Radenci so bili sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja samorog v deželi na sončni strani Alp. Tako razvite metalske scene, kot je bila v kraju tik ob reki Muri, ni bilo v velikih slovenskih mestih, kaj šele na obrobju, kot jo opiše trojica zasedbe Einschlog, ki jo sestavljajo Marjan Kovačič, Denis Ilješ in Timo Kosi.

Da je pred prelomom tisočletja v Pomurju kar mrgolelo dolgolasih ljubiteljev težke glasbe, kitarist Marjan in vokalist ter basist Denis, ki sta odraščala v metalski zlati dobi, pripisujeta številnim dejavnikom, katerih skupek je bil lasten samo Radencem: "To je fenomen odročnih krajev. Ko pride neka noviteta iz Amerike, jo vsi požiramo z odprtimi usti. Radenci so nekakšna vmesna tvorba med vasjo in mestom. Dovolj veliki so, da se čuti vpliv zahoda, in dovolj majhni, da vsak pozna vsakogar. V devetdesetih so se vsi družili, ne glede na status. Nič čudnega ni bilo, da sta v gostilni skupaj nazdravila delavec in direktor. Tisti z nekaj več denarja so v naš kraj prinesli to glasbo in nas okužili. V večjih mestih je to težje, ker je toliko več ljudi."

Metalska veterana, sicer vinogradnik in učitelj športne vzgoje, se spominjata, da je imel v šoli skoraj vsak fant dolge lase, starejši pa so k pouku prihajali z brezrokavniki, ki so jih krasili našitki takrat najbolj znanih metalskih skupin Slayer, Megadeth, Sepultura in Metallica. Res je, da je metal na zahodu kraljeval v osemdesetih, a kot povesta, so se ameriški trendi v vzhodni Sloveniji uveljavili nekoliko pozneje.

Tako je bil po svetu v devetdesetih najbolj priljubljen grandž, v Radencih pa so ta zvok odkrivali takrat, ko je bila metalska scena že v zatonu. "Spomnim se svojega desetega rojstnega dne leta 1991. Pri meni doma je družba poslušala Slayerjev Angel of Death, tako priljubljen je bil metal med mladimi takrat. Vsi smo odraščali s to glasbo, še posebej zato, ker je bila tako zelo priljubljena tudi med starejšo mladino," pove Denis, Marjan pa dodaja, da se je kraj takrat okužil z glasbenim virusom. "Nekdo mi je posodil kaseto, da sem si jo presnel, pozneje smo ugotovili, da smo vsi 'kradli' z istega originala. Ni bilo pomembno, čigavo kaseto smo poslušali, vedno se je slišalo, kje je bil poškodovan izvirnik."

Cilj je od nekdaj bil album

Tako bogata lokalna alternativna tradicija je botrovala dejstvu, da so Radenci in bližnja Gornja Radgona (kjer se je v devetdesetih razvila pankerska scena) še danes nekakšno središče alternative v Pomurju, pa čeprav je ta že zdavnaj izgubil večino rušilne moči, s katero se je ponašala v prejšnjem tisočletju.

Močna glasbena scena je rodila številne dobre instrumentaliste, ki pa jim je bilo skupno to, da po večini niso ustvarjali avtorske glasbe. Isti ljudje so se mešali v različnih glasbenih skupinah, ki so na takrat še relativno pogostih dogodkih igrali priredbe. So pa zato v Radencih takrat gostovala nekatera najbolj znana imena težkih ritmov: Interceptor, Kaos in Noctiferia.

"Najprej sva z Marjanom in lokalnimi glasbeniki preigravala priredbe, a nekako nihče izmed njih ni imel interesa niti volje, da bi posneli kakšno avtorsko glasbo. Glasbeniki, s katerimi sva sodelovala, so se lotevali tudi drugih projektov, zato sva se od njih oddaljila in šla svojo pot," zaupa Denis. Ustvarjala sta novo glasbo in se ukvarjala s številnimi projekti, a največje ambicije nikoli niso bile izpolnjene: "Cilj je vedno bila plošča. Staraš se, vlečeš proti štiridesetim, celo življenje se ukvarjaš z glasbo, sestavljaš takšne in drugačne bende, potem pa nimaš nič pokazati. V Pomurju je bilo že toliko dobrih bendov, pa niso izdali nobenega posnetka in so posledično pozabljeni. Lepo je imeti neko zapuščino, da bomo na stara leta lahko mladim pokazali, kako smo žgali," pove Marjan.

Za veliki korak sta izkušena mačka potrebovala mlado, zares mlado kri. Timo je eden najperspektivnejših bobnarjev v regiji, Marjan pa ga je "ulovil" čisto po naključju. V Mladinskem klubu Gornja Radgona večkrat priredijo t. i. jam sessione, na katerih lahko kdor koli stopi na oder in s svojo glasbo zabava občinstvo. Takrat 12-letni mladenič je kitarista prepričal praktično takoj. "Če bo hotel igrati metal, bo prej ali slej moral igrati z mano, drugega mu ne preostane," je takrat razmišljal Marjan in dodal, da glasbenikov tega žanra, s katerimi bi lahko sestavil skupino, ni v izobilju. "Vizitko mi je prinesel, jaz pa sem se k sreči spomnil nanj. Ko je imel kakšnih 15 let, sem bil mnenja, da je pripravljen na neko resno sodelovanje. Na Facebooku, kjer ima svojo bobnarsko stran, se je takrat z mano pogovarjala njegova mati. Dogovorila sva se, da sem Tima obiskal in nekaj ur z njim preigraval pesmi. Ostalo je zgodovina," doda.

Guts & Glory

"V nasprotju z Marjanom in Denisom sem bil edini v razredu z dolgimi lasmi, okoli mene ni bilo metalske scene, a sem rad poslušal glasbo, ki mi jo je pokazal brat. Še posebej mi je bila všeč bobnarska zahtevnost skladb, zato sem se v slogu hitro našel. Nimam se pa za metalca, čeprav metal rad poslušam in igram, a imam rad tudi drugo glasbo," zaupa Timo.

Leta 2022 je zasedba izdala svoj prvenec, surov, thrashersko navdihnjen album, ki pa se slogovno ne ukaluplja. Horizontalnih slogovnih prehodov je med devetimi skladbami kar nekaj, najočitneje je to pri zadnji skladbi plošče Not Enough. Če poslušalec potegne kakšno vzporednico z legendarnimi Megadeth, ga ta skladba približa kakšni izmed bolj baladno naravnanih skladb večne Metallice. "Igramo metal, ki je že bil odigran, a skušamo glasbi dodati svoj pridih," povejo. Skladbe na albumu imajo dušo in smisel predvsem zaradi Marjanovih riffov, pove Timo in dodaja, da studijska glasba ne more zveneti enako, kot Einschlog zveni na koncertih. "Velikokrat so glasbeniki užaljeni, ko prvič slišijo studijske različice svojih skladb, mi smo ego pustili pred vrati," je prepričan. Sicer je večina glasbe za album že bila napisana, ko se je pridružil zasedbi, a je vsaki dodal svojo interpretacijo bobnov. "Skladbo Prozac Nation smo aranžirali čisto na novo in popolnoma razdrli staro različico," pove. Prepričan je, da vsak glasbenik skladbi doda čisto svoj zasuk: "Marjan lahko vzame kitaro in ojačevalec od Steva Vaia, in ne bo nikoli tako zvenel. Isto lahko Vai vzame Marjanovo kitaro in ne bo zvenel kot on, ampak kot Steve Vai."

Pri produkciji albuma so se zanesli na strokovnjaka, ki se spozna na težko glasbo. Tilen Sapač je zaslužen, da plošča zveni tako, kot je treba, pravijo. “Naši komadi so se občutno spremenili, ko smo šli do producenta. Zvok se je praktično ponovno oblikoval. Tilna smo, tako kot drugi glasbeniki, izbrali zaradi njegovega sloga."

Besedila zasedbe Einschlog so izključno v angleškem jeziku, kar ne preseneča. Slog je v Sloveniji tako zanemarjen, da si skupina noče še sama streljati v koleno in dodatno ožiti potencialnega občinstva. "Razmišljal sem tudi o slovenskih besedilih, ampak je vedno zadržek ozek nabor poslušalcev. Če bi se že tako omejil, bi naredil podobno kot naši 'rojaki' Odpisani in pisal v narečju, tako se lahko najbolje izrazim," je prepričan Denis. Za bas in pero je prijel zaradi nuje, ker preprosto ni bilo basistov, ki bi delili vizijo zasedbe Einschlog. "Sam besedilo napišem, ko je glasba že pripravljena. Tako mi je bilo na začetku, ko še nisem imel izkušenj, najlažje. Ko začutim vzdušje komada, začutim tudi sporočilo, ki ga želim prenesti," doda.

Tudi njim bodo dali za kak "špricar"

Denis nekaj navdiha črpa iz lastnega življenja, a kot pravi, mu na srečo manjka negativnih izkušenj, da bi lahko vsako besedilo bilo avtobiografsko: "Veliko črpam tudi iz svoje okolice in ljudi okoli sebe, da povem tudi njihove zgodbe. Seveda pa ne gre zanemariti niti družbene kritike in komentarja na svet, v katerem živim."

Potem ko so album predstavili na koncertih in doživeli bolj kot ne pozitiven odziv, so ponovno staknili glave. V delu je drugi album, za katerega imajo nekoliko drugačno vizijo: "Nekaj povsem kontrastnega si želimo, neki surov komad s pozitivnim, morda celo veselim sporočilom. Sicer ne vemo, ali kdo analizira naša besedila, a nočemo biti šablonski stereotipni metalci, ki igrajo samo skladbe o uničenju in pogubi."

Za skupino, ki igra relativno marginalen slog glasbe v Sloveniji, vsak nov projekt in njegova promocija zahtevata toliko več truda: "Težava v tem, da smo na periferiji kulturno omejeni. Manj je producentov, manj je medijske pozornosti, ni booking agentov. Ljubljana še naše občinstvo pobira. Tu so žgali Železobeton, ko so v prestolnici še poslušali Šank rock. Takšne metalske scene ni bilo nikjer. V današnjem času je tu okoli tudi težko najti organizatorje dogodkov, ki bi zagotovili tiste prave dogodke. Pri večini slovenskih metal skupin, še posebej manjših, se pogovarjamo o drobižu, ne o denarju. Vedno ko smo igrali zastonj, smo igrali sami zase brez občinstva, ko je bil organizator resen in smo se dogovorili, je tudi občinstva bilo veliko. Če lahko plačujejo skupinam, ki igrajo drugačno glasbo, bodo tudi nam za kak 'špricar' dali."

Se pa nekdaj najbolj metalski kraj v Sloveniji poleg popolnega glasbenega preobrata srečuje tudi z apatijo mladine, je prepričan Denis, ki je svoje poslanstvo našel v šolstvu: "Ni več uporništva, vse, še posebej mladino, hočejo zapakirati v neke okvire, z alternativno glasbo pa se upiramo sistemu in izražamo nestrinjanje, tega manjka pri nas. Metal je bil vedno znak uporništva."