Najbolj vroč škotski izvozni artikel ta hip je udaril hitro in močno - ob značilnih menjavah dinamike. Kljub "mainstreamovskemu" uspehu člani skupine na svojih koncertih dokazujejo, da se po več kot 20 letih skupnega delovanja niso oddaljili od svojih korenin.

Estetizacija kaosa, ki sliši na ime Biffy Clyro, je sinoči vzniknila iz teme, ko so se iz zvočnikov začeli širiti glasovi ženskega pevskega zbora na podlagi, kakršne smo vajeni iz grozljivk tipa Noč čarovnic iz leta 1978. Na odru so se počasi začeli pojavljati orisi Neila, Bena in Jamesa Johnstona. Brezkompromisno, sprva seveda umirjeno in zadržano, toda že v naslednji minuti z Neilovim krikom "We are the wolves", se je začelo pisati poglavje rokerske ekstaze v Kinu Šiška. Prvi singel s prihajajočega, dolgo pričakovanega albuma Ellipsis, je klasična skladba s podpisom Biffy Clyro, toda po drugi strani deluje nova in sveža - predvsem po zaslugi instrumentalnega eksperimentiranja.

Polna Katedrala se je hitro predala koračnici, ki jo je Ben ustvarjal z udarjanjem s palicami po prehodnih bobnih, medtem ko je James poskušal iskati podobne linije in je Neil ustvarjal dinamiko s svojim značilnim glasovnim razponom. Igra menjavanja hitrosti igranja in jakosti zvoka se je razvila na koncu, ko je po Neilovi solaži na kitari Kino Šiška skandiral: "We Are The Wolves."

Že uvodne minute so dale vedeti, da se je zbrala ravno prava skupina ljudi, ki bo koncert zapisala v anale Kina Šiška. In obratno: Biffy Clyro si ne bi mogli izbrati boljšega "poskusnega" občinstva za nove skladbe. Glavnina repertoarja trojice iz Ayrshirja so sicer sestavljale skladbe iz zadnjega albuma Opposites iz leta 2013. Preostali nosilni stebri pa so izvirali iz petega albuma Only Revolutions in četrtega albuma Puzzle.

Tolpa, kakor je James poimenoval trojico v intervjuju za MMC, je na prelomu kariere, ko se tudi sami dobro zavedajo, da lahko njihov vsakdanjik prav kmalu postanejo zgolj nastopi na velikih festivalih in stadionih. Ko so na začetku tisočletja krmarili med grungom in heavy metalom, je bilo jasno, da nikoli niso iskali zlate sredine. Od sopotnikov jih ločuje v prvi vrsti dramaturški lok skladb, ki ni nikoli predvidljiv.

Tako krožna zgradba skladb, kot je Living Is A Problem Because Everything Dies, ohranja aktivno občinstvo od prvega ploska ob podpori intenzitete Neilove kitare, čeprav trojica (ob podpori dodatnega kitarista in klaviaturista) preide na hrupni "jam session", ki se umiri s skoraj bluzovsko katarzo na kitari. "Pojte," nepričakovano zakriči Neil in skladba zaide v novo smer, ki jo sklenejo v svoji rokerski maniri.

Tudi sestava repertoarja pripravi obiskovalca, da mu ne preostane nič drugega, kot da sledi taktirki skupine. Biffy Clyro si dovolijo znotraj še tako priljubljenih skladb, kot je Biblical, da ohranijo del improvizacije, kar še dodatno spodbudi obiskovalce, da skupaj z Neilom prepevajo: "Oh, oh, oh ..." In tako padejo vse meje. "To je bilo magično," je delil kompliment s slovenskim občinstvom Neil.

Poligon za "sing-a-long" koračnica se je nadaljevala s skladbo Who's Got A Match iz njihovega četrtega albuma. Odmore za občinstvo so tako sinoči predstavljale le predstavitve novih skladb, kot je Animal Style, kjer se drvenje po rokenrolovski avtocesti prekine z odločnim Neilovim poudarkom: "My head's a fucking carnival!" Vsa surovost znotraj popzgradbe pa dobi v prihajajočem poglavju (torej na novem albumu) tudi element porogljivosti, kar se odraža prav v omenjeni skladbi, ki jo Neil sklene s preprostim ponavljanjem: "U-u-u-u-u."

Še vedno močan vpliv zadnjega albuma
Melodični rock, ki je zaradi dinamike vse prej kot to, je dokončno okužil razgreto občinstvo s preselitvijo Jamesa na klaviature ob skladbi Born On A Horse, tišjim vokalnim delom Neila med interpretacijo skladbe Victory Over the Sun, ki se je pozneje razvila v še eno skupinsko prepevanje na odru, in Bubbles (seveda ob spuščanju milnih mehurčkov pod odrom).

Neila in Jamesa je počasi že odnašalo v vse strani, občinstvo pa je v hipnotičnem stanju samo sledilo narekovanju ritma s ploskanjem. Pred novo pošiljko že znanih skladb je Neil odigral glavno vlogo v skladbi Friends & Enemies, kjer prekinjal dinamičnost s ponavljanjem: "Friends As Good As You". In na koncu ob kitari prevzel tudi sklepno besedo.

Kino Šiška je znova oživel ob soglasnem ponavljanju: "Drip, drip, drip," s katerim so člani skupine naredili uvod v eno izmed najbolje sprejetih skladb večera Black Chandelier. Toda v maniri Biffy Clyro je že v naslednjih minutah Neil sam stopil pred občinstvo samo ob spremljavi akustične kitare in znova na malce katarzičen način naredil preskok med skladbo iz četrtega albuma Machines ter skladbo iz njegovega naslednika God & Satan.

Sinergija med skupino in občinstvom
"En, dva, ooow!" Tako se je končal verjetno najbolj "duhamorni" del sinočnjega koncerta, ko je Ben obudil občinstvo z uvodom v skladbo The Captain. Kaos znotraj kaosa so poustvarjali potem predvsem s skladbami iz albuma Opposites. Piko na i so postavili s skupinskim prepevanjem skladbe Mountains in vizualno dodelanim nastopom ob skladbi Different People, kjer so bile luči sprva usmerjene v občinstvo, medtem ko se z Neilom ponavljali: "We are alive tonight!" Nato pa je prvi glas skupine samo dvignil svojo desno roko, z gesto namignil na "džez rokice", in Kino Šiška je bil že znotraj nove "destruktivne" serije Biffy Clyro.

Vtisa ni pustilo le občinstvo na člane skupine, ki so med koncertom vztrajno ponavljali, da so neverjetni, ampak tudi obratno - kar se je najbolj izkazalo ob glasnem vzklikanju, naj se skupina vrne na oder po rednem delu repertoarja. Brez kakšnega pretiranega besedičenja so Biffy Clyro dali še zadnji odmerek svoje eklektičnosti s skladbama Many Of Horror in Stingin' Belle, ko je razdejanje, ki sliši na ime Biffy Clyro, potrdilo, da še zdaleč ni čas zatona velikih rockerskih skupin - le zliti se morajo s pravim občinstvom.