Julee Cruise, muza režiserja in avtorja kultnega Twin Peaksa Davida Lyncha, ima danes 54 let, namesto Angela Badalamentija pa jo spremlja malce sodobnejša in bolj komična zasedba glasbenikov, združenih na turneji Burn, Baby, Burn.
A Cruisova, ki je po opravi in podobi bolj spominjala na kakšno dementno ameriško tetko kot pa na angelsko, surrealistično podobo iz Lynchevih izdelkov z začetka 90. let, je v torek v Katedrali Kina Šiška dokazala, da njeno najmočnejše orožje, prepoznavni glas, ostaja neokrnjen. In tudi njen miselni okvir je po videnem očitno še vedno v nekem bizarnem lynchevskem filmu.
Američanka je bila nedvomno najtežje pričakovana nastopajoča v žal bolj prazni dvorani, ki so jo najprej skušali ogreti zakonski par Alexander Hacke (basist in soustanovitelj Einstürzende Neubauten) in Danielle de Picciotto, ustanoviteljica berlinske Love Parade, ter avstralski bobnar Chris Hughes. Predstavili so novi album Hitman's Heel, poslušalci pa smo namesto običajne Einstürzende Neubautenovske eksperimentalije, ki ni ravno za vsakogar, dobili minimalistični, instruementalni in melodični repertoar "bajkerskih uspavnk", kot jih je označil Hacke.
Včasih sta nas kralja berlinske "underground scene" - on s klobukom, košatimi nemškimi brki in razpeto rožnato srajco, ona z mrežastimi hlačnimi nogavicami in cvetlicami v laseh - v svojem nastopu popeljala na ciganski ples, včasih v kavbojski salun, včasih za pivsko mizo, včasih v nedrje evropske alternative.
Kultna pesem v funk preobleki
Sledil je vrhunec večera, nastop Cruisove, ki si je zveneči naziv "muze Davida Lyncha" pridobila, ko je za njegov sloviti film Modri žamet leta 1986 odpela pesem Mysteries of Love. Status si je le še utrdila s Falling in The World Spins, ki ju je odpela za (in v) serijo Twin Peaks.
Njen glas, v kombinaciji z glasbeno podlago dežurnega Lynchevega skladatelja, Angela Badalamentija, je poskrbel za še danes morda najbolj znan TV-soundtrack. Cruisova je občinstvo brez težav popeljala nazaj v skrivnostni, nadzemeljski, pravljični in mračni svet Lyncha - še pesmi, ki bi tako lahko zvenele kot nekaj, vzeto z albuma Barryja Manilowa, je ona s svojim angelskim glasom in čudaškimi, ekspresivnimi grimasami zavila v nekaj zloveščega in čudovito strašljivega. Še zastor za njo je hote ali nehote spominjal na tisto zaveso iz sanjskih sekvenc iz Twin Peaksa ali pa Inland Empira.
Seveda tudi tokrat ni šlo brez izvedbe Falling, ki pa je imela tokrat za odtenek drugačen pridih in ritem, saj sta gospo na odru (tako kot tudi na njenem zadnjem albumu San Jose) spremljala bolj funky izvajalca.
Na klaviaturah se je predstavil elektro-blues guru, MC in veliki zabavljač Khan, na kitari pa Kid Congo Powers (med drugim je sodeloval tudi z Nickom Cavom v njegovih The Bad Seeds). Dvojica je pozneje sama poskrbela za tretji del večera (znan tudi kot tisti del večera, med katerim je največ obiskovalcev odšlo dotočit pivo), ki je bil bolj elektronsko-cirkusantsko (Khan je paradiral z orjaško pahljačo na glavi) obarvan.
Skoraj triurni koncert je sklenila skupna točka, na kateri je združilo moči vseh šest članov turneje Burn, Baby, Burn. Eklektični in večplastni zaključek z veliko dozo kiča, kot se za to konceptualno in izvirno zasedbo tudi spodobi.