Za izvajalca, ki bi tiste slabe tri ure, kolikor njegovi koncerti po navadi trajajo, lahko mirno napolnil z "od-a-do-ž" katalogom hitov, ki ne manjkajo na nobenem DVD-ju karaok, je Eltonu Johnu treba priznati, da ne za

vzame linije najmanjšega odpora – pa naj gre za izbiro repertoarja ali pa za to, da si vzame čas, da s prstom pokaže na tiste najbolj zadovoljne dame v prvih vrstah in se jim nasmehne skozi prisrčno razmaknjene sprednje zobe.
Naj vas namreč prvi vtis ne zavede: za nekoga, ki je od daleč videti kot namrgoden buldog, ima Elton John v sebi še ogromno življenja; to je dokazal tudi na včerajšnjem koncertu v Stožicah, kamor je pripotoval v spremstvu dolgoletnih tovarišev, bobnarja Nigela Olssona in kitarista Daveyja Johnstona, ter spremljevalnih pevk, med katerimi je denimo tudi Rose Stone (iz Sly and the Family Stone) – in seveda slovensko-hrvaškega dua 2Cellos, ki ga je v svet pred meseci izstrelil YouTube.

Bend, ki na odru deluje kot dobro utečena mašinerija, je suvereno zakrmaril skozi repertoar, ki je iz strogo popovskih vodá s podaljšanimi Johnovimi solažami večkrat zajadral na teritorij legitimnega rokenrola z elementi džeza in neoklasike.

2Cellos za uverturo
A začnimo na začetku: medtem ko se ljudje še zgrinjajo v dvorano, 2Cellos, kot se za spletno senzacijo spodobi, že takoj na začetku udarita s svojim glavnim adutom: inštrumentalno priredbo Jacksonove Smooth Criminal, izvedbo, ki je tako navdušila Eltona Johna, da ju je, kot v intervjujih rada povesta, sredi belega dne poklical po telefonu in povabil k sodelovanju.
Najbrž ni težko razumeti, zakaj: Stjepan Hauser in Luka Šulić v svoj odrski nastop vložita toliko iskrene strasti, da je težko odvrniti pogled od njiju – obenem pa ostajata ravno prav nepretenciozna, da se ju ne da obtožiti samovšečnosti in bombastičnosti.

In čeprav se že takoj pri drugi pesmi, ko Hauser s sugestivnim pomežikom pesem U2 posveti "svim damama u publici", fanta znajdeta na nevarnem robu zdrsa v solzavo patetiko (ne nazadnje ne bi bila prva, ki bi priredbo With Or Without You obložila s preveč "cukra"), se očitno tudi sama zavedata, v čem sta najmočnejša: v energičnem cefranju lokov, vihtenju las in grimasah, ki dajejo slutiti, da se najbrž prištevata med tiste glasbenike, ki o svojih inštrumentih govorijo kot o ljubicah ...
To, da Šulić ne more skriti svojega štajerskega porekla ("V čast nama je, da lahko odprema koncert Eltona Johna"), pa samo še pripomore k vsesplošnemu mehčanju kolen ženske polovice avditorija.

Muha enodnevnica ali kaj več?
Njuni suvereni interpretaciji tako Guns n' Roses (Welcome To the Jungle) kot Nirvane (Smells Like Teen Spirit) se s tehničnega vidika ne da ničesar očitati – a človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, kaj bi si mislil Kurt Cobain, če bi videl, da je njegova himna apatične generacije X postala podlaga za muckanje srečnih parov. Ampak na koncertu Eltona Johna tovrsten eksistencialni angst konec koncev najbrž res nima kaj iskati.

Hauser in Šulić bosta nekoč v prihodnosti poleg priredb antologijskih popevk najbrž morala odkriti še kaj, kar ju bo rešilo usode muh enodnevnic, toda dokler še jezdita prvi val tistih pregovornih petnajstih minut slave, sta dovolj zanimiva, da je človeku skoraj žal, ko že po štirih pesmih na oder prikorači mož večera, se neceremonialno posadi za klavir in se izstreli v energično izvedbo Saturday Night's Alright (For Fighting), nato pa z obogatenim (a ne preveč načičkanim) aranžmajem "gloriagaynorske" himne I'm Still Standing takoj na dan privleče enega večjih adutov večera.
Spomin na legendarni videospot za prav to pesem sicer samo še podčrta dejstvo, da je 64-letni Elton svoja ekstravagantna leta že pustil za seboj. Pernate boe in bizarna očala so stvar preteklosti, a k sreči je njegov glas preizkus časa prestal bolje kot občutek za modo (da se tudi slednjega ni dalo povsem zatreti, priča ščepec bleščic na njegovem suknjiču).

Standardni repertoar z niansami
Elton je nato v naslednjih dveh urah preigral svoj – za to turnejo – standardni repertoar, a mu je treba priznati, da ne igra čisto "na prvo žogo": tisti njegovi obvezni "šlagerji", ki kar kličejo po vihtenju LED-ekvivalentov vžigalnikom, so posejani med arhivske primerke iz sedemdesetih, kot so Levon, Madman Across the Water, Holiday Inn in Philadelphia Freedom.

Morda rahlo presenetljivo je to, da tudi pri nizu zaporednih megahitov – Goodbye Yellow Brick Road, Candle in the Wind, Rocket Man in I Guess That's Why They Call It the Blues – publika, ki je do te točke videti sicer zadovoljna, a vse prej kot ekstatična, z izjemo posameznih entuziastov, ne pade ravno v skupinsko evforijo.
Še celo med neizogibno Candle in The Wind (ki se namesto od "angleške vrtnice" zdaj spet poslavlja od "Norme Jean") v parterju zasledimo, reci-piši, en sam "plapolajoč" vžigalnik in mogoče pet ekrančkov telefonov, ki v zrak ne molijo v namene dokumentacije. Občutek za melodramo pač ni inherentno slovenska reč.

Parter na nogah
S tem presenečenj še ni konec: niz novih pesmi (z lanskega albuma The Union, ki ga je izdal z Leonom Russellom) bi moral, če se človek zanaša na splošno percepcijo aktualnosti Eltona Johna, izzveneti rahlo antiklimaktično, a prav trojček Hey Ahab, Gone to Shiloh in Monkey Suit je – najbrž tudi po zaslugi neoporečne uigranosti benda – tisti, ki vsaj večino parterja spravi na noge.
Avditorij, ki si ga med posameznimi pesmimi pod prižganimi lučmi zmagoslavno ogleduje, Elton do topotanja prvič pripravi z (večkratnim) zahvaljevanjem skoraj ves čas na odru prisotnima Hauserju in – našim krajem prikrojeno – predvsem Šuliću, a zdi se, da se ravno s tem nekje na dveh tretjinah koncerta publiki dokončno "odpre".
Vrhunec
Zadnji niz hitov, ki (nekje preveč) podaljšane aranžmaje prvega dela nadomesti z neizprosnim tempom, je tisti pravi vrhunec koncerta – do poslovilne The Bitch is Back končno začnejo peti in poplesovati tudi na tribunah. Zadnjih nekaj pesmi, ko varnostniki popustijo ter ljudi spustijo s sedežev in pod oder, vse skupaj naposled postane resničen rockkoncert, in to na obeh straneh mikrofona.

Boljši vtis kot zaključni, za moje pojme vseeno preveč saharinasti par pesmi Your Song – ki jo je seveda posvetil "vsakemu izmed nas posebej" – in Circle of Life (kje je levji mladiček, da bi ga človek držal v zrak, ko ga potrebuje?!), je pustilo to, da Elton pred tem minipodaljškom ni odkorakal z odra, ampak je dekletom v prvi vrsti potrpežljivo podpisoval vstopnice.
Ni slabo za nekoga, ki ga mediji že leta obtožujejo, da se rad obnaša kot diva. Niti za izvajalca, ki je v dobrih dveh urah in pol dokazal, da je eden redkih, ki mu turneja pri 64-ih verjetno ne pomeni „šlepanja“ na stare hite, ampak preprosto način življenja.