Slovenski rap zadnja leta doživlja svojevrstno renesanso. Iz uličnega sloga močnih egov in tako imenovanih "diss trackov“ se počasi, a vztrajno spreminja v vse bolj družbenokritični in občasno celo izpovedni slog, ki glasbi daje nekoliko več globine in sporočilne kompleksnosti. Daleč od tega, da slog družbene kritike ne bi poznal že v času "stare garde" slovenskega rapa, navsezadnje so izvajalci, kot je N'toko, zgradili temelje, da se je žanr v takšnega, kot ga poznamo danes, sploh lahko razvil. Prav tako pa tudi tisti najbolj znani raperji slovenske glasbene preteklosti vse bolj spreminjajo sporočilo svojih skladb v skladu s temi smernicami.

Zdaj med poslušalci že dobro ustaljeni predstavnik te žanrske evolucije je gotovo tudi Michael Leopold, bolj znan kot Leopold I. Sam ta preporod pripisuje predvsem svetovnem tektonskim premikom v tem glasbenem slogu in odraščanju izvajalcev na sceni. "Ko se kot raper želiš dokazati na sceni, sploh v mlajših letih, je ta potreba po dokazovanju zelo močna. Moja generacija raperjev je odraščala s filmom 8 Mile, ta slog nas je zaznamoval,“ pove Leopold in doda, da je naravna posledica tega vpliva v povezavi s še takrat zelo aktualno televizijsko postajo MTV večje število rapovskih dvobojev. "Celotna hip-hop kultura je bila takrat bolj ulična, usmerjena v dokazovanje in borbenost. Potem sta svetovna scena in z njo sporočilo skladb odrasla, kar je prišlo tudi do nas. Po drugi strani pa smo odrasli tudi kot osebe in ne čutimo več te potrebe po nenehnem žaljenju in dokazovanju," še pove glasbenik.

"Samo črncof, arabcof tu glejati glih mi ne paše"

Čeprav je Leopoldova glasba več kot le družbena kritika, ga je ta postavila na zemljevid slovenskega rapa. Prodrl je sicer s skladbo Povej, ki je izpovedna, a so ga pesmi, kot sta Nesen in Edino, zasidrale na sceni. Tega, da skladbi nosita politično sporočilo, ni mogoče spregledati. Glasbenik je pesem posnel v razmislek vsem, ki podpirajo skrajnosti in fašizem, so jo pa številni po površnem poslušanju razumeli ravno obratno.

"Imel sem zelo močne pomisleke, preden sem izdal pesem. Ko sem jo posnel, sem jo preposlušal desetkrat po vrsti in se samo držal za glavo. Ljudje me bodo napačno razumeli, same težave bom imel, pa še po nosu bom dobil, sem si mislil. Številni so seveda skladbo razumeli kot slavospev skrajni desnici, tudi eden izmed vidnejših politikov desnice je skladbo objavil na Facebooku in zapisal, da so fantje povedali vse, kar je potrebno. Sicer je povezavo izbrisal po nekaj dneh, ker so mu verjetno povedali, da je pesem razumel napačno," pove pomurski raper.

Moč argumenta, in ne argument moči

Številni ga etiketirajo zgolj kot "levičarja", a pove, da je njegovo mnenje odvisno predvsem od moči argumenta, in ne argumenta moči. "Tudi desničarji imajo lahko dobre zamisli, ne smemo biti a priori proti vsemu. Če ima nekdo boljši argument kot jaz, nimam težav priznati tega. Tudi nekateri moji prijatelji so desničarji, vedo, kakšna so moja stališča, naše debate pa so včasih zelo burne. Prav v tem je bistvo, da se pogovarjamo in spoštujemo, tudi če se ne strinjamo, ker se seveda ne moremo strinjati o vsem," sklene.

Njegova glasba pa se žanrsko in vsebinsko ne omejuje zgolj na rap in politiko. Pred kratkim je izdal skladbo Kinderšpil in čisto svežo Čizi, ki sta v popolnoma drugih vodah. Poigrava se s številnimi slogi in tematikami, kot so problematike sodobnega življenja (Unikat) in ljubezen do lokalnega okolja (Radgonske gorice 170 let - Nepogrešljivi).

Iz njegovih rim jasno razberemo, da ga motijo tudi družbene krivice, zato ne preseneča, da je dejaven tudi takrat, ko se "mali človek" postavi proti oblasti. Poleg petkovih protestov je stal ob boku socialnim delavcem in delavkam v Ljubljani, pa takrat, ko so zapirali mariborsko Livarno, kjer je tudi rapal. Pravi, da noče ostati pasiven, saj je navsezadnje tudi sam del družbe. Dodaja, da prav zaradi svoje platforme še bolj čuti to potrebo, da izraža nestrinjanje s statusom quo ali takrat, ko misli, da država ali kdor koli drug ne dela v korist ljudem.

Ko je začel rapati v narečju, je njegova glasba postala pristna

Čeprav že več kot deset let živi v Mariboru, njegovo srce ostaja radgonsko. Številni glasbeniki v tem slogu v besedilih radi poudarjajo svoje korenine, Leopold I. pa svojo ljubezen do rodnega kraja izraža na vsakem koraku, tako v glasbi kot drugje. Poslušalci seveda najprej opazijo, da so njegova besedila v narečju, čeprav to ni nič nenavadnega. Verjetno noben raper v Sloveniji ne poje v pogovornem, kaj šele zbornem knjižnem jeziku, a je pri Michaelu to nekoliko opazneje zaradi obrobnosti dialekta.

"Še vedno sem v dilemi, kako predstavljati samega sebe. Preden sem začel rapati v narečju, sem imel manjvrednostni kompleks, kar zadeva jezik. Ko sem zaradi šole prišel v Maribor, so vsi govorili v njihovem narečju, sam pa sem se prilagodil, da me niso čudno gledali," prizna Radgončan. "Ko pa enkrat presežeš ta kompleks, je zelo osvobajajoče. Ko sem začel rapati v svojem narečju, je moja glasba postala pristna. To je navsezadnje tudi neka dodana vrednost, ne samo za našo skupnost, ampak za celotno slovensko sceno. Tudi drugim je po mojem mnenju zanimivo slišati naše narečje, če ne bi bilo, bi izumrlo.“

Poudarja, da je treba narečje zelo dobro spoznati, preden ga je mogoče uporabiti v glasbi. "Lahko vse življenje govoriš v narečju, a ko poskusiš tako pisati, je to nekaj povsem drugega," pove. Priznava, da mu je bilo na začetku težko pisati v radgonskem narečju, predvsem zato, ker ni imel nobene predloge, po kateri bi se lahko zgledoval. "Veliko slovenskih raperjev je sprva ustvarjalo v angleščini, ker preprosto ni bilo zgleda v domačem jeziku. Prav tako veliko pankovskih skupin ustvarja v angleškem jeziku. Zdaj so končno prišli Alo Stari in jim neverjetno uspeva delati glasbo v dialektu. Ko ti enkrat steče, ne znaš več nehati, preprosto zato, ker smo na svoj jezik čustveno navezani. Najbolj avtentično je, če uporabljaš besede, s katerimi si odraščal," sklene Leopold.

Prestolnica pomurske alternative

Gotovo pa je v Pomurju Gornja Radgona kraj, kjer alternativa najbolj cveti, brez zadržkov lahko obrečni pas med Gornjo Radgono in Radenci označimo kot središče regionalne kulture, predvsem alternativne. Vsaka prireditev je solidno obiskana, pa čeprav glasba, ki tisti večer doni z radgonskega odra, ni ravno po okusu vseh. Številni gredo na koncert ali kakšen drug kulturni dogodek iz navade, podpirat mlade ali izkušene umetnike. "Na lastni koži sem doživel podporo lokalne skupnosti. Vse, kar imam, mi je dal moj kraj. Radgona ima dolgo alternativno tradicijo, za katero upam, da ne bo nikoli izumrla. V veliko pogledih smo bili odrezani od Slovenije, zato smo vedno imeli neko svojo sceno, ki se je posledično po svoje razvila," pove Leopold in omeni še dobro sodelovanje z lokalno oblastjo. "Alternativa je dolgo pritiskala na odločevalce in občino, da želimo ustvariti mladinski center in prirejati koncerte. Imamo zelo dobre odnose z vodilnimi, a za to so bili potrebni hudi boji v preteklosti. To je dalo zagon naši sceni, hkrati pa se mi zdi, da jo trenutna konformnost lahko pomehkuži.“

Novi ustvarjalci imajo v Gornji Radgoni namreč omogočenih veliko stvari, za katere se v številnih krajih še vedno – bolj ali manj neuspešno – borijo. "Vedno je na voljo oder, vsak petek lahko imaš koncert, to je nekaj, o čemer smo v preteklosti lahko samo sanjali. Upam, da bo zaradi tega scena še bolj cvetela, je pa nevarnost, da se zgodi prav nasprotno. Po drugi strani pa hvala bogu, da imamo studio, mladinsko središče in vse drugo, kjer se lahko snemajo najbolj odbite obrobne zadeve, ki nimajo s popularno kulturo ničesar skupnega,“ dodaja pomurski raper.

Glede na stanje v pokrajini ne preseneča, da se je v tem okolju v zadnjem času spisalo toliko uspešnih zgodb. Dobrih glasbenih skupin najrazličnejših zvrsti je v okolici cel kup: Unicum, Einschlog, Potato Mushroom, The Cock Tails in številni drugi. V Radencih je pesnica Sara Kager prebudila komercialno zanimanje za poezijo z zbirko Indigo, režiser Vasja Rovšnik pa je s celovečernim filmom Oto razprodajal prizorišča tudi krepko zunaj lokalnega okolja. V "Ruševem“ projektu, kot Rovšnika kličejo prijatelji, je sodeloval tudi Leopold I., ki je na glasbeno podlago Trkajeve skladbe Vse, kar mam napisal besedilo za pesem, ki jo lahko slišimo v filmu. Skupek lokalne podpore, enotne raperske skupnosti, za katero Leopold pravi, da podpira dobre mlade izvajalce, in radijskih postaj, ki zavrtijo tudi kaj drugega kot le največje svetovne uspešnice, je omogočil, da se radgonski rap sliši po vsej državi, njegovo sporočilo pa je v današnjem okolju še kako relevantno.