a se "Rdeča armada" odpravi na osvajalski pohod po odrih "sovražnega" Zahoda.

"Zborovanje za naše rdečkarje," je zapisal eden od MMC-komentatorjev. "Nekaj takega, kot če bi povabili Hitlerjevo godbo," se je zapisalo drugemu.

Kot pri pozivih (povsem druge strani političnega spektra) k bojkotu avgustovskega ljubljanskega koncerta izraelskega filharmoničnega orkestra pod taktirko maestra Zubina Mehte, češ da gre za orkester okupacijske sile (pa čeprav je Mehta kritičen do gradnje judovskih naselij na zasedenem območju), so tudi tu tovrstne kritike povsem deplasirane. (Čeprav naj to kdo pove ubogi Polini Gagarini, letošnji ruski predstavnici na Evroviziji, ki je bila na Dunaju celo s svojo odo miru in raznolikosti deležna pretežno žvižgov.)

Leta 1939 ustanovljen Orkester Rdeče armade je v prvi vrsti zbor vrhunskih glasbenikov, plesalcev in ustvarjalcev, zabavljačev, če želite, ki so v 350-glavi ansambel izbrani s strožjo selektivnostjo kot za sloviti Bolšoj teater. Vsi izvajalci prihajajo z najodličnejših ruskih univerz, sprejemni preizkusi pa veljajo za izjemno težke.

Je pa res, da imajo sedež akademije nedaleč od Kremlja, kar 82 odstotkov nastopajočih (na turneje v tujini se jih običajno odpravi le dobra tretjina) pa je pripadnikov vojske, vključno s karizmatičnim dirigentom generalom Viktorjem Elisejevom, ki je pri Rdeči armadi aboniran že 40 let.

A kljub temu orkester strogo ločuje politiko od umetnosti, kar se kaže tudi v tem, da tudi po uvedbi protiruskih sankcij niso izločili niti ene zahodne popuspešnice, ki jo radi dodajo repertoarju, pa čeprav bi iz kakega protestno načelnega vzgiba to prav lahko storili.

Uradno razprodane Stožice
Orkester je na oder uradno razprodanih Stožic (neuradno je bilo še kar nekaj sedežev na tribunah ob strani) stopil za verjetno najprimernejšo predskupino, kar bi se jih dalo najti - Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič pod vodstvom "tovarišice Pije". Za prve odobravajoče odzive občinstva je bil dovolj že ta nostalgični naziv.

Lepo postrojeni Pinkoti so po uvodni žalostinki Lada Leskovarja o Poslednjem vlaku takoj udarili "in medias res" ter ob bučnem ploskanju (in porazno premo nesorazmernem stoženskem ozvočenju, ki se lahko primerja le še s tamkajšnjo prometno (ne)ureditvijo) zadoneli s partizansko klasiko Hej brigade. Zadnji takti koračnice so se prelili v enako udarniško Na juriš!, ki so ji radi pritegnili tudi gospodje v zlatih letih, s katerimi sem si delila tribuno, medtem ko je sekcija v parterju sedela lepo postrojeno in disciplinirano.

"Nismo le številke, smo ljudje!" je vzklikala solistka na odru kot odzven petkovih protestov na drugem koncu mesta (hote ali nehote).

S Katjušo, obveznim delom repertoarja Pinka Tomažiča, so se poklonili ruskim gostom, množico pa zares spravili na noge, ko so stihe Srečka Kosovela prepletli z odo svobodi.

Od Ode radosti do Get Lucky
Orkester Rdeče armade je slovenskim kolegom odgovoril najprej z Odo radosti, preden je prešel na bolj domoljubne viže. Osrednji del slabe tri ure dolgega koncerta je bil tako videti kot dinamična večdejanka, razdeljena med orkestralne izvedbe, operne solaže, udarniške koračnice in revolucionarne pesmi, plesne vložke in burlesko. Kot celota je vse skupaj delovalo izjemno posrečeno, z dobršno mero značilne ruske duhovitosti in humorja, je pa res, da bi bil koncert še izraznejši v vsaj za odtenek manjši in intimnejši dvorani.

Nastop je s hudomušnimi plesalci v teatralnihretro fluorescentnih opravah na določenih mestih tudi grozil, da bi lahko zapadel v bizarko, a so ga z roba nemudoma potegnili z opernimi klasikami, kot je bila veličastno odpeta Nessun Dorma iz Turandota, ali pa dovršeno izvedenimi ruskimi ljudskimi pesmimi.

Predvsem za drugo polovico nastopa je ansambel prihranil repertoar, ki najbolj razdvaja puristične "rusiste" med občinstvom, kot se je označil drugi od mojih naključnih sosedov. To bi bil tisti del, ko iz tradicionalnih inštrumentov povsem nepričakovano izvabijo akorde rock klasike Smoke on the Water ali pa ko iz Nagile Have, himne vseh židovskih slavij, brez pravega prehoda preidejo na Sex Bomb, ki pa jo za potrebe stoženskega koncerta namesto Toma Jonesa (ali enega od generalov) odpoje Oto Pestner. In, da, vse skupaj je bilo ob nerodnem poplesavanju uniformiranega možaka za povsem resnim Pestnerjem videti približno tako čudaško, kot se sliši.

Za finale: Katjuša
Edino, kar je lahko prekosilo pogled na ruske vojake, kako z globokimi baritoni prepevajo in se skoraj že sugestivno pozibavajo ob besedilu "Jaz sem tvoja glavna tarča, pridi in me pomagaj vžgati", je bila njihova interpretacija Get Lucky dvojca Daft Punk. Ob podobno spolno insinuirajočem besedilu sta se dva generala še posebej razživela ter komično stopicljala in se prestopala po odru kot odličnjaka iz prve klopi, ki sta na maturantskem plesu prvič sramežljivo srknila kaj močnejšega. V oranžni skafander odeta člana zasedbe, ki naj bi predstavljala parodično (?) utelešenje francoskega elektro dvojca, k streznitvi nista ravno pomagala.

"Kaj jim je treba te komerciale? Ni jim treba. Taki vložki so za piar in za tiste, ki se potrebujejo prodajati. Njim se ni treba. Naj ostanejo lepo pri ruskih," je imel edino pripombo na koncert moj sosed. In kot da bi ga slišal, je orkester Rdeče armade za veliki finale prihranil Kalinko in Katjušo. Himnam primerno - v spodobni in zveličavni izvedbi.

Kdo ve, morda je ravno anglosaška komerciala tista, ki Orkester oddalji od negativne konotacije, ki jo ima Zahod do vsega, povezanega z ruskimi "zavojevalci" in občinstvo sprosti do te mere, da še vojaške uniforme in marš pred seboj dojema bolj kot parodijo. Ali to dela orkestru z 80-letno zgodovino in ugledom, ki igra tako na ustoličenjih ruskih predsednikov kot pred papežem, več škode ali koristi, pa je drugo vprašanje.