Joe Satriani ali po domače kar Satch je poleg svoje uspešne glasbene kariere, v kateri je posnel 14 albumov, bil tudi mentor številnim zdaj slavnim kitaristom, med katerimi izstopata Kirk Hammett iz Metallice in virtuoz Steve Vai. Za vsakega kitarista, od tistih, ki so glasbilo šele pred kratkim prvič vzeli v roke, do izkušenih brenkačev, je obisk njegovega koncerta skoraj obvezen.

Najprej svobodno, brez prečk
Tako se je v mali dvorani Hale Tivoli zbralo večinoma moško občinstvo, rockerji vseh generacij, ki so se v parter dvorane pred začetkom gnetli kar skozi gostinski lokal v pritličju ob negodujočih pogledih tistih, ki so tja prišli prek TV-zaslona spremljat košarkaško tekmo ljubljanske ekipe.

V počasi polnjujoči se dvorani je tiste zgodnejše obiskovalce z vzklikom "Rock'n'roll!" pozdravil Ned Evett, ki je s svojim triom Triple Double napovedal šov, v katerem je glavno vlogo odigrala njegova "fretless" kitara brez prečk. Skozi nabor pesmi s starejšimi in modernejšimi rock, hard rock, alternativnimi rock momenti se je Evett sprehodil svobodnjaško, preprijemal vrat kitare od zgoraj in spodaj ter suvereno rockersko odpel tridesetminutni ogrevalni koncert.

O specifičnem občinstvu takih koncertov je pričalo tudi to, da je večina zbranih pod odrom bolj kot migala raje študiozno zrla pod Evettove prste in preučevala njegove tehnike igranja na ne prav mnogokrat slišani kitari brez prečk. Na svoj račun so pri nekajminutni bobnarjevi solaži, ob kateri sta se druga dva člana tria obzirno umaknila v temo na robu odra, prišli tudi tisti obiskovalci, ki jih bolj kot brenkala fascinirajo tolkala.

"Odpeljali vas bomo svetlobna leta stran"
Do konca nastopa predskupine se je dvorana, razdeljena na polovico z odrom, obrnjenim proti eni izmed tribun, napolnila v naraščujočem pričakovanju Satcha. Nekaj minut do devete se je Satriani s skupino v popolni temi prikradel na oder, kar je bil zanj s prepoznavnimi sončnimi očali na nosu verjetno kar neroden postopek, in takoj brez nepotrebnih besed "udarili" z glasbo.

Na začetku se je zdelo, da bo vse podrejeno opazovanju mojstra Satrianija pri delu in da bo na odru najpomembnejša predvsem dobra osvetljenost njegove kitare in prstov, da lahko tudi obiskovalci z najbolj oddaljenih tribun razločno vidijo svetlobno hitre kitarske solaže, ki zapolnjujejo večino njegovih pesmi. A po začetni ekshibiciji tehničnih vrlin skupine in predvsem Satcha se je s četrto pesmijo začel tisti pravi nastop, namenjen predstavitvi novega albuma Black Swans and Wormhole Wizards.
"Zdaj vas bomo odpeljali svetlobna leta stran," je gologlavi Satriani napovedal Light Years Away, prvi singel z albuma, v ozadju se je prižgala do takrat neopazna videostena, zažarele so neonske palice na vrhu odra in po špartanskem uvodu se je začel šov v vsem svojem sijaju. Klaviature so oddajale atmosferične zvoke, Satriani pa je iz vseh topov "napadal" s solažami in ustvarjal občutek vojne v vesolju, teme, ki mu je kot velikemu oboževalcu znanstvene fantastike nedvomno blizu.

Projekcije na videosteni so Satrianijevi večinoma inštrumentalni glasbi dodale novo razsežnost, saj so lahko skozi, denimo, prikazovanje prizorov vojn iz različnih obdobij človeške zgodovine obiskovalci dobili veliko boljšo predstavo o tem, kakšne zgodbe pripoveduje zavijajoča kitara.

Čustveni naboj novega albuma
Snemanje novega albuma je bil za Satrianija še bolj čustven projekt kot običajno, saj je skozi pesmi uglasbil svoja mešana občutja ob dogodkih lanskega leta. Obenem se na njem spoprijema z mamino smrtjo in uspehom zasedbe Chickenfoot, ki jo je ustanovil skupaj s Sammyjem Hagarjom in Michaelom Anthonyjem iz skupine Van Halen ter bobnarjem Chadom Smithom iz Red Hot Chili Peppersov. Zato je posebno pozornost namenil predvsem novim skladbam, kot sta bolj metalska Premonition in bolj umirjena Dream Song, za katero je povedal, da je najprej sanjal, kako jo igra, in jo zjutraj, takoj ko se je zbudil, hitel posnet v studio.

A vse seveda ni bilo podrejeno samo novemu materialu. Brez uspešnic, kot sta Surfing with the Alien in Satch Boogie z njegovega najuspešnejšega albuma Surfing with the Alien iz leta 1987, na Satrianijevem koncertu pač ne gre. Z dobro mero samoironije so se ob Satch Boogieju v ozadju prikazovale podobe njegovih koncertnih nastopov iz osemdesetih let, ko je tistim časom primerno njegovo glavo krasila bujna nakodrana pričeska.

Trzalica velikega virtuoza – mali zaklad za novo generacijo kitaristov
Po vsaki pesmi je v prve vrste Satriani vrgel trzalico, pravi zaklad za nadobudne kitariste, ki jim je Američan italijanskega rodu največji vzornik. Z največjim navdušenjem in ploskanjem so bile nagrajene njegove tehnično najzahtevnejše in najhitrejše solaže, prav tiste, zaradi katerih kitaristi začutijo največ občudovanja – in dobivajo komplekse. Proti koncu je klaviaturist nekajkrat presedlal na tolkala in koncert je zadonel v še nekaj težjih metalskih tonih, ki so v gibanje spravili marsikaterega dolgolasega zanesenjaka.

Čeprav se je ob izdihljajih koncerta občinstvo malce razredčilo – skoraj dve uri neprestanih kitarskih solaž je za mnoge pač kar težek zalogaj –, je med drugimi vladala toliko večja evforija. In verjetno jih je med temi, ki so koncert brez pomislekov spremljali od začetka do konca, veliko takoj po koncertu odhitelo domov, kjer so navdahnjeni s koncertom Joeja Satrianija z novim navdušenjem poprijeli za kitaro in se lotili oponašanja hitroprstnih podvigov težko dosegljivega mojstra.