Vrnila sta se v čas, ko je žanrska raznolikost v Sloveniji veliko večja kot pred desetimi leti in ko je rok trajanja novih skupin vedno krajši. "Tudi znotraj Psycho-Patha sva imela midva svojo navezo. Bilo nama je lahko in naravno delati skupaj. Imela sva se na kaj nasloniti. Ampak mi si sploh nismo zastavili vprašanja, kaj bi želeli delati. Preprosto smo začeli delati skladbe in kar pride iz tebe, pride," je v pogovoru za MMC pojasnila Melée.

S polovico Werefoxov smo se v zadnjih dneh preteklega leta usedli nekaj metrov stran od prizorišča, kjer bodo uradno začeli koncertno popotovanje s svojim prvencem I Am Memory. 17. januarja namreč prihajajo v ljubljanski Kino Šiška v okviru programa Indekš. Prizorišče jim ni popolnoma tuje. Lani so nastopili v Katedrali v okviru festivala Tresk#3. Atraktivnost, ki jo v svoj nastop vnašajo Werefox s pevkino karizmo in udarnostjo inštrumentalnega dela zasedbe, pa je bilo med drugim moč videti tudi na lanskem Slovenskem tednu glasbe. "Počutimo se malo manj obremenjene, bolj svobodne," pritrdi prvi glas skupine.

Cel pogovor z Benkom in Melée si lahko preberete spodaj.

Ustavimo se najprej pri imenu. Zgodilo se že je, da smo ga po nesreči zamenjali z vsemi možnimi kombinacijami ... Zato za začetek: od kod izvira Werefox in zakaj ravno to ime?
Melée: Beseda dejansko obstaja. Jaz sem nekaj časa mislila, da ne, ampak obstaja. Je 'leksikalizirana', ampak zelo redka. Beseda 'Werewolf' je znana vsakemu, če rečeš Werefox, pa vsi dvakrat pogledajo, kaj si povedal. Ne vem natančno, od kod je ime prišlo, ampak nas je našlo. Dolgo časa smo razmišljali o imenu. Mislim, da smo celo leto nihali med različnimi imeni ...
Benko: Ja. Izbiranje imena je nekaj najtežjega. Potem ko že nekaj imaš, ugotoviš, da že obstaja kakšna skupina s takšnim imenom ...
Melée: Ja, ja ... In začuda z Werefox ni obstajala še nobena skupina. Obstaja strip ali nekaj podobnega. Ni pa še bilo skupine. K imenu pa nas je pritegnila legenda.

Katera?
Melée: Po pravici je mene pritegnil lik lisicodlakinje v knjigi The Sacred Book Of The Warewolf ruskega pisatelja Victorja Pelevina. Potem sem se poglobila v legende, na katere se tudi on naslanja. In imaš cel kup japonskih in indijanskih. Toda japonske so nam bližje, ker je lisica tam neke vrste sveta žival in sobiva z ljudmi. Dokler je ne izdajo, jim gre na roko: jim uresničuje želje itd. Če jo izdajo, pa se spremeni v maščevalno bitje. Ta transformacija nas je pritegnila.

Je lisica potem poosebitev skupine ali dotične osebe v njej?
Melée: Jaz bi rekla skupine oziroma tistega, kar iz nas naredi glasba.

Kdaj je projekt prerasel v skupino?
Benko: Uf, to je težko reči. Mislim da takrat, ko se je sestavila zasedba, kot je zdaj. Nekaj časa smo se še malo iskali, prišlo je do zamenjave nekaterih članov. Bila je kar dolga pot.
Melée: (ga pogleda) Ja.
Benko: Je kar trajalo, da smo našli pravo pot oz. glasbeni izraz. Tudi dinamiko in energijo v skupini. Datumsko se ne bi upal opredeljevati (smeh).
Melée: Lahko bi rekli pred letom in dvema mesecema. Mislim, da je bil marec ali april 2011, odkar se je stvar res postavila na noge.

Kaj spravi glasbenike s takšnim ozadjem oz. kilometrino, kot jo imate vi, da gre še enkrat na pot od začetka?
Benko: (Melée se začne smehljati) Ja, razpad skupine (smeh). S Psycho-Path smo prenehali delovati. Jaz in Melée sva hotela še naprej sodelovati skupaj. Praktično oba igrava po skupinah že celo življenje. Ne vem, kako bi se počutil brez tega.
Melée: Točno to. Življenje ni čisto vredno življenja, če nimaš tega.
Benko: Glasba je postala tako velik del našega življenja, da smo bili prisiljeni v nadaljevanje - zaradi sebe. Tudi če ni nobene finančne kompenzacije - ki je definitivno ni. Kvečjemu obratno. Ampak delaš to, kar rad delaš.
Melée: In ker to si.

Niste šli obujat največje uspešnice Psycho-Patha oz. niste postali 'coverskupina' Psycho-Pathov, ampak ste začeli popolnoma na novo. Iz česa ste gradili novo zgodbo?
Melée: Kot je rekel Benko - tudi znotraj Psycho-Patha sva imela midva svojo navezo. Bilo nama je lahko in naravno delati skupaj. Imela sva se na kaj nasloniti. Ampak mi si sploh nismo zastavili vprašanja, kaj bi želeli delati. Preprosto smo začeli delati skladbe in kar pride iz tebe, pride.
Benko: Spontano.
Melée: Točno to. Zraven so prihajali drugi ljudje. Nekaj časa sva imela čisto drugo konstelacijo ljudi. Tudi Dominik in Aljoša Bagola sta bila nekaj časa v igri. Skupaj smo naredili nekaj stvari, a se je izkazalo, da smo imeli različne predstave, kaj bi kdo želel delati in tudi pomanjkanje časa za redne vaje je bilo problematično. Midva pa sva res želela skupino, ki vadi. Čim več. Potem je prišel Manuel na basu in se je z njim ustvarila nova dimenzija. Ko pa je prišel še David na bobnih, je bilo že od prvih vaj jasno, da je to to. Vsak je prinesel v skupino dele svoje preteklosti, ampak ne v smislu vzorcev, ki bi jih želeli ponavljati ...
Benko: Absolutno ne. Zavedamo se, da kakšne primerjave zagotovo bodo - kot vedno.
Melée: Na to smo pripravljeni.
Benko: Ampak mi želimo delati nekaj svojega, kar ni žanrsko omejeno. Ne omejujemo se z mejami - kam nas bo odpeljalo, bo peljalo.

Tudi sami ste v preteklih intervjujih omenili, da gre pri vaši glasbi za svobodo brez žanrskih omejitev (Melée pritrdi). Kako nastaja takšna stvar, ki noče biti žanrsko omejena? To tudi zna biti precejšen zalogaj, saj imaš pri odločitvi za določen žanr vsaj nekakšno smernico, kako se "gibati"?
Melée: Celo tako daleč gre to, da so strukture skladb točno določene.

Da.
Melée: Mi smo začeli izhajati iz "jam sessionov".
Benko: Več je načinov dela. Včasih pride kaj z Meléejine ideje - ko pride s kakšno vokalno/lirično idejo. Ali pa kaj pride čisto spontano, ko igramo. Tehnologija je danes že tako razvita, da lahko na telefon posnameš kaj na hitro, vsaj v osnovi. Nastavkov za skladbe imamo tako že ogromno.
Melée: Vsaj za en album.
Benko: Ne zgodijo se vse skladbe po istem kopitu.

Kar se tudi sliši na albumu. Težko najdeš kakšnega čisto identičnega.
Melée: S tem da to spet ni bil namen. Mi smo se res prepustili skladbi - kamor nas je peljala, tja smo ji sledili. Ker smo v preteklosti marsikatero idejo tudi ovrgli, ker se nam je zdela preveč "off" s poti, na kateri smo bili takrat kot skupina. Ali pa smo se ustrašili kakšne melodije, ki se je zdaj ne. To, kar pride od nas, smo mi. Mislim, da smo se kar podredili skladbam.
Benko: Ampak to je zelo odvisno od skladbe. Eni so nastali zelo hitro. Drugi pa - kot je prva skladba na plošči - The Redneck Genius Story - je bila prva skladba, ki smo jo začeli delati. Dolgo nismo bili zadovoljni z njim in se je 'finaliziral' med zadnjimi. Ene skladbe potrebujejo dalj časa.
Melée: Jo imamo pa zdaj zelo radi, čeprav je nastajala tako dolgo.

(Pred novim vprašanjem vskoči Melée): Mislila sem samo vprašati, glede na to, da praviš, da se sliši, da si niso podobne - se ti zdi, da se ne prepozna rdeča nit?
KK: Rdeča nit se pozna. Gre za nihanje med eno in drugo sfero.
Melée: Mislim, da to na nek način ustreza imenu, ki ga imamo. Werefox je odraz glasbe oz. obratno.
KK: In potem imaš še specifične kitarske vložke, 'noise' učinke in vse preide do prepoznavnega glasbenega bita.

Zelo se vidi, da dajete poudarek dramaturgiji skladbe. Koliko je to ustvarjeno načrtno ali gre samo za občutek, ki ga na koncu dobi poslušalec?
Melée: Ne. Mislim, da je to znova precej nenačrtno. Ne samo jaz, mislim, da vsi dojemamo skladbe kot miniscenarije za filme. Potem ko jih igramo v živo, se ti odvije film, ki si ga nastavil v skladbi. Zdi se mi, da je to tisto, zaradi česar bi lahko rekli, da so dramaturško nastavljeni. Ne gre za zgodbe, ki jih lahko doživiš dramaturško, če slediš besedilu, ampak skladba kot takšna funkcionira kot minifilmček.
Benko: Nam je precej pomembna dinamika skladbe in gradnja določene napetosti. Jaz dojemam vse to kot abstraktni scenarij. Nimam določene slike v glavi, ko igramo določene skladbe. Bolj se gre za energijo - ne pa da si predstavljam prizore iz filmov (smeh).
Melée: Vsakič je kakšen drug film pri nastopih v živo. Je pa splošni občutek, ki je fiksiran v skladbi in v katerega padeš. Zagotovo smo si jih tako nastavili podzavestno, da se nam lahko vedno znova zgodi.
Benko: Hkrati smo pa tudi vsi filmofili (oba padeta v smeh).

Kateri filmi?
Benko: Odvisno od posameznika. Naša skupna točka pa je zagotovo David Lynch.
Melée: On bo vedno konstanta v našem življenju. Na splošno so nam bolj všeč filmi, ki znajo preskakovati iz realnosti v realnost, ne da bi to delovalo umetno, ampak da se to zgodi naravno. Ali pa filmi, ki jim uspe, da so videti kot sanje.
Benko: Ki jim uspe zgraditi čisto svoj svet, ki je drugačen od našega, ampak je popolnoma prepričljiv.

Je takšen cilj tudi v ustvarjanju vaše glasbe?
Benko: Definitivno. Ne namerno, ampak podzavestno (smeh).

Melée, če se dotaknemo besedil. Še vedno vas zasledujejo demoni ljubezni. Zakaj je to tako priljubljena tema?
Melée: Mislim, da je to nekaj najbolj naravnega. Še tisti, ki zase pravijo, da so "politični", ne govorijo o ničemer drugem kot točno o tem. Jaz ljubezni ne vidim kot nekaj, kar je vezano na dve osebi. Čisto preprosto tista energija, ki žene naprej. Iz tega vidika nas bodo vedno preganjali demoni ljubezni (smeh).

Ste besedila črpali iz osebnega življenja ali iz splošnega dogajanja okoli vas?
Melée: Vedno je mešanica. Jaz vedno pravim, da če je iskrena glasba, ne obstajajo ne ljubezenska in nepolitična besedila. Zdaj govorim o politiki, ker smo ravno v takšnem času. Zame se politika začne pri odnosu - ena na ena. V osnovi se vse dogaja na tej liniji. In tu gredo lahko stvari zelo narobe. O tem govorijo deloma tudi skladbe - kakšne posledice ima lahko zgrešena komunikacija. Ljudje si v tem svetu za maksimalno olajšano tehnološko komunikacijo domišljajo, da je postala lažja za nas, ampak je postala precej težja. Vse gre mimo. Stik pa se zgodi enkrat. To je glavna tema.

Zakaj vztrajate pri besedilih v angleščini?
Melée: Zato, ker je meni naravno pisati tovrstna besedila v angleščini. Mogoče mi je tudi bližja. Jaz sem večjezični človek. O različnih stvareh razmišljam v različnih jezikih, ampak to, kar se izraža prek glasbe, bo vedno vezano na angleščino. Mislim, da sem enega napisala enkrat v francoščini, ampak tistega na koncu nismo naredili.
Benko: V nemščini ne? Pa profesorica nemščine je na Filozofski fakulteti v Mariboru (smeh).
Melée: Ampak slišim pa skladbo v nemščini, to je pa res (smeh).
Benko: Jaz sem anglist, toda ona piše besedila, tako da to ne šteje (smeh). Zame je bolj naravno. Meni bi bilo tudi tuje, če bi v tej zvrsti ustvarjali v slovenščini. Slovenščina se mi ne zdi toliko spevna. Moraš delati tako, kot čutiš. Tudi če se najdejo kritiki, da ne širimo domoljubne zavesti, se mi zdi, da bi izpadli manj pristno, če bi delali v slovenščini. Večina skupin, ki jih poslušamo, je iz angloameriškega sveta ...
Melée: Četudi se ne želimo žanrsko omejevati, ampak rockerska osnova bo še vedno notri. In angleščina bo vedno vezana z rockom. To je za nas naravna odločitev. Sploh nas ni vodila misel, da bi naredili album v angleščini, da bi imeli večji domet. Sploh ne. Prej obratno. Nas sprašujejo, zakaj nimamo albuma v slovenščini, glede na to, da smo od tod. Toda nikoli nam ni prišlo na pamet, da bi bilo v katerem koli drugem jeziku.

O.K., prekmurščina odpade (smeh). Če pogledamo na Prekmurje kot bazo, ki je v preteklosti dala številna imena in skladbe Sloveniji, kaj se je danes zgodilo z njim?
Benko: Mislim, da je bil vrh kreativnega ustvarjanja v Prekmurju - kar se tiče količine skupin - pred devetimi leti. Dandanes se mi zdi, da je veliko slabše. Veliko manj je mladih skupin. Dogaja se. Ampak predvsem na račun nas - starih mačkov, ki imamo nove skupine ali pa nadaljujemo stare projeke. Za primerjavo. Obstaja natečaj, ki ga organizira mladinski klub Murska Sobota MIKK, imenuje se Mali-veliki oder, kjer se predstavljajo mlade neuveljavljene skupine. Pred devetimi leti se je nanj prijavilo toliko skupin, da so morali organizirati tri večere, da so se lahko predstavili vsi. Zadnjih par let se prijavijo mogoče tri skupine. Niso nič novega ali inovativnega. Ne vem, zakaj je tako. Res je, da nisva z Melée toliko doma - jaz sem v Ljubljani, Melée v Mariboru -, ampak ne vem, kje se skrivajo mlajše generacije. Oz. zakaj jih ima toliko željo po preigravanju 'coverjev' Metallice in Iron Maiden, namesto da bi ustvarili nekaj svojega.
Melée: Jaz vem, kaj je bilo takrat, ko smo mi začeli s Psycho-Path, kar je ločilo Prekmurje od ostalih slovenskih regij. Dejstvo je, da smo bili bolj povezani z okoliškimi državami. Bili smo na prepihu: tam je Madžarska, Avstrija, Hrvaška. Neka nenavadna brezkoreninskost je vplivala na to, da iščeš svojo domovino v glasbi. Za nas so velikokrat rekli, tudi če niso vedeli, od kod smo, se jim je zdela toliko urbana - nevezana na državo ali še manj na prekmursko regijo, da si ne bi nikoli mislili, od kod smo. In ravno to, da ti lahko izraziš svoj izraz in svoj zvok, nevezan na okolje, iz katerega prihajaš. Pa ne, da ni vplivalo na nas. Dalo nam je svobodo.
Benko: Lahko rečemo, da smo navkljub okolju naredili glasbo, ki smo jo naredili.
Melée: To pa je močna motivacija.

Pogrešata kaj čase Psycho-Patha?
Benko: Na nek način zagotovo pogrešava. Saj, če ne bi bilo Psycho-Path, ne bi bilo niti Werefox v takšni obliki. To je pomemben del naše zgodovine, je pa to čisto nova stvar. Skušamo se ne obremenjevati s preteklostjo.
Melée: Pogrešamo tisto, česar je bilo takrat zagotovo več - tj. nastope v živo. Kar pa se bo zdaj zagotovo kmalu spremenilo. Veliko bolj uživamo v tej konstelaciji. Počutimo se malo manj obremenjene, bolj svobodne.
Benko: Je tudi nov začetek.

Je morda tudi za vas drugačen občutek nastopati v vlogi 'frontmanke'?
Melée: Seveda, človek se razvija. Ampak nekatere stvari ostanejo. Meni so še vedno iste stvari všečne. In me še vedno iste stvari vlečejo pri nastopih v živo. Se pa mogoče počutim boljše na odru zdaj in imam občutek, da se lahko bolj zanesem na soigralce v tej konstelaciji.