Slakonja je tip estradnika, ki se mu natakarica nasmehne in rahlo zardi, ko jo ob vstopu pozdravi. Je človek, čigar imitacije smo si tudi po oddaji, v kateri jih je lansiral, naslednji dan vrteli na Youtubu, in je človek, ki mu je uspelo povzdigniti Misijo Evrovizijo in Emo leta 2011 v zelo gledljivo, da ne rečem zabavno oddajo.

Je pa Klemen Slakonja tudi igralec, ki se je v SNG Drami, katere član ansambla je od leta 2010, dolgo časa bojeval za malo bolj "mesene" vloge. Za Hamleta, pri čemer je Hamlet zgolj prispodoba, poudarja 30-letnik, ki ga to sezono lahko gledamo v sporni predstavi Kralj Ubu, ki jo je režiser Jernej Lorenci sestavil s pomočjo lastnih vložkov igralcev in improvizacije.

In medtem ko je v SNG-ju pobiral "koščice brez mesa za glodanje", kot se tistih prvih vlog spominja Slakonja, je na televiziji blestel. "Na Emi 2011 se je res vse poklopilo. Zato so pričakovanja letos visoka," razlaga Slakonja med srkanjem metinega čaja. Meta za pomiritev.

V nizkem štartu pred Emo
A Slakonja ne kaže živčnosti. Dober teden pred Emo, ko sva se dobila na intervjuju, ki ga je igralec stlačil nekam med vaje na RTV-ju, vaje v Drami in priprave za lastni projekt, je dajal vtis predvsem, da komaj čaka, da se evrovizijski cirkus začne. Njegova (ne tako zelo) skrita pregreha. Evrovizija mu leži. Ema mu leži. Tu lahko da v nastop sebe celega, brez takih in drugačnih omejitev, ki jih je imel na komercialni televiziji (ratingi) ali jih ima v Drami (omejenost, pogojena z vlogami).

In popolnoma svoboden bo tudi pri svojem novem spletnem projektu (lastni Youtube kanal), ki ga bo sprožil prav z Emo. Idej mu ne manjka, in tudi zato, ker je bila njegova imitacija Slavoja Žižka tako nepričakovano uspešna v tujini, bo meril (tudi) na tuji trg. Slovence se je naveličal imitirati, pravi. Zdaj se bo osredotočil na tuje zvezdnike - že na Emi. Koga se bo lotil, pa preverite v soboto!

V predstavi Kralj Ubu v precej tragično zvenečem monologu tarnate, kako ste si vedno želeli biti Hamlet, na koncu pa ste dosegli dno dna in igrate – Klemna Slakonjo in da ne boste nikdar kaj več kot samo – Klemen Slakonja. Je to res tako slabo? Navsezadnje ima malokateri živeči Slovenec zanj pisano vlogo v hramu kulture.
(Smeh) Ja, verjetno ne bo noben drug več dobil te vloge. Saj ne, da sem si vedno želel biti Hamlet, ta Hamlet je samo metafora, ki izhaja iz tega, da mi je eden od gledaliških ravnateljev nekoč rekel, da pač ne morem kar takoj igrati Hamleta. Daleč od tega, da bi zelo hrepenel prav po tej vlogi. Res ni bilo lahko, a zdaj dobivam več priložnosti. Takrat pa sem se počutil, kot da bi živel dvojno življenje – na eni strani sem na televiziji delal stvari, za katere sem imel vso kreativno svobodo tega sveta, na drugi strani pa sem imel v gledališču občutek, da sem zaprt v majhni kletki, iz katere sploh nisem imel možnosti, da bi ušel. O tem govori ta monolog. Nastal pa je iz domače naloge, ki smo jo dobili (kot je na sploh nastala predstava Kralj Ubu), da pripravimo prizor z naslovom Utopija, in porodilo se mi je to. Verjetno pa res nihče več ne bo igral v gledališču Klemna Slakonjo. Mislim, da sem končno naredil vlogo, v katero, zaradi zgodbe, ki jo govori, ne bo mogel nihče vskočiti.

Koliko je resnice v tem monologu? Zvenel je kar pretresljivo. Vas žre, da ne dobivate glavnih vlog?
To me je žrlo. V zadnjih dveh letih pa je boljše, od kar je Igor Samobor na mestu ravnatelja. Prejšnja sezona je bila zame zelo navdihujoča in če dobiš neki material, ki ga lahko sploh nekje zagrabiš, je lažje delati.

No, po drugi strani pa so vas ljudje z navdušenjem sprejeli spet na mesto voditelja Eme. In kot kaže, boste z letošnjim naborom nastopajočih daleč največja zvezda prav vi, Klemen Slakonja.
Hohoho, tega me je strah! Jaz verjamem, da bomo izbrali nekoga, ki nas bo več kot dostojno zastopal v Evropi. Upam, da bomo izbrali prav in da bomo potem vložili v nastop izvajalca določena sredstva, fino bi bilo, da se nam pridružijo tudi sponzorji, da to na odru Evrovizije, če se že gremo ta cirkus, tudi zaživi. Ker če samo izberemo dobro pesem, ne naredimo pa nič okrog na sami Evroviziji, kjer je pomembno predvsem to, kar se gleda, potem šele posluša, nismo naredili nič – pa ne govorim zdaj, da bi bili potrebni neki cirkuški dodatki znotraj nastopa, ampak samo, da je nekaj inovativnega. "Samo." Lahko je govoriti, ampak nekaj, kar je drugače, kar pritegne pozornost. Bradata ženska nedvomno pritegne pozornost. Animiran možiček sigurno pritegne pozornost. Dodelani nastopi. Da je celoten paket takšen, kot mora biti.

To je bilo moje naslednje vprašanje – kaj bi bilo tisto, kar bi lahko morda nekoč Slovenijo pripeljalo do zmage? Pravite, da je skrivnost v celostnem nastopu, torej. Da se stvari poklopijo.
Tako je. Po mojem mnenju morajo ustvarjalci takoj, ko začnejo delati komade, imeti v glavi celoten paket. Super mi je, kako imajo na Švedskem Melodifestivalen. Tam so čisto vsi nastopi, ki se zvrstijo, že identični tistim, ki jih potem gledamo na Evroviziji. Zmagovalec – od Loreen do Mansa - ima že izdelano točko in se vse samo prenese na Evrovizijo. In tudi to je velik korak k dobri uvrstitvi. Ker če imaš na Youtubu posnetek celotnega nastopa in se to že gleda, celotna vizualna podoba, potem se to tudi gledalcu že usidra še pred glasovanjem. Švedi so tu tako zelo pred nami, da ne bi govoril. Ampak, ko bomo enkrat dojeli to, ko bomo sledili temu, ko bodo vsi izvajalci že na Emi razmišljali celostno, potem nam zmaga nekoč ne more uiti. Morda že letos! Imajo še en teden (smeh).

Pa imate v glavi kakega našega izvajalca, ki se vam zdi kot ustvarjen za evrovizijski šov, pa se preprosto nikdar ni prijavil, se ne gre tega cirkusa in podobno?
(Razmišlja) Ne vem, res ne. Težko bi rekel, da gre samo za določeno osebo, ker, kot pravim, mora biti celostno evrovizijsko. Lahko je kdor koli. Kdor koli, ki je res kakovosten. In ima izpiljeno točko od A do Ž. Kostum, ličenje, odrski nastop, režija, vizualna podoba, vse.

V enem zadnjih intervjujev sem prebrala, da Emo dojemate kot nekakšen ventil, skozi katerega spravite iz sebe vse kreativne ideje, ki so se nabrale. Ves cirkus okoli Evrosonga vam očitno leži, česar ne skrivate. Kaj je tisto, kar vas potegne vanj?
(Smeh) Ne vem! Ampak očitno je bilo ključno, da smo se leta 2011 toliko ukvarjali s tem, da me na neki način vleče. Veselim se tega cirkusa. Ne vem, zakaj. Noben projekt, ki se ga lotevam, me ne potegne toliko kot prav Ema. Ja, ni neke logične razlage (smeh). Verjetno tudi zato, ker sem v otroštvu toliko spremljal vse te festivale in se mi je usidralo, potem pa nezavedno butne ven, ko najmanj pričakuješ.

Ne delite ogorčenja plačnikov RTV-prispevka, kam "se meče" davkoplačevalski denar?
Ma, mislim, če se že gremo televizijo … To je največji televizijski šov, kar jih je. In če že imamo svojo televizijo, ne vem, zakaj ne bi bili del največjega televizijskega šova. Druga težava pa je, da se v ta televizijski šov, če se ga že gremo, po mojem mnenju premalo vloži. Izbere se pesem, gre se tja, ravno toliko, da se izbere neko ozadje, to pa je to. Morali bi se bolj zagrebsti tudi za sponzorje, da ne bi šlo samo za davkoplačevalski denar, kar sta lani Raay in Marjetka že super nastavila. To je pravi način in to je treba še nadgrajevati za dobro uvrstitev na Evroviziji v tem desetletju.

Presenetilo me je, ko ste povedali, da so bile vaše imitacije v Je bella cesta, kot je tista genialna Žižkova, denimo, ravno najmanj gledan del oddaje. Zanimivo, jaz sem pa običajno pogledala samo ta del, drugo pa ugasnila.
(Kima) Saj! Tudi tisto, kar je mene zanimalo pri vodenju take oddaje, je bilo predvsem to. Da ne rečem edino to. Drugo je bilo samo neka cena, ki sem jo moral plačati, da sem lahko delal te imitacije. In ko to ni bilo gledano in so mi odgovorni na POP TV-ju rekli, naj tega raje več ne počnem, sem se resno vprašal, zakaj to sploh početi. Zakaj se sploh ukvarjati s televizijo na tak način? Bomo videli, kako bo šla zdaj na RTV-ju krivulja gledanosti Eme, ampak očitno je Popova publika tako navajena teh momentov resničnostnih šovov, da kar koli je odmika od tega, kar koli pride tudi v tujem jeziku, je že čas, da vzameš v roke daljinec in preklopiš. Na TV Slovenija, ko smo delali Misijo Evrovizijo, pa so bile imitacije, ki so bile sicer znotraj same oddaje narejene na podoben način, kot je zdaj Znan obraz ima svoj glas, najbolj gledan del oddaje. Morda je težava v formi, morda je težava v videospotu, morda je to tisto, kar ljudi, ki gledajo neko TV-vsebino, potem odvrne, ne vem. Ne znam si predstavljati, ker nas je to vse zelo presenetilo. Ker je bilo v te imitacije vloženo ogromno truda, veliko energije, res se mi zdi, da smo skušali vzdrževati neko raven.

Očitno sem dobila zmotno predstavo, ker po vsaki oddaji smo si potem po Youtubu delili te imitacije in jih komentirali … Morda pa smo mi drugo ciljno občinstvo.
Verjetno, da. Tako, da sem prišel do tega zaključka, da ni logike, da gre na televiziji med imitacijami gledanost dol, na Youtubu pa so dobivale milijonske oglede. Tako da sem se tudi zaradi tega odločil, da postavim televizijo na stranski tir in se v prihodnosti bolj ukvarjam s širitvijo kanala Youtube. In ta se bo začela z Emo 2016 (smeh).

Torej, če povzamem, vi gledate na splet kot na medij sedanjosti, ne samo kot na medij prihodnosti.
Tako je.

Še enkrat za naše direktorje na RTV-ju, prosim.
Splet je medij sedanjosti! V Sloveniji vedno bolj, v tujini pa sploh. Ob lansiranju Žižka so šli ti ogledi nenormalno navzgor. Predvsem v tujini. Celo več je bilo ogledov v tujini kot v Sloveniji.

No, Žižek vseeno v tujini velja za neko persono.
Tako.

Kdo vam ostaja izziv, da bi ga nadvse radi imitirali? Pred kratkim ste dejali, da v slovenskem prostoru ni več kaj dosti ljudi, ki bi jih radi imitirali. Vsi ti sveži obrazi v politiki očitno tudi imitatorjem ne prinašajo navdiha …
Ne. Ker ko sem ugotovil, da bi rad delal svoj kanal Youtube in se posvetil temu, po tem, kako je bil Žižek uspešen v tujini, sem prišel do spoznanja, da bi rad delal imitacije tujih osebnosti. V zadnjem letu in pol, ko snujem ta svoj projekt in iščem sponzorje, se s Slovenci nisem ukvarjal. Želim imitirati svetovno znane zvezde, ki prepevajo moje avtorske pesmi, ki ima vsaka globalno tematiko. Če je to Justin Timberlake, je tudi pesem narejena v slogu Justina Timberlaka. Ampak je moja avtorska, tako, da nimamo težav z avtorskimi pravicami.

… Kot ste jih imeli pri imitaciji Alenke Bratušek na podlago Wrecking Ball Miley Cyrus … (zaradi avtorskih pravic – prevelike podobnosti med spotoma - je bil ta posnetek umaknjen s spleta, op. a.)
Da, pri Miley Cyrus se je zgodilo prav to. Da so nam zaradi avtorskih pravic, čeprav smo ta komad malo spremenili, smo morali Alenko Bratušek na zahtevo založbe Universal umakniti.

Za komika, satirika, imitatorja je ena najhujših stvari cenzura in samocenzura. Kako velik izziv vam to predstavlja v javnem zavodu, kar je RTV? Bodite iskreni.
V bistvu se je to zgodilo samo enkrat. Ko sem omenil določenega politika, vsi vemo, o kom govorim (smeh), so se takoj začele težave na RTV-ju. Kadar koli so se omenjali drugi politiki, ni bilo težav, ko pa se je omenil določeni politik v eni pesmi, ki je pela o patriah, je postal velik problem in so se odločili, da bodo cenzurirali. Tisto me je takrat kar šokiralo, zelo sem bil užaljen, nisem mogel verjeti, da so dejansko sprejeli to odločitev. Ampak, ker zdaj vem, kakšen ustroj je na RTV, razumem, da so tam ljudje, ki imajo to besedo, precej močni in lahko povzročajo veliko težav določenim osebam, razumem. In, kot sem rekel, niti me ne zanimajo več Slovenci in grem raje globalno, do tja pa RTV – vsaj mislim – nima nekih zadržkov.

Se vam ne zdi to neki svojevrstni slovenski fenomen, da največji pritiski na javni zavod v bistvu ne prihajajo od aktualne vlade, ampak opozicije?
Ja. Mislim, da bi morala biti Televizija Slovenija neodvisni medij. Ne vem, kako to doseči, ampak politika res ne bi smela vplivati na vsebino. To je naša televizija, za to mi plačujemo. Nekaj bi bilo treba v prihodnosti spremeniti. Fino bi bilo, da čim prej. Ampak RTV Slovenija je tak počasen brahiozaver, ki ga je malo težje premakniti (smeh).

Ste perfekcionist, Žižka ste študirali več mesecev, priprave na Emo ste vzeli zelo resno … kako težko je biti perfekcionist v tem poslu pri nas, kjer so pogosti polovičarstvo, hitro samozadovoljstvo in odklopljenost od svetovnih sodobnih trendov?
Zelo težko. Moraš imeti res ekipo ljudi, ki verjame v cilj. Enako, kot verjameš ti. Če samo en člen znotraj te ekipe, ki je res ogromna, ne deluje, se lahko zelo hitro zgodi, da nič ne deluje. Kot domine. Ena pade in se vse podre. Na koncu ni nič več v tvojih rokah. Ti se lahko trudiš, jaz imam lahko priprave tri mesece, na koncu pa, če se nekatere stvari ne uskladijo, gre potem na sami Emi lahko vse k vragu. Leta 2011 so se te stvari začele dogajati, ampak na srečo so se očitno domine začele podirati na takih mestih, kjer ni bilo usodno (smeh). Ampak upam, res si želim, da se v soboto ne bi podrle in bi lahko do konca izpeljali celotno Emo tako, kot smo si zastavili.

Predsednik Pahor in Žar. Odlična marketinška poteza ali degradacija funkcije?
Joj! Nehvaležno vprašanje. To je vprašanje za njega. (Premišljuje) Bom diplomatski, tako kot on – hkrati oboje in hkrati nič od tega.

Vi bi morali biti eden od Pahorjevih "pražilcev", a ste imeli druge obveznosti. Kako se vam zdi, da so se odrezali mojstri žara? Tudi tam se je zdelo, da je ogromno samocenzure. Da gre bolj za družno sončenje (pod žarometi) kot pa pravi žar.
Žal še nisem gledal, nisem imel časa, sem tako globoko v pripravah za Emo, da sem popolnoma v drugem svetu. Sicer pa mislim, da je pri teh žarih vedno prisotno precej samocenzure, da ne bi kdo šel predaleč.

Zlasti pri nas.
Zlasti pri nas. Ker, konec koncev, da boš dobil človeka, ki bo tam sedel in poslušal šale na svoj račun, če ga boš preveč užalil, se ta človek ne bo počutil dobro. Gledam z vidika voditelja, ampak vseeno moraš temu človeku omogočiti, da se ne bo počutil kot debil. In tako, kot so ti žar večeri zastavljeni, kot razumem, je, da se ti ljudje na koncu ne počutijo bedno. Nisem gledal tujih Roastov, sem pa gledal domače, in ne vem, ali je cilj uničiti ljudi "v nulo". Ker potem po mojem mnenju tudi gledalcu ne bi bilo najbolj prijetno. Ali pač? Predvsem na komercialni televiziji se pa gleda to, da bo gledalcu prijetno, da se bo gledalec smejal, da se bo imel dobro, da ne bo preklapljal na druge kanale. Da ne bo Žižkov vmes, skratka (smeh).

Kje so pa največje razlike med komercialno televizijo in nacionalko, kar ste jih vi občutili? Je to popolnoma drug svet?
Da, je, totalno. Nacionalna televizija se ne vpleta v vsebino, dokler se ne pojavi neka politična nekorektnost, ki zna komu zamajati stolček, ker ni tega preprečil, in so pritiski znotraj tega, medtem ko na komercialni televiziji se pa vpleta v vsebino veliko bolj, zato, da ja ne bi bilo notri kakšne take stvari, ki bi povzročila bi gledalcu efekt "daljinec v roke in pritisni drugam". Bog ne daj na Planet TV (smeh).