"Pesem je energična in vesela, odraža dobro voljo, zato je tudi David Hojnik (DH Fashion) naredil sproščen stayling, malo najstniški," razlaga nekoliko sramežljivo in nič kaj sramežljivo oblečen Žan Serčič, Mariborčan z letnico rojstva 1995. "Torej imam pred seboj Sebastiana dve?" ga spodbodem. "Sebastian dve?" vpraša zmedeno. S ponovitvijo tega nekoč zvenečega imena slovenske popglasbe, pevca in plesalca, ki je bil "prvi slovenski najstniški idol", kot trdi celo Wikipedia, moški glas v ozadju zadoni: "Ne ve več, kdo je Sebastian." Edino dekle poleg mene v garderobi pa se zadere: "Moja ljubezeen!" Ker vidim, da ne gre drugače, mu zapojem 'Hočem to nazaj' in izvedem presenetljivo dobro posnemanje giba Sebastianove koreografije, ko je zamahnil z roko in rahlo zamaknil glavo. Nič.

"Predstavljati hočem drugo zgodbo, da sem mlad kantavtor, ki pišem svoje pesmi, za slovenski in tuji trg. Nočem pa biti v nobeni luči lomilec ženskih src," me prepričuje fant, oblečen v strgane kavbojke in brezrokavnik s prišitimi lesenimi bunkicami, pri čemer mu desno stran životca prekriva porozna tančica, pod katero je vidno tisto, kar se navadi skriva za spodnjo majico. Žan, pevec in kitarist, med drugim učitelj kitare, pravi, da so njegova stvar "šport, muzika, dekleta". (Torej le nisem toliko brcnila v temo.) "In koliko jih je v igri, deklet?" vprašam. "Toliko, kot jih gleda Evrovizijo." Moški glas, ki je najin pogovor komentiral malo prej, doda: "Ne razumem, zakaj nihče noče biti kot Robbie Williams, babe je treba nažgat!"

Ko z mešanimi občutki zapuščam mariborski štab, ni bila toliko kriva moja starost (!) kot dejstvo, da sem odraščala v devetdesetih, da sem za Žanom prepoznala osebo, ki se ji nekoč nismo mogli načuditi. Peter Januš. "Na odru Eme nisem bil od leta 2004. Zdaj sem na odru prvič po enajstih letih. V vmesnem času pa tak, malo vzponi, malo padci, večinoma pa zasebne zadeve, nič kaj javno se več ne izpostavljam," pojasni danes učitelj solopetja, ki končuje študij sociologije in teologije.

Če smo še pred dvema letoma lahko skoraj zagotovo predvideli, kdo izmed slovenskih pevcev bo nastopal na Emi, vsako leto v različnem vrstnem redu, se časi spreminjajo. Mladi glasbeniki in izvajalci so končno dobili svojo priložnost, da se predstavijo. Verjetno je bilo tudi to tisto, da je bila v zaodrju nekoliko zadržana energija, ki je po malem tlela. Čutiti je bilo nervozo, pričakovanja, spoznavanje RTV-jevega ustroja in njegovih zapletenih nič kaj fotogeničnih hodnikov.

Poleg Nuše Derenda in Regine so bila na odru praktično sama sveža imena. Med njimi tudi Sebastijan Lukovnjak, multiinstrumentalist, stalni član lutkovnega gledališča Pika in učitelj petja. "S preostalimi tekmovalci smo se malo poznali že od prej, večino pa sem spoznal zdaj." Jim je bilo zato kaj lažje, saj so bili nekako vsi vrženi v morje in se jim ni bilo treba bati prekaljenih odra in pritiska vajenih 'starih' mačkov glasbenih festivalov? "Res je, dosti pozitivne energije je bilo zato, saj so vsi novi in so bili zelo zagnani. Backstage sem si delil z Žanom Serčičem, pa smo igrali na kitaro in peli. Super je bilo. Če bi imel še eno možnost, bi ponovil."

Čeprav kritična javnost na Emo gleda nekoliko zviška, češ da je to 'za rajo', 'cirkus', 'kuhna' polna 'slabih komadov, ki so na Evroviziji v sramoto Sloveniji', so bili skorajda vsi izvajalci glasbeno izobraženi. In to še kako. Drugouvrščena Raiven je končala študij harfe, zdaj se na akademiji izpopolnjuje v opernem petju. Zmagovalka ManuElla je končala glasbeno šolo in se učila petja, igranja baskitare in klavirja. Anja Kotar, ki trenutno študira na glasbeni akademiji Berkleey College of Music, pa ima pri rosnih 18 letih takšen rezime, da se lahko marsikdo pred njo dobesedno skrije. Nastopi v Cankarjevem domu, Filharmoniji, California Theatre, Neil Simon Theatre v New Yorku, zmaga na plesnih natečajih. "Znanje je zelo pomembno, saj imaš tako večjo moč. Za glasbenike je pomembno, da so šolani."

Svojo glasbo ustvarja sama. Njena neverjetna energija in ambicija priti na vrh, pri čemer ima močno podporo staršev, jo je pripeljala na idejo, da bi na platformi za zbiranje zagonskih sredstev Kickstarter izvedla projekt, ki ji je tudi uspel - njen EP s štirimi pesmimi je bil podprt s kar 20.000 dolarji. "V dveh letih se je nabralo kar nekaj pesmi. Ker živim v Silicijevi dolini, ki je center tehnologije, sem si želela, da bi povezala glasbo in tehnologijo in Kickstarter se mi je zdel odlična priložnost, da naredim kaj takšnega."

Pogumni jezdeci ali odpadniki?
Pogum sodelovati na Emi pa sta letos zbrali dve skupini, prvi, rokerji iz Notranjske, drugi, raperji iz Ljubljane. "Ljudje, ki spremljajo glasbo, menijo, da je rock izumrl. Ampak ne izumira in mi smo dokaz," mi v zeleni sobi pove Jure Doles, kjer s fanti iz skupine SAN Di EGO sedijo nekoliko odmaknjeno od dogajanja. Kot skupina so imeli pravzaprav še najbolj dodelano celostno podobo. Usnje, druga koža rokerjev, so imeli prešito s srebrnimi ketnicami, okoli vratu izobešene križe, metke, na roki zlovešče podobe tetovaž. "Priznajte, ste izgubili stavo, da ste se prijavili na Emo," vprašam čisto resno. "Ni bila čisto stavnica, mi si radi zastavljamo izzive, marsikaterega smo si zadali v teh treh letih in gremo po fazah … Pred tremi leti smo dobili povabilo na Emo, a takrat ni bil pravi čas. Zdaj pa smo se hoteli predstaviti temu občinstvu, ki spremlja Emo."

Da bi jih raperski rojaki gledali postrani, ker so 'izdali ulico' in se 'prodali komerciali', pa ni strah Davida (27), Benjamina Dolića (18) in 9ko (22) iz skupine D BASE. "Ni me strah, saj imamo super produkcijo, teksti ostajajo na nivoju in nauk podajamo naprej folku," pravi David. "Nauk, kakšen nauk?" "Recimo, da se moramo več družiti, ne biti toliko na Facebooku, iti ven."

V znamenju svežine pa sta bili tudi dobri poznavalki festivalov in zmagovalki Eme, Nuša Derenda (Ne ni res, 2001) in Regina (Dan najlepših sanj, 1996). Nuša je, tako kot na Slovenski popevki, sodelovala z novimi skladateljskimi imeni na slovenski glasbeni sceni Andražem Gliho in Žigo Pirnatom. Ta mi pove, da je orkestralni del pesmi Tip-Top posnel isti orkester v Budimpešti, ki je posnel tudi zmagovalno pesem Evrovizije Rise Like Phoenix bradate Conchite Wurst. Pevka Regina, ki je velika ljubiteljica elektronske glasbe EDM (Electronic Dance Music) in ni dvakrat za reči, da je ne bi kakšen petkov večer ujeli v ljubljanskih klubih, kjer rada žura, pa je ponudila priložnost mlademu, 19 let staremu kantavtorju Jonu Dobrunu. "Jon je najboljši prijatelj od mojega sina in videli smo, da je zelo talentiran. Napisal je besedilo in je soavtor glasbe, ki jo je naredil skupaj z mojim možem. Medgeneracijsko sodelovanje torej," pove v smehu.

Emin večer, pa je bil poleg zmagovalke ManuElle, zagotovo poseben za Anjo Baš. Decembra lani je izdala avtobiografsko knjigo Lačna življenja: kako sem premagala bulimijo in se začela imeti rada. Njena pesem What if je nadaljevanje zgodbe njene knjige, njenega življenja. "Knjigo sem napisala v želji, da pomagam še komu. Ko sem se sama zdravila, nisem našla nobene knjige, ki bi pripovedovala osebno izkušnjo. Največjega zaveznika najdeš v nekom, ki je to bolezen prebolel." Z bulimijo se je borila deset let. "Pa je ta bolezen zelo prisotna med slovenskimi estradniki," jo vprašam. "Vem, da je, saj jih sama poznam nekaj, ampak ne bova govorili o imenih, saj je šlo za prijateljske informacije. Pojavlja se tako med skakalci, baletniki, glasbeniki … Zato tudi nastopam s pesmijo, ki jo navezujem nase, kako svoj notranji boj obrneš sebi v prid."

Katja Štok

Fotografije: Katja Štok (1-44), Jani Ugrin (45-91)