"Občinstvu bom pripravila nekaj posebnega tudi za jesen. Nedvomno nam bo super ... Malo drugače," je februarja po drugem malo drugačnem koncertu, kot je bilo njeno občinstvo vajeno v preteklih letih, v Štihovi dvorani Cankarjevega doma z nasmeškom razlagala Nina Pušlar. Takrat je že vedela, da bodo osrednja postaja praznovanja 10. obletnice kariere (dan za obletnico bo sicer nastopil šele 11. decembra) Križanke. Tiste Križanke, ki so jo lani sprejele s stoječim aplavzom na premieri muzikala Cvetje v jeseni. Tiste Križanke, kjer so bila sinoči prazna le redka sedišča.

Jesen je sicer na njenem urniku koncertov že od leta 2011 rezervirana za velike koncerte v domači Ivančni Gorici, toda namesto petega tradicionalnega druženja v osnovnošolski telovadnici v Stični, je nekaj minut čez osmo uro zvečer nagovorila Križanke z besedami: "Dober večer, Križanke! Vau! Hvala za tak lep sprejem."

Da to ne bo klasični koncert nizanja najmarkantnejših skladb zadnjih desetih let, je Pušlarjeva ob spremljavi svoje skupine dala vedeti že februarja. Koncept koncertov Malo drugače ni sledenje smeri, v katero so se v zadnjih letih podali (včasih preveč nepremišljeno) nekateri slovenski izvajalci - torej v akustični preobleki.

Iz studia, kamor se je poleti Pušlarjeva zaprla s skupino, so prišle nadgrajene in instrumentalno polnejše izvedbe (zdaj zbrane tudi na novem albumu #malodrugače). Res, da nekatere popolnoma predrugačene. In prav zato je bil sinočnji koncert bolj pisan na kožo dolgoletnim spremljevalcem njene kariere kot tistim, ki so na njen koncert prišli prvič.

Zvok klaviatur, za katerimi je tudi tokrat sedel Aleš Ogrin, je postavil tempo celotnemu koncertu z nekaj takti skladbe Vprašanje srca. Počasi so se mu pridružili Janez Skaza na kitari, Giovanni Toffoloni na baskitari, Tomi Purich za bobni, Goran Moskovski za tolkali, Jani Šepetavec na kitari (ki jo je v nadaljevanju večera zamenjal za saksofon) ter Lea Sirk v vlogi spremljevalne pevke.

Mirnejše, intimnejše ...
Že v prvih treh minutah se je začelo prilagajanje zakonitosti koncertnega prizorišča, kot so Križanke, bolj intimnemu vzdušju: upočasnjen tempo, izmenjava glasov Skaze, Sirkove in Pušlarjeve ter zadržano sodelovanje občinstva. Zadnji element je še najbolj izstopal med pozivi z odra k sodelovanju. Pri ustvarjanju ritma s ploskanjem in tleskanjem sicer ni bilo nobenih težav, so pa zato začetni pozivi k prepevanju refrenov pri skladbah Svet je tvoj!, Poljub na klopci, Saj sva skupaj, spodbudili le peščico glasov v zadnjem delu Križank.

"Obljubljam vam, da bo ta večer malo drugačen," je poudarila Pušlarjeva že med začetnimi nagovori. In ta drugačnost se je najprej kazala v aranžmajih. Večji poudarek je bil na klaviaturah (pri igrivih vložkih pri skladbah Poljub na klopci in Ta svet ne zna živet ter uvodnimi deli v skladbo Ni ona). Do izraza so prišli pihalni vložki Šepetavca, ki je dobil več prostora za solaže med drugim v skladbah, kot so Slečeno srce, Odhajam z vetrom.

Igra glasov
Hkrati pa je bilo precej poudarka na igri spremljevalnih glasov. Kot je že v navadi, se je ob bok Pušlarjeve postavila Lea Sirk. Kombinacija Pušlar-Sirk na večjih koncertih s seboj prinaša presenečenja. Na koncertih v Ivančni Gorici so tako lahko redni obiskovalci spoznali, kako zvenita, ko je vokal Sirkove preveč naglas ali ko ga sploh ni zaradi okvare mikrofona. V Križankah je imela Pušlarjeva v prvem delu koncerta težave z "in-ear-monitor" slušalkami - kar je tudi priznala med koncertom.

Zato se je krivulja njunega usklajevanja v tonaliteti gibala med izenačenim in malo bolj izpostavljenim vokalom Sirkove na trenutke. Kar zaradi barve njunih glasov niti ni bilo moteče (večina tega ni niti zaznala). Pri njunem sodelovanju gre bolj za dopolnjevanje kot za klasično spremljavo Sirkove glavnega vokala. Na trenutke celo za enakovredno sodelovanje, kot na primer pri duetu Punca, kjer je sinoči vlogo Jana Plestenjaka prevzela Sirkova (medtem ko se je pri skladbi Sladoled z vesoljem predstavila tudi na flavti).

Predvsem pa je njuno sodelovanje še en dokaz, koliko dobrih glasov premore domače glasbeno prizorišče, a na koncu je desetletni jubilej v Sloveniji danes dosegljiv le peščici izvajalcev, ki poleg glasu premorejo "cel paket".

Sprehod skozi ustvarjanje
"Prehodila sem deset let in ta večer je namenjen temu potovanju," je dejala v nagovoru Pušlarjeva. Na koncertu se je spomnila svojih začetkov, ki sta ga močno zaznamovala Urša in Matjaž Vlašič. Urša je sinoči praznovala rojstni dan, zato si je Pušlarjeva vzela nekaj trenutkov, da ji je voščila. Nato pa je izvedla svojo najljubšo skladbo z začetkov kariere Vse, kar rečeš mi. Za to priložnost se je usedla za klavir. In tam ostala še ob predrugačeni, predvsem tišji in počasnejši skladbi z Eme 2011 Bilo lepo bi ter njeni najljubši skladbi (kot je izpostavila sinoči) Saj sva skupaj, kjer so bili v ospredju ritemsekcija in tleski občinstva.

Pušlarjeva pusti največji vtis z minimalizmom. Ko sedi za klavirjem ali na barskem stolu ob interpretacijah Rok trajanja (prearanžirano v čutno balado), Tvoja kri (skladbo, sicer rezervirano za nastope v Ivančni Gorici), Nekje vmes (ki jo je prvič zaigrala s skupino) ali na robu odra Križank pri skladbi Sva super par. In prav s tem se je najbolje približala sinočnjemu občinstvu.

Gostje v stranski vlogi
Prav tako pa pečat njeni vokalni izvedbi dajejo glasbeniki, s katerimi je spletla vezi v preteklih letih. Eden izmed teh je producent Martin Štibernik, ki jo spremlja od začetka (a vendar se pod zadnji album kot producent podpisuje Irec Philip Begley). "Danes oba v samostojnih vlogah krstiva tale oder, tako da ti želim veliko sreče. Martin Štibernik," je napovedala svojega prvega gosta in edinega, ki se je predstavil s svojo skladbo. Štibernik je pod umetniškim imenom Mr. Marsh pred kratkim izdal svoj samostojni prvenec in delček tega je ob spremljavi kitare predstavil v Križankah s skladbo Home.

Pušlarjeva je predvsem na koncertih v Ivančni Gorici puščala svojim gostom več prostora za njihove avtorske skladbe, kar je pogosto prekinilo atmosfero, ki jo je gradila med koncerti. A tokrat ni bilo tako, saj se je takoj po skladbi Home vrnila na oder.

S še bolj okrepljeno zasedbo, saj se je skupini in Štiberniku na harmoniki pridružil v ozadju godalni kvartet Arcus - dodatno orožje v delu koncerta, ki so ga zaznamovale balade. Ob tem pa je nastopil tudi čas, da je na oder povabila še enega gosta, in sicer starega znanca iz muzikala Cvetje v jeseni Matjaža Robavsa, s katerim sta izvedla že znano skladbo Ljubim in predstavila svoje novo glasbeno sodelovanje s skladbo Mimogrede.

Pred in med občinstvom
Baladno romanco je prekinila z odhodom med občinstvo pri skladbi Sva super par, ki si ga bodo nekateri zapomnili tudi po fotografijah, ki so nastale, medtem ko je Pušlarjeva hodila med občinstvom s polaroidnim fotoaparatom in najprej fotografirala vse, nato pa še poskrbela za nekaj portretov.

Za konec je pustila svoje najbolj prepoznavne skladbe. Popolnoma predrugačena skladba Tik tak tok v ritmu sambe je na oder zvabila še en gostujoči par, in sicer plesalca Nadiyo Bychkovo in Matejem Bedičem. Strastna rumba je razgrela vse hladnejše Križanke. Odhajam z vetrom, Ni ona, Kdo še verjame (brez Stiškega kvarteta), Dež v malce shizofreni preobleki, Pozdrav z ljubeznijo in Ta svet ne zna živet so pripravile prvo gostiteljico večera, da se je še bolj sprostila in zavzela oder.

Koncert kot začetek nadaljevanja
Zlatku je tako preostala le še najlažja naloga, da je ob stoječih Križankah odrepal dele v skladbi Svet je tvoj!, medtem ko je Pušlarjeva večer zaključila s skladbo Med vrsticami, pod katero se je sama prvič podpisala kot avtorica. Tako je hkrati pokazala, kako se je v desetih letih razvila kot izvajalka, in naznanila, da se zgodba pravzaprav šele začenja. Ter zaključila: "Upam, da bomo ta koncert še kdaj priredili tu in da boste z nami. Če ne prej, ob 20. obletnici."