ter Parni Valjak in Toše Proeski. Poslušal sem jih, vedno me je zelo zanimalo, katere akorde igrajo. Bil sem tako obseden, da bi, če bi z nekom sedel na pijači in bi bil zraven zvočnik, po katerem bi igrali Queen ali pa Toše, ves čas med pogovorom, v mislih igral klavir. Ker nimam absolutnega posluha, bi si zamislil, zadal cilj, da ugotovim, kaj igrajo. Ves čas sem imel to v glavi, v podzavesti. Preden sem šel spat, sem študiral in sam sebe preverjal. Zdaj delam enako, vendar ne več z akordi, ampak z melodijami. Ne vem, ali se bo to v moji glavi kdaj nehalo dogajati.

Najprej napišete besedilo ali melodijo?
Prva pesem je nastala, ko sem se vozil v avtu domov iz Celovca in sem si začel peti: “Send me flying, send me flying”, in potem obračati to frazo. Tako je nastalo besedilo z melodijo in akordom hkrati. Za druge pesmi bi rekel, da imam najprej fraze besedila, nekaj, kar bi rad povedal, kot da bi pisal roman. Potem se usedem za klavir in razmišljam o tem, kakšno je razpoloženje pesmi, kakšna mora biti podlaga, poskušam različna zaporedja akordov. Melodija pri meni pride čisto na koncu. Bi pa rad poskusil začeti pisati tudi v obratnem vrstnem redu.

Sta torej besedilo in melodija enako pomembna, ne pretehta eno nad drugim?
Ne. Rekel bi celo, da mi je pomembno, da do izraza pride sporočilo pesmi. Drugače bi bilo, če bi se lotil pesmi kot nekatera velika imena, kot sta Dua Lipa in Justin Bieber ali kdor koli jima piše pesmi. Imajo frazo, ki se jim zdi, da bo “catchy” (šla v uho), potem pa na to frazo ritmično zlagajo besede. Zdi se mi, da to ni tako iskreno, da je točno tista beseda tam samo zato, ker ji ritem tako narekuje.

Hauptman vključuje tudi skupino, ali pesmi nastanejo tudi med “jam sessions”?
Običajno že pridem s fiksno idejo, torej z akordi in obliko pesmi ‒ koliko je kitic, imamo “bridge” ali ne. Doma naredim demoposnetek in “naklikam” bobne na klavir, to pa ne more biti tako dobro, kot lahko Pavel zaigra tam, kjer vadimo, v studiu. Skupina zagotovo doda svoj pečat, vseeno pa že pridem pripravljen.

V skupini imate prijatelje, s katerimi imate podoben pogled na glasbo, vodi vas princip manj je več. Ste že kaj bližje odkritju imena zanj?
Imam seznam imen, ampak nikomur nobeno ni v redu. Moja izbor najljubših treh so: The Riptides, Flight Crew, Base Company ali Base Supply. Hauptman and The Riptides je predlagal Andrej Karoli, saj v pesmi Daydreamin’ Of Cali, ki je na albumu, drugi del govori o “Got caught in the riptide” (ujel sem se v val). Menim pa, da to pride v poštev za občinstvo zunaj Slovenije, ne vem, ali bi se v Sloveniji to prijelo. Drugo ime bi bilo Flight Crew, ampak ker smo iz Maribora in smo že imeli Tekochee Kru, bi se lahko zdelo, da ponavljamo. Tretja ideja The Base Company ali pa The Base Supply pa zato, ker je ime studia, v katerem trenutno ustvarjamo in gradimo, Basement Studio. Bližje izbiri smo, ampak nismo pa še tam. Vendar ničesar ne vsiljujem, če bomo postali Hauptman bo tudi v redu, za zdaj še vseeno mislim, da sem to samo jaz, saj je to moj priimek. Brez njih pa ne morem, to vsi vemo.

Tako bend kot tudi vi imate že izoblikovan glasbeni slog ‒ mozaik džeza, popa, alternativnega R&B-ja, soula. Kako je prišlo do te mešanice?
Začel sem s “hardcore” džezom, torej bebopom, potem smo se pri zgodovini džeza učili vse smeri in tam sem slišal kakšno pesem, ki mi je bila všeč, pa je potem vplivala name. Enako velja tudi za teorijo, ko smo se učili zaporedja akordov ali pa barve.

Pomembni so bili tudi modernejši izvajalci, kot so Jordan Rakei, Anderson .Paak, Lianne La Havas, Jacob Collier, Becca Stevens. Vedno sem poslušal veliko zvrsti, ničesar nisem zanemarjal ali zaničeval. Vedno sem vse sprejel in iz tistega poskusil potegniti najboljše. Vendar pa se v bendu iz mene norčujejo, ker nisem poslušal dovolj reggaeja, ampak to bom popravil. Tako mislim, da je mešanica nastala malo iz zgodovine, malo zaradi modernih izvajalcev, zraven pa je mogoče še nekaj mojega.

Sodelujete tudi z drugimi glasbeniki, kot so na primer Emkej, Maja Keuc, dunajski pianist Erik Asatrian. Kaj vam pomenijo ta sodelovanja?
Vsak posameznik mi ogromno da. Emkej, ki je že dlje v glasbeni industriji in ve, kako se stvari delajo, mi veliko pomaga pri moji karieri, na primer pri distribuciji glasbe oziroma umeščanju na pretočne platforme, in mi svetuje. Z njim tudi igram in rap je po navadi napisan na tak način, da sta dva akorda, potem pa moraš to narediti zanimivo. Nekateri pomislijo, tudi sam sem mogoče na začetku študija, kaj igrati, če sta samo dva akorda. Ampak potem prideš do tega, da ljudje, ko si v bendu, na koncertu niso tam zaradi tebe, ampak zaradi izvajalca. Pomembneje je, da njegovo sporočilo pride do izraza. To se bo zgodilo tako, da mu da bend prostor, da bo imel možnost povedati, kar ima povedati. Zagotovo sem se naučil vodila, da je treba vse malo “zmanjšati”.

Pri Maji pa mi je velik izziv izbrati prave zvoke, ki bi bili dovolj moderni za to, kar dela. Prav tako mi je izziv peti spremljevalne vokale, saj poje tako, da se lahko vsi skrijemo. Z Erikom pa skupaj ustvarjava. To je popolnoma drugače. On naredi demoposnetek, ki mi je že vrhunski, in ritem, potem pa je moj izziv narediti zanimivo linijo ali pa si izmisliti besedilo glede na razpoloženje, ki ga je ustvaril. Je zelo nadarjen glasbenik, vsi, ki sem jih naštel, so, ampak on še posebno, saj je pianist, in ko ga vidim, česa je sposoben, me zelo motivira.

Od kod sicer črpate navdih za svoje pesmi?
Navdih za ta album je bil kar iz ljubezni in težav, določenih situacij. Ene so bile prijetne, druge malo manj, ampak tako je življenje. Zdi se mi, da sem še mlad. Če recimo gledaš Marvina Gaya, ko je napisal pesem What’s Going On, je imel kaj za povedati, saj je nekaj doživel, ker mu je bilo v življenju hudo, vse mu ni bilo dosegljivo. Meni pa se zdi, da mi je večina stvari dosegljiva, nikoli ni bilo nič narobe, tako pa mi ostane samo še tak problem. Za zdaj je vpliv samo iz odnosov.

Se vam zdi, da je torej ljubezen eden izmed neizčrpnih virov za pisanje glasbe in besedil?
Rekel bi, da je. Ne upam pa si ga uporabljati preveč, tako da mogoče stremim k temu, da vsi moji albumi ne bodo ljubezenski. Mogoče bo tudi kakšna pesem, ki ne bo, ampak za zdaj nimam ideje, o čem drugem bi pisal.

Januarja ste izdali svoj prvi album Finished, Not Perfect. Če pogledate na celoten proces ‒ kako je bilo ustvarjati svoj prvenec?
Ustvarjanje albuma je bilo kar intenzivno – pet pesmi smo morali posneti v štirih dneh. Ni bilo ravno lahko. Seveda bi lahko podaljšali snemanje, ampak ima vsak še svoje obveznosti, Pavel še študira v Celovcu in je bil leteč. Nastal je kar hitro, vendar ne bi rekel, da zaradi tega kakovost trpi. Super mi je bilo snemati z bendom, le zadnje dni sem bil že malce raztresen, bil sem brez energije. Mogoče bi lahko bil bolj organiziran in bi kakšna stvar prej nastala, ampak smo situacijo obvladovali. Album je sestavljen iz singlov, ki so že izšli, in iz teh dodatno posnetih pesmi. Zdi se mi tudi, da se vidi razlika v produkciji pesmi Send Me Flying, prve pesmi, ki je nastala, in pesmijo Finished, Not Perfect. Ravno to je tisto, kar mi je všeč, ker se vidi razvoj mene kot izvajalca in vseh, ki so v bendu, ter Vida Turice kot producenta. Huje bi mi bilo, če se ne bi videla razlika med pesmijo, ki smo jo posneli pred enim letom, in to, ki smo jo posneli zdaj.

Kaj pa vam album kot neko zaključeno delo pomeni? Kako ste se počutili ob izidu?
Če sem čisto iskren, ne znam dovolj ceniti. Preveč živim za prihodnost, preveč se spominjam preteklosti, kako mi je bilo takrat dobro, ne znam pa ceniti tega, kar imam, in ljudi, ki jih imam. Zdaj se tega učim. Veliko razmišljam o tem, prej nisem imel časa, ker je bilo treba vsak dan nekaj narediti. Načrtujem, da se posvetim sebi in se začnem bolje razumeti. Želel bi si, da bi se takrat, ko je album izšel, lahko v miru usedel, spil pivo in bi rekel: “Vau, to smo naredili.” Zavedaš se že, ampak to ponotranjiti je pa nekaj drugega. Da imam album, me je v bistvu prvič zadelo, ko smo imeli v Kinu Šiška koncert ob izidu albuma. Z vsako pohvalo, ki jo dobim, naj bo to od laika ali pa od glasbenika, se mi zdi, da mi bolj raste samozavest in čutim tudi neko zadovoljstvo. Res je tudi, da smo album izdali v času epidemije covida-19, ko ni bilo koncertov. Grozno mi je, da narediš nekaj, in potem tega ne moreš deliti. Seveda smo imeli spletne koncerte, ki so bili super, nimam pripomb, ampak to se ne more se primerjati s koncertom v živo.

Poleg tega, da ste imeli samo 4 dni za snemanje, se vam je med nastajanjem albuma še kaj pripetilo?
Za pesem Daydreamin’ Of Cali sta kitarist Filip ter basist in producent Vid zamenjala vlogi. Ker Filip ni navajen igrati basa, je med snemanjem hotel, da gremo vsi ven iz sobe, da je sam vse v miru posnel. Zelo je bil pod stresom. Pa ena pesem, ki smo jo že posneli, se nam je izbrisala. Nad svojim računalnikom sem bil zelo razočaran, zato sem ga poimenoval Disappointment (razočaranje). Lahko ga spremenim, če se bo začel lepše obnašati, če bo program za snemanje glasbe deloval, še obstaja možnost, da ime spremenim.

Popolnost po vaše ne obstaja, če je nekaj popolno, potem se nehaš razvijati, želeli ste se odmakniti od popolnosti, ki je prikazana na družbenih omrežjih in v glasbeni industriji. Se vam zdi, da je to nepopolnost težko sprejeti?
Da, tudi zdaj to težko sprejmem. Ves čas se borim s tem, tega nisem popolnoma rešil. Pri albumu je to potreboval tudi Vid kot producent, ker je zelo natančen, vse želi narediti najbolje po svojih zmožnostih, ustvariti kar se da dober izdelek. Vedno vidiš, da bi bilo nekaj lahko še boljše, ampak nekje moraš potegniti črto. V tem obdobju je bilo to nekaj, kar smo “skupaj spravili”, v to moraš verjeti. To smo naredili in vsi smo ponosni na to, četudi pride do majhnih napak, ki jih mogoče nekdo sploh ne opazi. Ampak ravno to je bistvo – nobeden izmed nas ni videti popolno, pa smo si všeč. Življenje gre naprej. Zdaj se sicer borim z nečim drugim – nimam časa vaditi.

Morda je to izgovor, vendar ko pridem domov z vaj in me naslednji dan čaka koncert, ne bom vadil. Ne morem, ker imam dovolj glasbe, tudi radia ne morem več poslušati. Potrebujem tišino in odklop. Rajši grem v gozd na sprehod, kot pa da grem spet igrat klavir. Naslednji dan na koncertu ne igram tako, kot bi rad, potem sem jezen nase, vendar ugotovim, da za to nimam razloga, ker v to nisem vložil truda. Nekaj se ne more zgoditi, če ne delaš. Popolnost torej iščem, ampak vem, da je ne bom našel, sprejemam pa tudi ta proces, skozi katerega moram iti. Če bom hotel napredovati, bom moral vaditi. Preprosto.

Kakšno zgodbo pripoveduje album kot celota?
Na več ravneh gre za vzpone in padce. Poleg ljubezni, bi rekel, da so nekatere pesmi bolj dovršene s producentskega vidika – na albumu so stare pesmi in posnetki, že izdani singli, pa tudi nove pesmi, ki so bolj “dodelane”. Sporočilo je tudi to, da se razbremeni, da si rečem: ni treba, da je nekaj popolno, da izide.

Na albumu je torej pesem Daydreamin’ Of Cali, ki vam je najljubša, nekako pa je ločena na dva dela. Kako je prišlo do te pesmi?
Ta pesem je nastala na pobudo Jerneja Kržiča, producenta. Pisal mi je, da mu je zelo všeč to, kar delam, in če bi sodelovala. Presenetil me je, ko me je vprašal, ali imam že katero pesem narejeno, takrat sem na hitro rekel, da imam, vendar se je potem izakazalo, da ni tako. Pesem sem tako napisal v enem dnevu, celoten proces je trajal en dan. Takrat sva ravno s punco imela vlakec smrti − ko je bilo dobro, pa ni bilo, potem je bilo spet dobro ... Zdi se mi, da je takšna tudi sama pesem. Zelo sem si želel, da bi lahko pobegnila nekam, da bi dejansko odšla v Los Angeles, torej Kalifornijo. Da bi pobegnila stran, se vozila v kadilaku, po plaži s palmami ob strani.

Točno to sem delal – čez dan sem sanjal o Kaliforniji. Potem pa sem se na neki točki moral vrniti v realnost in tu pride do dela “Got caught in the riptide” – da se trudim priti ven, pa ne gre, ker me vedno znova odnaša nazaj, da se tako počutim nemočnega. To je sporočilo, ki se ponavlja čez drugi del pesmi. Besedilo je nastalo kar samo od sebe. Pesem mi je všeč zaradi razpoloženja, ki ga prinese – popolno za vožnjo. Če bi pesem posnel nekdo drug, bi si jo vsak dan zavrtel. Trenutno si je ne bi, ker sem jo slišal že 500-krat.

Izmed 15 pesmi so štirje intermezzi: What I’ve Started, Imperfect, A Pilot in A Song, ki se sicer združijo v pesmi Finished, Not Perfect, izvirajo pa iz poezije Urške Supej, posnel jih je vaš profesor Robert Bargad. Kako ste izbrali te odseke?
Urški sem pustil svobodo, povedal sem ji samo sporočilo albuma. Kogar koli izberem za projekt, tudi svoj bend, za njih vem, česa so sposobni, in vem, kaj so njihove močne točke, na podlagi tega jih izberem. Od njih ne zahtevam nečesa, česar vem, da mi ne morejo dati ali pa nočejo. Za Urško sem vedel, da stvari noče povedati direktno, zelo so ji všeč metafore, da je bistvo očem skrito in tako vsakemu pusti, da si razlaga po svoje. Zdelo se mi je, da lahko to bolje napiše kot jaz, v bistvu sem si tudi želel, da je del mojega albuma. Napisala je štiri kratke verze, na meni je bilo potem, da jih razvrstim, kot jih želim. Verz “Flaws make a song” (napake naredijo pesem), je zelo kul. Ko sem to prebral, sem bil ganjen. Da, napaka naredi pesem. Majhne napake. V realnem svetu je tudi tako. To je vse Urškino avtorsko delo, bistvo je, da je imela pri tem proste roke. Pri pesmi Finished, Not Perfect je najprej nastalo besedilo, na podlagi tega sem naredil melodijo.

Pesem Sunlight je ena izmed teh pesmi, ki je bila že prej posneta. Za sunlight (sončno svetlobo) ste rekli, da je to lahko oseba, glasba. Kdo ali kaj je vaša sončna svetloba?
To sem pred dvema letoma napisal v Grčiji. Tudi takrat sva z dekletom imela vzpone in padce, vseeno pa je bil v meni še vedno občutek, da je to dekle moje sonce. Zelo sem navezan na drugi del, ki je bolj umirjen in se dvakrat ponovi. Prav spomnim se, da sem bil sam doma, ker je moje dekle učilo kajtanje. Cel dan je ni bilo, jaz pa sem moral nekaj delati. V glavi si točno predstavljam, kje sem to pisal, prvič se mi je zgodilo, da je kar “zletelo iz mene”. Čeprav ni bilo najboljše obdobje, se mi je zdelo, da moram to spraviti ven.

28. junija je izšel tudi videospot za pesem Baby Come Back. Kako je prišlo do koncepta videa?
Koncept je delo Janija Ugrina in Anžeta Vrabla, ki sta genialca. Zelo sem vesel, da je do tega sodelovanja sploh prišlo – ko smo bili v Kinu Šiška, je fotografu Marku Alpnerju na Instagramu zgodbo komentiral Jani Ugrin, ki mu je napisal, da delam dobro glasbo. Potem sem se mu sam zahvalil, kmalu sva prišla do tega, da bi mi rad naredil videospot, bil sem presenečen in navdušen. Dogovoriti smo se morali še, za katero pesem se bo sploh naredil videospot, in odločili smo se za pesem Baby Come Back. Povedal sem jima bistvo pesmi, sama pa sta dodala še nekaj svojega. Neverjetno je, kako samo z barvami prikažeta čustva glavnega igralca oziroma glavnega lika.

Kako je potekalo snemanje?
Bili so trije snemalni dnevi, prvi je bil v Blunoutu v Domžalah, kjer sem tudi jaz sodeloval, drugič, ko so snemali na strehi, se nisem pridružil, tretjič pa smo bili v plesnem studiu Moj korak, v Ljubljani. Mislil sem, da bom veliko bolj obremenjen, snemanje je bilo zelo prijazno do mene, morda še preveč. Nič ni bilo na meni, vsi so bili zelo potrpežljivi, prišli so pripravljeni, vsak je opravljal svojo nalogo, nihče se ni vtikal v delo drugega. Tak način dela se mi zdi zelo učinkovit. Sam sem prišel tja in poskušal biti podpora, ko me niso snemali. Za Tilna Jerasa in Arniko Matko Juvančič pa sem ostal brez besed, saj izjemno dobro plešeta in igrata.

V vaših videospotih je ples velikokrat prisoten, tudi vaše dekle, Lana Bauman, pleše. Kaj pa vam pomeni ples?
Zdelo se mi je, da je v videu to dodana vrednost. Že na začetku sem si želel videospot, ki bi ponujal tudi drugo vrsto umetnosti kot samo glasbo in film. Imam tudi srečo, da ima Lana za to občutek, zelo dobro si je vse zamislila.

Koncepta pri videospotu za Sunlight niti ni, v njem je “freestyle”, ki je vanj dejansko spadal. V njem nastopa tudi Anja Möderndorfer, ki je prav tako odlična plesalka. Lana in Anja sta prevzeli ta del, meni pa je bilo samo stresno, ker sem hotel v videospotu dobro izpasti, ampak mi je bilo biti pred kamero zelo nenaravno, nisem bil sproščen. Delam na tem. Upam pa, če bom imel čas in bo tudi Lana imela čas in voljo, da me bo začela učiti plesati.

Ples je torej dodana vrednost. Se vam zdi, da enako velja tudi za sam videospot? Kako sploh izberete pesem, ki bo upodobljena v videu, ali je to dolgotrajen proces?
Da, pri meni je. Zelo bi si želel narediti videospot tudi za Daydreamin’ Of Cali. Sem zelo vesel, da je nastal videospot tudi za Baby Come Back, ki je bil sicer druga izbira. Če sem popolnoma iskren, ko izbiram pesmi za videospot, razmišljam o tem, kateri je najprimernejši za hit. Recimo za Finished, Not Perfect ne bi naredil videospota, ker je najbolj nekonvencionalen in nekomercialen. Rad bi, da gre za radijsko pesem. Ne vem sicer, zakaj so videospoti pomembni, sam jih ne gledam veliko. Raje samo poslušam pesem, kot da zraven še gledam. Nisem pristaš videospotov, znam pa ceniti dober videospot.

Trenutno ste še samozaložnik, kako je to videti?

To je velik problem. Zdi se mi, da je to daljša, ampak za mene prava pot. Mogoče se motim, vendar moje mnenje je, če je nekaj lahko pridobljeno, ne bo trajalo. Prava pot se mi zdi, da je najprej izdan singel, potem drugi, medtem spoznavaš ljudi, ki bi ti radi pomagali, se počasi uvajaš, ne pa da se to zgodi kar čez noč. Ko sem se pogovarjal z Majo, mi je povedala, da ji je bilo nekaj časa zelo težko, saj se je zanjo po Slovenija ima talent kar naenkrat vse odprlo, vsi so jo želeli. Mislim, da je zame bolje, če se stvari lotim počasi in sistematično. Je pa vse velik finančni zalogaj, težko je. Vse je na meni ‒ ne morem biti samo glasbenik, ampak tudi sam svoj menedžer, se dogovoriti za koncerte, upravljati družbena omrežja. Preveč je. Vendar imam zelo dobre izkušnje in sem zelo hvaležen radiem in vsem, ki mi pomagajo ‒ brez podpore Vala 202, Radia Si, Radia Prvi, ne bi šlo. To znam ceniti, nič ni samoumevno. Tudi na radiih uredniki znajo ceniti, če vidijo, da se trudiš, da si iskren in ti ne gre samo za denar.

Rekli ste tudi, da glasba bolje zveni v živo, ko nastopajočim poslušalci vrnejo energijo. Se vam zdi, da pesmi v živo dobijo novo preobleko?
Še preden sem posnel album, sem vedno menil, da moram, če najprej poslušaš album in ti je všeč ter se potem odločiš, da me podpreš, plačaš karto in prideš na koncert, nuditi nekaj drugačnega, nekaj več. Morda nekateri pridejo poslušat z željo, da slišijo približek posnetemu albumu, ampak pri izvajalcih se mi je vedno zdelo spoštovanja vredno, ko so v živo pokazali nekaj drugega, četudi je šlo za čisto majhno stvar.

Sem zagovornik tega, da naj se pesem v živo prilagodi, saj glasba tako ali tako ne more zveneti tako kot na plošči, vsaj ne v tem rangu, kjer smo mi. V naši ligi se mi zdi prav, da preoblikujemo pesem, da zazveni v živo. Meni je važno, da pesem “dela”, in če je pesem vesela, ne igraj žalostno ali obratno.

Imate na odru alter ego? Ali ste “samo” vi?
Sem jaz, vendar je to zelo odvisno od dneva. Nimam alter ega. Mogoče bi ga moral imeti, da bi se lažje sprostil v situaciji, ko se ne počutim najbolj domače. Bi pa rekel, da mi pomaga klavir. Prej sem bil samo pevec, bil sem pred mikrofonom, nekaj sem moral delati z rokami, vsem biti všeč in to je bilo zame stresno. Zdaj, ko pa sem za klavirjem, mi to tudi predstavlja nekakšno varno zavetje, zatočišče.

Končno so se začeli odvijati koncerti, med drugim ste nastopili na Lentu in v Kinu Šiška predstavili svojo ploščo. Kakšni so načrti?
Koncerte imam načrtovane predvsem v avgustu. V Novem mestu bomo na Jazzintyju in v Gali Hali, pa potem na Ptuju, bomo kar okrog. Zelo se veselim koncertov. Kjer koli igramo, mi je super. Zelo bi rad, da čim več ljudi sliši glasbo, ne toliko zaradi mene, ampak zato, ker sem ponosen na to, kar so tudi drugi ustvarili. Tu ne gre za moj ego, ki bi rekel: “Vsi me poslušajte, ker sem najboljši,” ampak, ker imam res najboljši bend. Zato.

Kateri festival oziroma prizorišče so vaše sanje?
Ne vem, morda festival Glastonbury. Zdi se mi tudi, da je v Amsterdamu tudi prizorišče, kjer igrajo v cerkvi. Mislim, da je imel tam D’Angelo pred nekaj leti koncert, vendar pa nisem prepričan, kako bi tam zveneli bobni. Mogoče nimam izbranega določenega prizorišča, bolj imam željo nastopati na večjih festivalih, kot so na primer na Nizozemskem ali pa v Angliji, kjer ljudje na festival pridejo željni glasbe. Pri nas igraš na nekem trgu, naključni mimoidoči se ustavijo, a niso nujno nori na glasbo. Tam pa nastopaš na velikem odru, z velikim ozvočenjem, ljudi lažje pridobiš na svojo stran.

Kaj želite poslušalcem dati s svojo glasbo?
Hočem to, da se bodo, ko bodo po zadnji pesmi šli s koncerta, s prizorišča, pogovarjali o tem, kako je bilo to dobro in si tako želeli slišati še eno pesem. Ampak je ne bom zaigral (smeh). Po tisti dodatni pesmi si bodo želeli slišati še eno, ki pa je ne bo. To si želim na kratko.