Po glasbenih "napadih" iz bližnje in daljne soseščine pa je zaključna "intervencija" pripadla britanskim Kaiser Chiefs.

"I predict a riot, I predict a riot," vzkliki ob kitarsko-punkovskih melodikah, ki Otok spravljajo na noge na nogometnih stadionih (britanski navijači so istoimensko skladbo Kaiser Chiefs namreč vzeli za eno izmed svojih himn) in so bili nenazadnje del "dolgega britanskega soundtracka" na letošnji otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger, so se iz ust pevca Rickyja Wilsona preselili v Vinico - natančneje na festival Schengenfest.

"I Predict a Riot je odlična skladba za navijanje na športnih dogodkih, toda pogosto ni uporabljena, ker se ljudje bojijo, da bodo konotacije, ki jih pesem vsebuje, sprožile kakšne spopade na navijaških tribunah med spremljanjem nogometnih tekem," je za MMC pred nastopom pojasnil basist Simon Rix.

Napoved, da v Vinico prihaja skupina, ki je v preteklosti redno nastopala na festivalih, kot sta Reading in Glastonbury, se je za mnoge zdela kot prvoaprilska šala, za katero se je le čakalo, da se bo izkazala za neresnično. A vendar, organizatorji so mislili resno. V obdobju, ko Slovenijo na zemljevidu najdejo v večini primerov le še glasbeni ambasadorji iz časa neke skupne države, ki je več ni, in pozabljeni zvezdniki, ki se na vse pretege trudijo še na svoja "stara leta" obiskati države, ki jim jih na vrhuncu svoje slave žal ni uspelo, je bila osvežitev iz Leedsa še kako dobrodošla.

Uresničeno: leedska peterica sredi Vinice
Že res, da sta Wilson in Rix skupaj z Andrewom "Whiteyjem" Whitom na kitari, Nickom "Peanutom" Bainesom na klaviaturah ter Nickom Hodgensom na bobnih prišla v obdobju, ko se na radiu njihova Ruby ne zavrti več dvakrat na uro in ko še sami obujajo lastno zgodovino z albumom uspešnic iz leta 2004 do 2012 - Souvenir, a na odru delujejo sveži, spočiti in, kot se je tudi potrdilo sinoči, pripravljeni, da obiskovalcem ponudijo nekaj več kot le stopicanje po odru in nedostopno prepevanje v prazno.

Glavni "krivec" za to je prav Wilson, ki je ob mešanici komadov z njihovega zadnjega albuma The Future is Medieval (za evropski trg) - s katerim so vsem sporočili, da še niso pripravljeni za odhod na smetišče alternativne zgodovine - in drugimi bolj ali manj znanimi uspešnicami zasedel ne le oder, ampak celotno prizorišče. Z nogami tik ob robu odra en hip in naslednji z obrazom tik pred kamero, ki odseva dogajanje z odra na velike panoje, ki visijo nad prizoriščem, je že dal slutiti, da metanje tamburina in stojala za mikrofon ne bo zadovoljilo njegovega apetita, da pusti v Vinici tudi spomina vreden umetniški vtis.

Obiskovalci nastopa, ki se je začel nekaj do polnoči, so pevca ob spevnih melodikah na kitari - na trenutke na klaviaturah - spremljali ne le na odru. Na koncu je stekel do tonskih mojstrov in splezal na njihovo odrsko konstrukcijo. Se s kolesom vozil od ene strani glavnega odra do drugega. In kot da to še ni bilo dovolj, je na koncu splezal še na konstrukcijo glavnega odra in se postavil vzporedno z napisom Schengenfest.

Zbrani, ki so napolnili prostor v podobnem številu kot na petkovem nastopu Siddharte, se niso prepustili teatralnemu vzdušju, ki pogosto vlada na koncertih pri nas (tj. spremljanje nastopa in obvezni aplavz na koncu vsake skladbe). Ne. Spevnosti skladb, kot so Na na na, na, naa, Everyday I Love You Less and Less, I Predict a Riot, Little Shocks, Modern Way ... so jih spodbudile k ploskanju med celotnim nastopom. Odmev njihovih besedil iz občinstva še zdaleč ni bil tako močan, kot je bil med nastopom Big Foot Mame. A ta manjko je zapolnjevala energičnost Wilsona, ki je z glasom vodil zbrane pod sabo, četudi so se edinkrat razpeli - v pravem pomenu besede - ob težko pričakovani Ruby. Nato pa se je v zadnji tretjini bolj kot na same skladbe osredotočal na vragolije Wilsona.

Znova 'zadelo' z Big Foot Mamo
Kljub vsemu pa ob pestri nedeljski glasbeni zasedbi ne moremo trditi, da so bili prav gostje iz Velike Britanije tisti, ki so zadržali - za nedeljske obiske na domačih festivalih - zavidljivo število obiskovalcev. Še preden se je spevni rock z Otoka preselil na prašna in suha viniška tla, so svoje suvereno opravili člani zasedbe Big Foot Mama. Grega Skočir se je po dveh letih skupaj basistom Alenom Stržajem, bobnarjem Jožetom Habulo in njegovim "pomočnikom" na tokalih Martinom Janežičem - Bucotom ter kitaristoma Danielom Gregoričem in Zoranom Čalićem vrnil na Schengenfest. In z lahkoto ponovil vtis, ki ga je Big Foot Mama pustila pred dvema letoma.

Razgreta grla in telesa so dvigovala atmosfero. Kozarci piv so leteli po prizorišču (kar je zmotilo tudi Skočirja, ki je brezkompromisno obračunal s svojega mesta s krivci). Big Foot Mama pa se je poleg železnega repertoarja, kjer niso manjkale skladbe, kot so Mala nimfomanka, Oklep, Sam' prjatla, Še mal' bolj dol, Črn tulipan, Vrn' se k men', Led iz severa, v Vinico vrnila z novim albumom Izhod. Prav s tega albuma je predstavila nekatere novosti - najbolj odmevna ta hip je skladba Slab spomin -, ki se vedno bolj suvereno vključujejo v njihov repertoar. V svoje goste pa so povabili tudi producenta njihovega Izhoda Žareta Paka, ki je z njimi tudi tokrat odigral skladbo Nor sigurno ne.

Fuzija zvokov in zabave
A vendar to ni bil le večer indierocka, saj je ogrevanje pred Kaiser Chiefs, Big Foot Mamo in na koncu Kawasaki 3P pripadlo elektronskim podoživljalcem zlatih let swinga - avstrijskim Parov Stelar. Avstrijski glasbenik in didžej je s svojo skupino pripravil umetniško fuzijo, katere korenine so izvirale iz mešanice džeza, swinga, popa, soula in nepogrešljive "pa pa pa ra" pihalne sekcije.

"Kar ljudje potrebujejo - poleg vse te plastične produkcije - je glasba, odigrana v živo. Parov Stelar pa je nekaj vmes. Klubska glasba, odigrana v živo. Ta dopušča veliko prostora za improvizacijo, kar pa tudi ustvarja tisti živi občutek," je za MMC o popularnosti njihove glasbe spregovorila pevka Cleo Panther.

Še zadnje ogrevanje ...
V večerne ure so zbrane sicer popeljali člani Chiki Liki Tua in srbski Sevdah Baby ter domači zasedbi Zircus s svojo fuzijo kitarskega nažiganja in trancerske psihedelije ter posavski ambasadorji pop-funka LeeLooJamais. Lara Love, Lovro Ravbar, Jernej Trobentar, Rok Lopatič ter ritmska spremljava v sestavi Miha Koren in David Debevec so tudi tokrat poudarek dali na njihovem zadnjem albumu Excuse My Imagination, ki so ga izdali preteklo leto. Temu pa so za solidni obisk pod odrom za sedmo uro zvečer dodali še dve stari uspešnici, med katerimi je bila tudi nepogrešljiva Ne zameri mi.

Zadnja beseda pripadla elektroniki
Pestro pa je bilo predvsem v nočnih urah na elektoodru (ki ga je MMC med letošnjim pokrivanjem malce zanemaril, op. a.). Nedeljski program so začeli Spinriders, nadaljevali Marcello ES G, Exo Beltram, Vanillaz in Tom Novy. Prav Novy je tako dobil priložnost, da je izrekel zadnje besede štiri minute čez četrto zjutraj - po zavidljivem (z basi podkrepljenem) setu, kjer niso manjkale priredbe od Sweet Dreams do Use Somebody: "Lepo poletje vam želim. Hvala. Ljubim vas."

Nedeljska žanrska zmes je bila tako le nadgradnja masovke, ki se je v štirih letih razrasla iz intimnega festivala ob reki Kolpi v velikopotezno zastavljen projekt z vizijo s prihodnost.

Več utrnikov pa smo za vas pripravili v spodaj.
Klavdija Kopina, spremljate me lahko tudi preko Twitterja.