Piše se leto 2010. Interpol si želijo razviti koncept vizualij, ki bi pospremil njihov nastop na festivalu Coachella 2011, in Lynch sprejme službo. Rezultat: I Touch a Red Button Man, kratki animirani film, ki spremlja Interpolovo pesem z zadnjega albuma, Lights. Filmček, premierno prikazan na Coachelli aprila letos, je na spletu uradno izdal Huffington Post.

Ob tem so zelo razdelano objavili tudi zgodbo za nastankom in koncept filma. Opozorilo: razlaga je precej daljša od filma, ki temelji na prvi pogled enostavnem ponavljanju animiranih gibov, vse skupaj pa ovito v tipično lynchevsko groteskno in srhljivo vizualno podobo.

Vsaj delno razumeti film je razumeti Interpol (razumeti Lyncha od vas nihče ne zahteva). Od svojega prihoda na glasbeno prizorišče pred dobrim desetletjem so Američani gradili svojo identiteto s preprosto barvno shemo: rdeča, črna in bela. V tem smislu so izdelali tudi svoj logotip in ovitek svojega kritiško hvaljenega prvenca Turn on the Bright Lights (Trikolorno shemo so nato implicirali tudi v koncertno scenografijo).
Če se vam podoba rdečega zastorja, ki vznika iz teme, zdi znana, je to morda, ker spominja na prizore iz Lynchevih Twin Peaksa ali pa Mulholland Driva. In čeprav boste na albumu zaman iskali prepoznavne takte dežurnega Lynchevega skladatelja Angela Badalamentija, pa v zvoku Interpolov vseeno je nekaj zloveščega, nekaj morbidnega in rahlo enigmatičnega, ob katerem ni težko razumeti, zakaj bi Lynch v v Prado oblečenih fantih lahko našel sorodne duše.

Popolno zaupanje v Lyncha
"Vsi smo veliki oboževalci Davida - to nam je skupna točka, ena od tistih stvari, pri kateri smo si povsem enotni," razlaga za Huffington Post kitarist Daniel Kessler. Zato so seveda takoj zagrabili priložnost, da za scenografijo nastopa na Coachelli poskrbi prav režiser Twin Peaksa, Inland Empira, Človeka slona, Mulholland Driva in Modrega žameta.

"Nikdar še nismo naredili česa takega in tudi on ni nikdar naredil česa podobnega," razlaga Kessler. Skupina je imela popolno zaupanje v Lynchevo vizijo, zato so mu z veseljem predali vsa kreativna pooblastila za vizualije, ki takrat niso bile kaj dosti več od skice z bizarnim "možem z rdečim gumbom".

Lynch je film posnel skoraj popolnoma v črno-belem, utrinki barv se pojavljajo le, ko mož z rdečim gumbom mehanično stisne na - tako je, rdeč gumb. Barve so - namenoma ali ne - interpolovske, mehanski gibi možica postajajo vse bolj živčni skupaj z ritmom, filmske podobe pa se občasno navidez zlijejo tudi z besedilom pesmi.
Popolna kombinacija
Kdo pa sploh je možic z rdečim gumbom in kako je zašel v Lynchevo psiho? "Mislim, da naj bi to ostala skrivnost," je povedal Kessler. "Prav tako smo to vzeli, ko nam je opisal idejo." Nič novega za Lyncha torej, enigmatičnega in pogosto nerazumljenega režiserja, ki še sam priznava, da pogosto še sam sebe ne razume, kaj hoče v svojih izdelkih povedati.
Lynch ostaja redkobeseden tudi glede I Touch A Red Button Mana, češ naj govori animacija. Tudi benda o izdelku ni kaj dosti obveščal, kar pa Interpolovcev ni kaj dosti motilo - morda zato, ker se tudi oni sami poslužujejo podobne kriptičnosti pri razlaganju svojega dela. "Veste, ljudje poslušajo pesmi in skušajo sestaviti koščke skupaj," pojasnjuje Kessler. "Raje jim ne pojasnimo, zato da ljudje ne bi poslušali pesmi in je skušali povezati s tistim, kar smo povedali."

Presodite sami.
K. S.