Prvo ime, ki je tudi privabilo mnoge obiskovalce na oba koncerta, je bila skupina Melodrom. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Prvo ime, ki je tudi privabilo mnoge obiskovalce na oba koncerta, je bila skupina Melodrom. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Dom omladine
Drugi dan miniturneje po Balkanu se je dogajanje preselilo v beograjski Dom omladine. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
We Can't Sleep At Night
We Can't Sleep At Night so pripravili za oba koncerta svoj prevetreni repertoar. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Melodrom
Vse skupine so pred nastopom opravile tonske vaje, ki pa so bile predvsem v Sarajevu veliko bolj pestre kot pa v Beogradu. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Moveknowledgement
Na oba nastopa so se glasbeniki dodobra pripravili. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Moveknowledgement
'Uveljaviti se na slovenski sceni je pravi dopust v primerjavi z bitkami za prostor na scenah v Londonu, New Yorku, Tokiu,' je bil v pogovoru za MMC prepričan prvi glas skupine Moveknowledgement, N'Toko. Skupina je poskrbela, da se je oba večera vzdušje v dvoranah dvignilo. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin

Veš kaj, to vse me spominja na Beograd pred 20 leti. Malo alternativne scene, kot je bila nocoj. Prva liga. Star sem čez 40 let, tako da, pazi to, poznam Pankrte – s tem se je začelo. Pa Videosex ...

Nebojša, obiskovalec beograjskega koncerta Ko je ** Laibach
Art Kino Kriterion
Povsem druga slika kot v Beogradu je bila v Sarajevu, kjer je naše urbane umetnike pričakalo še manjše število ljudi in še bolj nekooperativni organizatorji. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
N'Toko
N'Toko si je čas med čakanjem na nastop v sarajevskem Art Kinu Kriterion krajšal z branjem knjige. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
N'Toko
Nato pa drugi dan zapored privabil občinstvo k bolj aktivnem premikanju nog levo in desno. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin

Zelo malo slovenskih glasbenikov poznam, nobenega pravzaprav. Ampak to je bilo zanimivo, da vidiš, kaj še obstaja in kaj imaš lahko še rad. To je neko spoznavanje s skupino, ki potem vodi k spremljanju njihove kariere in razvoja. Zelo zanimivo in super, to lahko še dodam.

Ana, obiskovalka sarajevskega koncerta Ko je** Laibach
Art Kino Kriterion
Sarajevsko občinstvo se je prepustilo slovenskim umetnikom. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin
Melodrom
Od sarajevskega glavnega odra so se kot zadnji poslovili Melodrom. Foto: Kino Šiška/Jani Ugrin

In ena velika težava: kje je bilo občinstvo?

Laibach, Pankrti, Lačni Franz ... (dolga tišina). Tako so se vrstili odgovori okoli 350 obiskovalcev petkovega koncertnega dogodka s precej nenavadnim, a hkrati vabljivim imenom Ko je** Laibach, v beograjskem Domu omladine o poznavanju slovenskih glasbenikov. Precej podobni pa so bili odgovori okoli 250 obiskovalcev sobotne klubske burleske (v osnovi tudi koncertni dogodek, a se je zaradi slabe organizacije prelevil v vse drugo) z istim imenom v sarajevskem Art Kinu Kriterion (uradni podatek o obiskanosti obeh koncertov s strani slovenskega organizatorja še ni znan). Vsi pa so minuli konec tedna spoznali, da se slovenski glasbeni izvoz ne konča pri zgoraj omenjenih treh skupinah, ki so nam jih naši sogovorniki znali našteti.

Ljubiteljem urbane kulture v nekdanji skupni državi (Beogradu in Sarajevu) je dobro zamisel na papirju razmesarilo močno breme kulturnega oddaljevanja in promocijske neučinkovitosti. Na koncu se je izkazalo, da se je znova (samo)dokazovala selekcija domačih glasbenikov, tokrat na čelu s skupinami Melodrom, Moveknowledgement, We Can't Sleep At Night ter avdio-vizualne DJ/VJ-ekipe, ki so jo sestavljali Smetnjak, Good Foot in Multipraktik.

"Eksperimentalna ekspedicija", naslovljena Ko je** Laibach?!, je bil pravzaprav poizkus organizatorja - Kina Šiške, da prestavi mlade domače skupine nekdanjemu skupnemu trgu, ki je na eni strani prenasičen s turbo Cecami in Jelenami, in po drugi preponosen na stare nostalgike (veliki plakat Dina Merlina z evrovizijskimi motivi vas pozdravi takoj, ko se pripeljete v Sarajevo).

Odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavili organizatorji na začetku miniturneje, "Koga zanima, kaj prihaja iz Ljubljane, če to ni Laibach?!", je bil jasen.

"Ekspedicija je bila načrtovana eksperimentalno. Glede na to, da se že mnoga leta dogajajo samo posamične akcije izvoz slovenske umetnosti, na čelu z glasbo, je moja ocena pozitivna. Naši artisti so dokazali, da so izjemen kolektiv, ne glede na razlike, ki obstajajo med njimi. Občinstvo je bilo odlično – kolikor ga je seveda bilo –, ampak to je potem že težava lokalnih organizatorjev. Ti se niso potrudili v takšni meri, kot smo mi pričakovali oziroma v takšni meri, kot je bilo zagotovljeno. Kar je bila tudi največja težava. Kar pomeni, da bo Kino Šiška nadaljevala takšne zgodbe bolj premišljeno, z drugimi ljudmi in drugimi producenti in morda v drugih krajih, zagotovo pa na drugih prizoriščih," je štiridnevno potovanje po državah nekdanje Jugoslavije za MMC ocenil direktor Kina Šiške Simon Kardum ob enem pa poudaril, da je del stroškov organizacije padel tudi na beograjske in sarajevske soorganizatorje.

Prvi dan: aklimatizacija
Okoli 40 udeležencev "eksperimentalne ekspedicije" (število se je razlikovalo glede na državo, skozi katero smo potovali; nekateri so se zasedbi pridružili kasneje, drugi so jo zapustili predčasno) se je v četrtek zjutraj zbralo pred ljubljanskim centrom urbane kulture. Mirno vzdušje na avtobusu je bila povsem diametralna predstava norih dogodivščin rockerskih "tour busov". Monotonost je prekinjalo tudi po 45-minutno čakanje na meji (ki se je kasneje izkazalo za precej kratko v primerjavi z nadaljnimi "dogodivščinami" pri prečkanju mej).
Osrednja stvar, povezana z nastopi, je bila po prihodu v Beograd okoli 19. ure razpakiranje opreme. Prvi večer je bil predvsem rezerviran za aklimatizacijo, ki so jo med drugim zaznamovali nizi (nepojasnjenih) čakanj in večerna zabava na splavih, kjer so se skupine bolj ali manj držale zase.
Pravo koncertno dogajanje se je po petkovih popoldanskih tonskih vajah (ura za vsakega izvajalca) začelo nekaj čez 21. uro. Samega razporeda nastopov ni bilo moč zaslediti, uradno pa naj bi se koncerti začeli ob 20. uri. Toda takoj po prihodu v Dom omladine je pogled na peščico obiskovalcev - ki niso bili člani "eksperimentalne ekspedicije" - hitro dal vedeti, da bo to vse prej kot razprodan koncert.
Predstavniki beograjskega urbanega središča, kjer je potekal koncert, so nas že od prihoda opozarjali, da naj ne pričakujemo polne manjše dvorane (za boljšo predstavo - prostor je po velikosti za tretjino manjša od katedrale Kina Šiške), niti kluba (po velikosti primerljivi z Orto barom), v kateri so se menjavali številni avdio/videomojstri za prenosnimi računalniki in mešalko z vinilkami.
"Naša generacija, ki je rojena po letu 1985 je zrasla ob Jeleni Karleuši in Ceci," je bil skeptičen eden izmed predstavnikov Doma omladine v pogovoru z nami. Za sam koncert je bilo treba odšteti 200 srbskih dinarjev (okoli dva evra), oziroma 300 (okoli tri evre) na dan koncerta. Od tega se je na seznamu povabljencev znašlo okoli 50 ljudi. O samih zapestnicah oziroma označbah, da je kdo med povabljenci, pa ni bilo ne duha ne sluha.
Prebijanje ledu miniturneje Ko je** Laibach?! je sicer v manjši dvorani pripadlo zasedbi Smetnjak, ob kateri so se dodobra znoreli trije mladoletni obiskovalci, ki verjetno še niso videli petega razreda osnovne šole.
Samo dogajanje na glavnem odru pa se je začelo s prvimi rifi zasavskih "indie powepop" predstavnikov We Can't Sleep At Night. Pred približno 20 obiskovalci. "Nismo to dojemali kot breme. Nismo čutili te neznanske odgovornosti, ki bi nas pokopala, če bi se jo zavedali (smeh). To smo jemali kot en koncert, ki je bil po spletu okoliščin s tremi skupinami v tuji državi," je nastope po koncu ocenil pevec in kitarist zasedbe Marko Lavrin.

Na odru sta se jim kot posebna gosta pridružila Ilja in Milan iz skupine Petrol, ki sta od zbranih tudi zvabila največ aplavza in premikanja na mestu. Dogajanje po nastopu se je kaj hitro preselilo v veliki predprostor, ki kljub velikosti še vedno ponuja tisti potrebni del intime, ki je potreben za vzpostavljanje vezi med nastopajočim in obiskovalcem po koncertu.
Moveknowledgement dvigovali vzdušje
S povsem udarnim repertoarjem, ki ga je nadgradil nedavno izdani četrti album, so zbrane dodobra navdušili člani Moveknowledgementa na čelu z raperjem N'Tokom (tudi on se je skupini zaradi delovnih obveznosti pridružil šele drugi dan). S svojo glasbo so jih zanimirali celo do te mere, da se je velika praznina med zaščitno ograjo in občinstvom zmanjšala na slab meter.
Brez gostov niso ostali niti oni, saj sta se jim pridružila člana skupine Zemlja Gruva. Ampak tudi retrofuturizem, pomešan z rock'n'rollom Uroša Weinbergerja na kitari, Dejana Slaka na basu, Miha Šajine na klaviaturah, Davida Cvelbarja na bobnih in N'Toka, so Beograjčani pospremili prikovani na tla in ob malce bučnejših aplavzih.
"Prišli smo zaradi Melodroma, toda - kako so bili dobri ti pred njimi! Kako jim je ime?" so nas spraševali naši anketiranci. Melodromu je tako pripadla čast, da je zaključil dogajanje na glavnem odru okoli ene ure zjutraj, s svojo mešanico uspešnic iz preteklih albumov in posebne gostje Bojane iz skupine Svi na pod.

Štafetno palico so prevzeli v preddverju avdio/vizualci, ki so peščico zbranih zabavali še naprej v noč. "Slovenska kultura v Beogradu je razvila neko tradicijo, ki obstaja že leta in leta. Ljudi je treba opomniti, da iz Slovenije prihajajo še vedno dobre stvari. Ni pa vse enako dobro," je za MMC razmišljal producent v Domu omladine Dragan Ambrozić.

Eni zadovoljni, drugi malo manj
Kino Šiška je z miniturnejo pravzaprav vrnila obisk Domu omladine, ki je pred časom pripeljal mlade srbske upe v Ljubljano. Toda takrat so bili prostori centra urbane kulture polni. Beograjskim gostiteljem podobni podvig preprosto ni uspel.
"Zelo smo zadovoljni, ker smo morali pred mesecem dni postaviti oglaševalsko kampanjo, samo za to, da ljudem pokažemo, da obstaja nova generacija slovenskih skupin, ki so vredne tveganja, da kupijo vstopnico za 300 dinarjev. Ampak treba se je zavedati, da imamo tu precej siromašno občinstvo, ki si želi tovrstne kulturne avanture. Zato smo tudi postavili poslanstvo Doma omladine, da pridejo sem in da slišijo dobre tuje skupine za dostojno ceno. Namreč, na dva meseca imamo fantastične tuje goste v beograjski Areni, toda to so koncerti z drago produkcijo, kot so bili na primer Madonna, Rolling Stonesi," je bil nad obiskanostjo zadovoljen Ambrozic, ki je še poudaril, da je bil zadnji slovenski koncert pri njih leta 2009, ko so gostovali Laibach.
Tretji dan: Rock'n'roll, ampak kje so vsi?
Le par ur spanja "rock'n'roll" se je v soboto okoli 11. ure znova preselil na cesto - precej ovinkasto. Prihod v Sarajevo je bil sprva načrtovan ob 19. uri, a se je predvsem zaradi birokracije na meji zavlekel.
"Eksperimentalno ekspedicijo" je ob 20. uri pričakal natakar Art Kina Kriterion, ki je odprl prostor. Sam koncert je bil načrtovan ob 21. uri. Toda prej je bilo treba opraviti tonsko vajo. Še pred tem so tehnični delavci Kina Šiške še enkrat dokazali, kako pomemben člen pravzaprav so - z vso njihovo vrlino in potrpežljivostjo do nastopajočih in tamkajšnjega tonskega delavca, ki je na vsake toliko "udaril" z izjavami: "Ne vem, kje je gumb za bas."
Vrata v dvorano (ki po velikosti na trenutke spominja na malo dvorano v Kinu Šiška, le da gre za še bolj intimen in majhen prostor) so se tako odprla ob 23. uri z nastopom We Can't Sleep At Night. Organizatorji so prišli do zaključka, da vstopnine ne bodo pobirali, kar je ironično zvabilo največ obiskovalcev prav na prvi nastop na glavnem odru.
Vsi nastopajoči so predstavili podobni repertoar kot večer prej, le da ni bilo posebnih gostov in da se je vse skupaj zavleklo v zgodnje jutranje ure. Zaradi kasnejšega prihoda je trpel tudi zvok. Število obiskovalcev se je tako ob nastopih Moveknowledgementa in Melodroma le še zmanjševalo.

Tako so ob tretji uri začeli svoj program avdio/vizualni umetniki v predprostoru dvorane pred redkimi izbranci. In tedaj je med prvo skladbo v prostor prišel natakar, prižgal luč in rekel, da zapirajo. "Kot prostor je bil dobra izbira. A vendar slaba s stališča neukih producentov. Treba je več izkušenj. Bili so povsem nedialoški," je težave v Art Kinu Kriterion pokomentiral Kardum, ki je bil tudi sam presenečen nad neprofesionalnim odnosom Sarajevčanov.
Pod potegnjeno črto so izvajalci na odrih (vsaj na obeh glavnih) ponudili tisto, kar ta hip znajo najbolje. Obiskanost je zgodba zase. "Deloma je treba to tudi pripisati zelo spodletelemu dialogu slovenskih javnih oblasti. To je treba razumeti. To so občutljivi kraji. Slovenska 'promocija' se ni dogajala v zadnji letih in je prišlo do popolne bele lise na polju sodobne in glasbene ter ostale produkcije," je sklenil Kardum.
Samostojne gverilske akcije ali organizirana gostovanja, kakršno je bilo to - vrata so vse prej kot na stežaj odprta. Pred njimi pa poleg alternativcev stoji pa še cela vrsta nostalgikov in mainstreamovskih stagnantov. Ko je** Laibach?!

Več pa si lahko ogledate v spodnjem videu in fotogaleriji.

Veš kaj, to vse me spominja na Beograd pred 20 leti. Malo alternativne scene, kot je bila nocoj. Prva liga. Star sem čez 40 let, tako da, pazi to, poznam Pankrte – s tem se je začelo. Pa Videosex ...

Nebojša, obiskovalec beograjskega koncerta Ko je ** Laibach

Zelo malo slovenskih glasbenikov poznam, nobenega pravzaprav. Ampak to je bilo zanimivo, da vidiš, kaj še obstaja in kaj imaš lahko še rad. To je neko spoznavanje s skupino, ki potem vodi k spremljanju njihove kariere in razvoja. Zelo zanimivo in super, to lahko še dodam.

Ana, obiskovalka sarajevskega koncerta Ko je** Laibach