Glasba, ki jo morate videti, da bi jo lahko slišali - kot pravijo za Kiss -, je vse od lanskega leta na novem pohodu, ko so svojim oboževalcem postregli z albumom Monster. Z njim so se povzpeli na prvo mesto ameriške Billboardove lestvice hardrocka. Kritiki pa so album označili za enega izmed boljših, čeprav velja skupina za nesporne prvake, kar se tiče prodaj živih albumov (najvišje je še vedno uvrščen Alive! iz leta 1975).

Po izdaji svojega dvajsetega albuma so člani skupine odšli na novo svetovno turnejo, ki jih je sinoči pripeljala v našo neposredno bližino. Za obzidji enega izmed najpomembnejših arhitekturnih spomenikov Furlanije - Julijske krajine Ville Manin se je blizu opreme nekdanjih vojščakov in vitezov zbrala povsem drugačna vojska - t. i. Kiss Army. Če je veljalo nekoč, da si na koncertu Kissov le s težavo našel obiskovalca, ki si ni prebarval vsaj delčka svojega obraza z obvezno črno-belo kamuflažo, je danes slika drugačna.

Glamrockerje - bolje rečeno ustanovna člana Paul Stanley in Gene Simmons, ki sta skozi leta skupino spremenila v blagovno znamko in jo prelevila v multinacionalko (danes tako prodajajo vse od zapestnic z USB-ključki do krst) - je za polkrožnimi kolonadami pričakalo nekaj tisoč obiskovalcev. Oder je bil v primerjavi z lanskim koncertom Foo Fighters malo bolj potegnjen v ospredje, navsezadnje se je nad njim dvigovala ogromna kovinska konstrukcija v obliki pajka.

Glavne zvezde večera je prej kot četa gorečih oboževalcev - vsaj takšen vtis smo dobili - pričakala vrsta radovednežev in tistih, ki niso želeli zamuditi priložnosti, da si vsaj enkrat v življenju v živo ogledajo spektakel, ki sliši na ime Kiss.

Kiss na meji spektakla in parodije
Krivite diskoero, krivite podjetniško hobotnico, ki je konec 70. let prejšnjega stoletja v svoje lovke ulovila Kiss, a glamrockerji danes za marsikoga delujejo kot parodija samemu sebi. Sprememba smeri, na katero so se Kiss podali po uspehu skladbe I Was Made For Lovin' You, je že takrat razdelila občinstvo. "Na neki način je postala bolj lasvegaška predstava kot hardrockovska," so tiste pomnjenja vredne besede v dokumentarcu When Kiss Ruled The World njihovega zdaj že pokojnega menedžerja Billa Aucoina.

To je bilo obdobje, ko so se Kiss približali novemu občinstvu in hkrati oddaljili od 'hardcorovske' vojske sledilcev. Na njihove nastope je začelo hoditi vedno več otrok. Glasba se je približala 'mainstreamu' in s tem so se začela tudi prva trenja v skupini, ki so privedla do današnjega stanja.

Maske so iste, a obrazi starejši
Kričeča črno-bela maska je še vedno nedotaknjeno identična, kot je bila tam leta 1973, ko je skupina prinesla delček glamurja v New York. 63-letni Simmons na odru še vedno stoji s svojimi demonskimi insignijami, 61-letni Stanley pa z zvezdo na očeh in razgaljenim prsnim košem. Njuna zadnja postava "najetih" vojščakov, ki jo sestavljata kitarist Tommy Thayer in bobnar Eric Singer, na odru paradirata v opravah prvotnih članov. Thayer je tako vesoljski as, kakor si ga je zamislil prvotni kitarist Ace Frehley, medtem ko je Singer mačkon po navdihu prvotnega bobnarja Petra Crissa.

Nesporni mojstri klišejev
Obiskovalec tako preprosto pade v časovni stroj, ki ga vrne v prejšnje stoletje. Še več. Novi moči skrbita za udarec in tehnično nadgradnjo, ki ga - pregovorno - na treh akordih ponujajo Kiss. Čeprav se člani skupine približujejo upokojenskim letom in zaradi tega plačujejo davek v obliki šibkejšega vokala in občasnih inštrumentalnih soloizletih, ki zavijejo s prave poti, vztrajajo. Vztrajajo v spektaklu. Oboroženi s pirotehničnimi pripomočki (ki se jih kakšno manjše slovensko mesto ne bi branilo ob vstopu v novo leto) ter z odrsko konstrukcijo, s katero se dvigujejo nad oder in nad svoje obiskovalce, vlečejo vse klišeje iz knjige. Knjige, ki so jo spisali - s številnimi ponatisi - sami.

V trenutku, ko se je razkadila meglica okoli devete ure zvečer in ko odra še ni povsem prekrila tema, se je iz zvočnikov zaslišal zvok, ki so ga leta 1998 zvesti oboževalci skupine sprejeli z ovacijami. Skladba Psycho Cicus je bila spomin na istoimenski album, ki so ga posneli znova združeni - in z maskami - člani skupine leta 1998.

Stare uspešnice za nove generacije
Dve uri trajajoč prerez vseh trikov iz knjige se je začel. Ognjeni gejzirji so bruhali v ozadju. Energija, kakršno bi tako bombastično - že pretirano - zastavljen nastop moral izvabiti iz občinstva, se je najbolj sproščala ob največjih uspešnicah skupine. Shout It Out Loud, sicer prva pesem skupine še z albuma Destroyer leta 1976, ki se je prebila na prva mesta glasbenih lestvic takrat (natančneje - bila je na prvem mestu v Kanadi tistega leta), je bila dober pokazatelj tega in napoved za naprej.

Na sredini otrok zvezda
A to je bil večer Stanleyjevih (pre)številnih poskusov, da ohrani interakcijo z občinstvom: med drugim je z njimi prepeval Volare pred Deuce; preverjal jakost njihovih grl; jih snemal s kamero; preletel z žerjavom in pristal na visoki konstrukciji, ki se je dvigala na sredini koncertnega prizorišča, da bi jim od tam zapel Love Gun; se metal po tleh in obračal svojo kitaro na tisoč in en način. Za nameček pa še obenem izmed impresivnejših solaž iz svoje kitare stresel manjši pirotehnični izstrelek in s tem napovedal novo "bombardiranje" odra.

Na desni demon
Hkrati pa je na drugi strani - Stanleyjevi desni - bil to večer Simmonsa, ki ga je s svojim raskavim glasom začel z nesporno ljubljenko nastopov v živo Let Me Go, Rock'n'Roll. Z malce manjšo poskočnostjo kot Stanley je kultni član Kissov pokazal vse, kar pokazati zna: opletanje z jezikom, bruhanje ognja (katerega plamen ne nese več toliko, kakor je to počel na nekaterih posnetkih iz preteklosti, ampak še vedno izvabi iz posnetih matric zvok gasilske sirene po War Machine), pljuvanje sline in pozneje krvi pred God of Thunder, polet nad oder in nekaj hrumečih basovskih linij v slogu brnenja motorja.

"To je naš prvi večer v Italiji in všeč nam je. Všeč so nam ženske in všeč nam je hrana. Vsakič ko pridemo v Italijo, je tu toliko strasti. Danes tako ne bomo mislili na jutri, ko imamo v Milanu koncert," je po I Love It Loud videmskemu občinstvu pihal na dušo prvi animator večera Stanley. A za vso interakcijo z občinstvom, skrbno naštudiranimi obraznimi mimikami, neskončno ponavljajočimi se refreni je mlel inštrumentalni stroj, ki sta ga na vso moč poganjala Thayer in Singer.

Glasba za spektaklom
Ko je Stanley izvabljal iz sebe živalske zvoke pred Heaven's on Fire, je bil marsikdo še pod vtisom Singerjevega zaključka War Machine, kjer je kot kolesni mehanizem udarjal po činelah. In če se je zdelo, da Stanley uporablja svojo kitaro kot pripomoček za animacijo, je Thayer pri Say Yeah - med vsemi nekajminutnimi pozivi Stanleyja k vpitju "yeah" - opravljal zavidanja vredno delo s solažami. Nato pa sta z bobnarjem poskrbela za enega izmed vrhuncev večera s svojima solažama, kar se tiče glasbenega dela programa.

Pozneje se je to izkazalo za uvod v vizualno najbolj spektakularni del koncerta, ko se je Simmons med pesmijo God of Thunder povzpel nad oder in Stanley pozneje nad občinstvo. "Tu še nikoli nismo igrali, ampak imam občutek, kot da smo družina. In ko dobim ta občutek, se vam hočem pridružiti," je svoj prelet naznanila prva zvezda skupine.
Dobrodošli v videmskem rockmestu
Še pred bisom, kjer so mesto Codroipu blizu Vidma (kjer stoji Villa Manin) spremenili v "Videm city rock" ob skladbi Detroit Rock City, so si vzeli čas za skupno fotografijo z občinstvom. V zraku je bil znova ognjemet, pod odrom so bile v zraku roke. Večer neštetih medmetov je Stanley izvabljal s pozivi: "Videm, naj vas slišim - oooouuuu." Za nameček pa sta se s Simmonsom znova dvignila med občinstvo na dveh manjših odrih in se začela dobesedno obstreljevati s kitarami.

V slogu izreka "tudi to še ni vse" se je občinstvo začelo kopati v letečih konfetih ob glasnem prepevanju I Was Made for Lovin' You. Pirotehnični cirkus pa je ob instrumentalnih vložkih večera, ki so jih vsi čakali, na Black Diamond potrdil, da so Kiss podjetniki, katere primarna dejavnost je šov. In ta šov - čeprav je morebiti izgubil dejavnik 'vau' na račun tehnično preveč naštudiranih potez - še vedno poteka. Obiskovalcu tako ne preostane nič drugega kot bučno ploskanje, ko se na koncu ob zvokih skladbe God Gave Rock'n'Roll To You izpiše napis: "Kiss te ljubi, Videm."

Več utrinkov s koncerta si lahko ogledate v spodnjem videu (priporočamo vam ogled pri kakovosti 1080 pHD) in fotogaleriji.