Da ne bo pomote: Wylde je razred zase, pa če igra ikonične skladbe z BLS-jem ali če izliva svojo dušo pred nekajstoglavo množico ob vrtoglavih solažah, kot je to storil sinoči v Ljubljani. Enostavno je treba vzeti v zakup, da Wylde ni džuboks za preigravanje starih uspešnic - glede na način igranja jih niti ne potrebuje -, ampak je samostojni izvajalec s svojimi avtorskimi stvaritvami. Tako je sinoči v dobri uri in pol predstavil izključno skladbe z albuma Book of Shadows in njegovega nadaljevanja Book of Shadows II.

Tiste, ki so vedeli, v kaj se podajajo, je pričakal posladek, drugim pa tolažba, da so videli Wylda v živo. 49-letnik se je brezkompromisno postavil pred svojo spremljevalno skupino (v sestavi John JD DeServio, Jeff Fabb in Dario Lorina) z dizajnersko kitaro modela Warhammer z značilnim motivom tarče.

Potreboval je približno šest minut, da je s skladbo Sold My Soul z debitantskega albuma iz leta 1996 pokazal vse, kar zna: od neskončnih solaž do igranja kitare za vratom in še z zobmi. A to je bil le uvod v otožno dramaturško zgodbo, ki jo je napisal sinoči. Nekaj je na njegovem ponavljanju "gone, gone, gone, gone, gone ...", kjer z glasom ustvarja občutek melanholičnosti (gre za skladbo Autumn Changes), po drugi strani pa s kitarsko solažo vmes zadovoljuje zaprisežene ljubitelje šestih strun.

Protiutež otožnosti, kot jo je sporočal s pesmimi, npr. Tears of December, je predstavljala njegova interakcija s klaviaturistom/kitaristom Lorino. Izstopala so predvsem njuna dvoglasja pri Lay Me Down oz. menjave, ko je Wylde sedel za klaviature in je v ospredju za solaže skrbel Lorina (Road Back Home).

Wylde je tisti tip glasbenika, ki ne potrebuje nepotrebnih nagovorov - on komunicira s kitaro. Tako da so pozivi, kot je, "naj vas slišim, j****!", bolj izjema kot pravilo. A prebudilo je še tako zasanjano občinstvo v Kinu Šiška, ki je bolj kot ne sledilo virtuoznosti na kitari, kot da bi se resneje poglobila v besedila (k čemur lahko pripišemo tudi precej glasno ozvočenje v Katedrali).

Prvo prelomnico koncerta je zaznamovala skladba Between Heaven and Hell - promocijskega singla z debitantskega albuma, pri katerem je zanimivo to, da je za besedilo "dying to live, living to die" našel navdih iz posvetila nekega dekleta v šolskem almanahu. A kar se tiče instrumentalnega dela, je pozornost privabila predvsem zgradba, ko je najprej Lorina začel z akustično kitaro, sledila je Wyldova solaža na eni izmed njegovih "ljubic" in končala z orglicami v Wyldovih rokah.

A živeča legenda že v naslednjem trenutku da jasno vedeti, da je obiskovalec prišel na koncert zaradi njega, ko se s prsti spusti na spodnje strune znotraj skladbe Darkest Hour oz. ko se spusti v več kot petminutno solažo znotraj skladbe Thrown' It All Away.

Izlet med občinstvo
In ko misliš, da si videl že vse, in se sprašuješ, čemu je treba ustvarjati umetno strelo in grom z igro luči in posnetkov z matrice, se zgodi trenutek, ko Wylde stopi z odra. Tako je sinoči skladbo Dead As Yesterday odigral med občinstvom (prizor, ki smo ga v Kinu Šiška nazadnje videli ob gostovanju Enter Shikari), kjer je več kot deset minut obračal belo kitaro modela Dean Splittail na vse strani in seveda za vrat. In potem ko je skoraj vsak obiskovalec dobil priložnost za fotografijo tik ob kitarskem velikanu, je ta odkorakal spet na oder na podaljšek že slišanega, ko se je z obema rokama samo sprehajal po vratu kitare.

Še preden se je zatekel k zadnjemu dejanju koncerta, se je vrnil k akustiki (Dead As Yesterday, Eyes Of Burden in Way Beyond Empty), preden se je usedel znova za klavir, in petminutno skladbo podaljšal vsaj za dolžino in pol. Po predstavitvi svoje "družine" je večer končal s skladbama Lost Prayer in Sleeping Dogs - obe prihajata z zadnjega albuma - in z dvignjeno kitaro visoko v zraku pozdravil Katedralo.

Metalske legende
Prizor je zbodel pogled na manjštevilčno občinstvo, kot bi ga pričakovali ob obisku takšnega imena. Toda, ko je govor o ikonah, ki so pustile velik pečat na metalskem glasbenem prizorišču in se v drugem obdobju svojega življenja predstavljajo kot samostojni izvajalci oz. brez matičnih skupin, je zanimanje vsaj v Sloveniji manjše. Spomnimo se le odpovedanega dogodka Metal All Stars, v okviru katerega bi moral Wylde priti v Slovenijo skupaj z imeni, kot so James LaBrie, Geoff Tate, Joey Belladonna, Cronos, Dave Ellefson, Chuck Billy .... Mogoče pa včasih imena skupin res govorijo samo zase, in ne o posameznikih v njih.