Novi album je povzetek njegovega ustvarjanja vse od zadnjega albuma Hipnoza izpred 12 let. Njegova tretja studijska plošča bo izšla kot dvojni album. Na njej med drugim predstavi svoj vidik na prekarstvo, nedovoljeno pretakanje glasbe s spleta, boj glasbenika pri nas, vsakdanji boj za kruh ... In kot je v njegovi navadi, so se na tapeti znova znašli raperji, ljubezen in seveda ljubice.

S Klemnom smo se za MMC pogovarjali pred dvema letoma, ko se je pripravljal, da z N'tokom stopi na oder Gale Hale na posebni izdaji Rapetka. Beseda je že takrat nanesla na album, ki bo izšel v petek: "Kakor koli, letos to mora biti narejeno čim prej, da bomo vsi zadovoljni," je govoril takrat.

Nedaleč stran od zadnjega srečanja - v enem izmed lokalov sredi Trnovega -, sva začela priprave za naslednji intervju. Pred domom za upokojence v Trnovem ob 23. uri sredi avgusta (ravno na dan nastopa Generala Wooja na festivalu UD) si verjetno nihče ne bi predstavljal Klemna, a tam je stal. In tako se je med sprehodom po Trnovem začel pogovor o novem albumu: "Ni bil napisan pred letom dni. Niti ni bil napisan v enem letu. Gre za povzetek tega, kar sem doživljal v teh 15 letih občasne 'nažganosti'."

A čeprav na novem albumu rapa, "naokol' se govori, da je v Trnovem najboljši žur", bo novi album predstavil 4. septembra v Kino Šiška. "Tam imajo največji prostor za 'party'," je pripomnil Klemen.

Več pa si lahko preberete spodaj.

S3P je naslov prihajajočega albuma, odprli ste svoj tretji espe. Zdaj bo treba izdajati e-račune javnim ustanovam. Kakšno je življenje raperja – podjetnika?
Noro. Zdaj bom najbrž kupil že tretjo hišo. Res ne vem, kaj bi s hišami, ne z denarjem (smeh). V vsaki bom na koncu posnel eno skladbo. Bom še videl, kjer bo boljša energija.

Od zvoka pa ni nič odvisno?
Vedno je Trnow Stajl, ker so hiše v Trnovem.

Potem vas kot podjetnika še niso spremenili v robota?
To se lahko spremeniš samo sam. No, ali pa jaz druge.

Kako?
Tako, da zašiješ rit in znotraj ostane drek.

Glede na to, da ste igričar – igrate igre na Playstationu. Če bi bili vi junak v eni izmed iger, kjer se meri uspeh v številu obdržanih življenj – katero življenje bi bilo zdaj to vaše?
Mogoče bi bilo osem življenj, in če obrneš osmico, dobiš neskončno število življenj.

V zadnjem obdobju smo priča novemu Klemnu – nehali ste tudi piti. Kaj je botrovalo k spremembi vašega življenjskega sloga?
15 let 'nažiganja'. Bilo je že preveč. Na koncu so bile že res 'štale', ker lezeš samo še navzdol. Prijatelji so se mi izogibali in na koncu sem se vprašal: "Kaj je s tabo?" Zdi se mi, da začneš iskati v pijači veselje, pogum in ne vem, kaj še. Ampak vse to je v tebi. Zakaj bi to iskal v pijači? Toda takrat tega ne veš in ti je vse samoumevno. Ja, gremo za zabavo malo pit. Kot da se ne moreš brez tega zabavati. Zdaj šele vse prihaja za mano.
Enajst mesecev že ne pijem, na kar sem ponosen, in se mi zdi, da šele zdaj počasi za nazaj odkrivam, kaj vse sem iskal v pijači, da sem ob treh zjutraj klicaril ženske in jim nerazumljivo "bluzil" v telefon, kot da nisem imel dovolj poguma klicati trezen in se z njimi pogovarjat ter v treznosti povedat, kar sem jim želel. Moram priznati, da je zanimivo trezno življenje.

Kaj je bil za vas trenutek streznitve?
Z očetom sva imela velik konflikt, skoraj 'fight'. Šlo je čez rob. Sicer sva imela ves čas vojne: enkrat se ga je on 'nažgal' in delal 'pizdarije', ko sem se ga jaz 'nažgal', sem mu vračal. In vse se je vrtelo v istem krogu. Ko sta mama in sestra slišali za spor, sta 'padli' ven. Družina je res nekaj, kar je tvojega in z njo naj bi rastel. Ampak midva sva šla vedno bolj narazen. Ko sem nehal piti, je tudi oče – kakšnega še kdaj spije, ampak je normalen. In imava normalen odnos. Ne tako kot prej, ko je šlo le iz grozote v grozoto.

Glede na to …
Ne mi tako hitro podajati vprašanja (smeh)!

To je hitrostno izpraševanje – nekaj podobnega hitrostnim zmenkarijam (smeh). Se opravičujem. Le v miru prižgite.
Hvala (prižge cigareto). To ni džojnt, da ne boste mislili.

Kot želite.
Ti bi 'pohala'?

Ne.
Samo zato, ker snemava, si rekla, ne. Drugače bi bil tvoj odgovor drugačen, kajne (smeh)? Vse napiši potem v intervjuju, kaj sva govorila (smeh).

No ... Zdaj, ko gledate nazaj na tega starega Klemna, kakšen odnos imate do njega?
Vse sem še jaz. Ampak sem trezen. Na začetku nisem niti pil, kadil ali 'pohal'. Bil sem še bolj športen. To mi je bilo všeč in tudi zdaj bi si želel, da čisto preneham s kajenjem in pridem v boljšo formo.

Ko ste se vrnili po padcu iz kome, kakšen je bil odnos okolice do vas? Koliko ste se trudili zadovoljiti pričakovanja drugih? In kako težko je bilo to?
Težko vprašanje. Po komi sem bil malček zmeden in imel sem veliki koncert, zato sem bil nervozen, saj je bil to do takrat moj največji samostojni koncert. Nekako se mi zdi, da so mi govorili isti si, ampak si se vseeno malo spremenil.

Nazaj k albumu. Ta je nastajal več let.
Vse to obdobje. Ni bil napisan pred letom dni. Niti ni bil napisan v roku enega leta. Gre za povzetek tega, kar sem doživljal v teh 15 letih občasne "nažganosti".

Na njem poslušalca znova popeljete v svet pripovedi. Kakšna je razlika, ko se postavite v neki nov lik znotraj skladbe, v primerjavi s tem, ko rapate v prvi osebi? Kaj vas tako vabi v ta svet menjave vlog?
Rad sem poslušal ljudi, ki so meni na zanimiv način pripovedovali zgodbe, da me je prevzela. Tudi v filmih mi je najboljši igralec, ki se zna vživeti v zgodbo. Čeprav danes je že veliko igralcev dobrih. Potrebujem nekaj, da me pritegne in tudi sam sem hotel delati tako, da pritegne druge. Ali pa, da sebe pritegnem v zgodbo, ki jo govorim. Včasih kar ne veš, kam te bo peljala skladba in potem ko poslušaš besedilo, si rečeš: "D'best. To! Še vedno znam."

Na albumu predstavite svojo podobo utopije – ladjo Ohio. Zakaj je vaš utopičen kraj našel prostor ravno na ladji?
Ta skladba je nastala pred precej leti. Včasih, ko začnem pisati kakšno skladbo, se mi zdi, da sem v kakšni pravljici. Pri tej skladbi sem kar pisal naprej in nastala je ladja, na kateri odkrivamo novo življenje in se predajamo novim dogodivščinam. Ohio je ladja, kjer se imamo vsi "fajn", živimo za glasbo, sodelujemo med seboj, odkrivamo življenje in se predajamo novim dogodivščinam.

Ko opisujete vaš način pisanja, dobim asociacijo na del besedila zasedbe Outkast: "I hear voices in my head and they keep callin' me"*.
Aha.

Klemen ni en, koliko je Klemnov?
Vedno sta bila v meni dva. En je Klemen, drugi pa je Klemen. Ampak v bistvu je bil vedno en. Včasih je kakšen skočil ven, če ni bil zadovoljen z drugim Klemnom. Bolj, kot sem zadovoljen sam s seboj, bolj sta ta Klemna združena v enega.

Tokrat imate na albumu kar nekaj gostovanj drugih raperjev. Kako so nastala ta sodelovanja?
S Kingom sva sodelovala že pri prvi in drugi plošči, zdaj pa še pri Lepi sosedi. Gerota sem povabil, ker menim, da je izjemen raper, zato sem ga zaprosil za sodelovanje. Swepa je prišel slučajno v zgodbo z Gerom. Skladbo, v kateri rapa, sem imel v mislih za Gheta, ampak sva se na koncu sprla. Tako da je Swepa odrapal svoj del besedila, toda mislim, da bi bolje izpadlo, če bi on imel čas, da bi doma spisal svoj del. Nikoli pa nočem, da bi se kdo počutil prisiljenega k sodelovanju.

S Kosto sva hotela skladbo Ko greš na svojo stran izdati na eni kompilaciji, toda projekt je propadel. Tako da sem mu rekel, če ne bo on dal skladbe na svoj album, jo bom jaz na svojega. Na skladbi, ki jo odrepava s Kosto, se nama je pridružil še Ballau, ki je napisal svoj del in je z mano na vseh koncertih. Govori o tem, da ti ne pomaga noben denar, ampak je pomembno sodelovanje, ljubezen, na koncu nobenega denarja, avto in vil ne boš vzel s seboj, ko greš na drugo stran, ti ostane samo, ljubezen katere delček smo vsi.

Ko sva že ravno pri ljubezni. Vaš odnos do nje in pristopov do žensk se je v besedilih zelo spremenil. Kako to?
Keš pi*** sem recimo napisal pri zelo mladih letih. Dvajset let sem starejši, kot sem bil pri prvem albumu (smeh). Najbrž sem malo napredoval. Malo (smeh).

Prišel je Keš tip, ki ga predstavite v istoimenski skladbi. Kako hitro bi se Keš tip in Keš pi*** skregala, če bi prišla v isto sobo?
Mogoče se ne bi niti prepirala, ker oba nimata denarja, ampak ga hočeta. Mogoče bi bila super par. Šla bi živet na kmetijo. Tam bi imela svoje pridelke … Življenje nam bo kmalu pokazalo, da je to prava pot. Kaj pa bomo? Kupovali izdelke v Mercatorju in Hoferju, če bi jih lahko pridelovali kar na kmetiji? Sončne celice bi izkoriščali za elektriko. Ali pa bi imeli samo sveče, kot so bile v prejšnjem času. Za vodo bi bila deževnica.
Mislim, da bo šlo življenje spet malo nazaj – mesta bodo seveda ostala. Toda mislim, da bo več svobode na deželi, ker bodo ljudje stremeli k temu. Nenavadno se mi zdi, da Slovenija ne pusti zvrtati svoje vrtine, saj je voda naravna dobrina vsakega človeka, oni bi pa še to zaračunali. Ne vem, kam gre ta svet. V materializem. "F*** that s***." Ne vem, zakaj je tako. Ampak mislim, da se hočejo nekateri prašiči nasititi. Mislijo, da bodo ta denar vzeli na drugo stran, ampak ga ne bodo.

Ali ni to razmišljanje malce skregano s stereotipom raperja, ki je prikovan v svoje urbano okolje.
Jaz nisem raper.

Saj res – vi delate rap.
(Smeh). Tako. Ponovi vprašanje.

Stereotipno so raperji prikovani na ulico in jih prav nič ne vleče na deželo.
Marsikateri raper je tudi po tem, ko je dobil denar, obupal nad mestnim življenjem in odšel na deželo. Ampak na deželi pa se res ne dogaja toliko – nimaš toliko tem za ustvarjanje. Bi pa pisal o koruzi. Veliko je drugih tem, to je res. Najbrž pa ne bi bilo tako blizu rapa, ki poudarja urbanost in ulico.
Ampak pri nas je ulica nekaj čisto drugače kot v ZDA. Ampak če bo šlo tako naprej, bomo vsi na njej pristali. Vedno več bo kriminala, ker ima vedno več prašičev denar, ostali odojki pa nimamo. Verjetno bo tudi več umorov, kraj … Če ljudje ne morejo preživeti svoje družine, kaj naj? Delavka dela cel mesec za 400 evrov plače. Tu ni logike. Najbrž bo enkrat močno počilo.

Pri skladbi Prašiči na prašiče ste se postavili v precej robinhoodovsko vlogo. Ampak moderni Robin Hood bi se pridružil šerifu, če vas prav razumem? Kako preprečiti, da ne postane enak kot on?
Na koncu v zgodbi razdelijo denar.

Ja, ampak danes se tisti, ki je upornik, pri nas znajde na položaju, pri koritu, in se ne obnaša nič drugače kot večina.
Mogoče jih sistem k temu pripelje. Ali pa pritiski drugih. Mogoče mora postati takšen, ker ga drugi vodijo. Ne vem, ker nisem tam. In nočem biti. Ne predstavljam si niti, kakšni so pritiski. Zanimivo bi bilo, če bi imeli ljudje po svetu ves čas isto količino denarja. Ali pa, če ga sploh ne bi bilo. Ne vem, kako bi svet funkcioniral. Potem bi bili prisiljeni sodelovati med sabo. Mogoče tudi ne bi bilo zavisti.

Že res, ampak zdi se mi, da sodobni človek potrebuje omejitve, da lahko normalno funkcionira.
Tisti, ki vodijo svet, nas dajejo v kalupe, da tako funkcioniramo. Samo se mi zdi, da se svetu več ali manj meša od tega sistema. Ne vem, koliko časa bodo še vzdrževali ta mir.

Kakšen je vaš povprečen dan? Na albumu imate, recimo, skladbo Pirate Walk, v katerem neka tretja oseba izpostavi: "Klemen, saj si raper." Češ, da dobro živite od tega.
Moj dan je čisto podoben kot dan vsakega človeka. Je pa res, da nimam redne zaposlitve. Še vedno se prebijam skozi življenje z rapom. Tri mesece skoraj nimam za kruh, ne plačam računov, ampak ko pride koncert, lepo plačam vse za nazaj. In imam za kakšno belo meso. Živimo skromno in tudi ne. Ko imam več denarja, si privoščim več, ko pa manj, pa lahko živim skromno. Bolj mi je pomembno, da plačam račune, da mi ne izklopijo elektrike.

Kaj je za vas uspeh? Kako se meri? V prodanih albumih? Denarju? Vikendu v Beli krajini?
Iskreno, ne vem, kaj je uspeh. Uspeh je po mojem mnenju to, da si ti zadovoljen s tem, kaj narediš. Če pa se še ljudje poistovetijo s tvojim delom, pa je še večji.

V vašem primeru se to poistovetenje izkazuje z obiski koncertov in kupovanjem albumov. Kdaj se je po vašem mnenju izgubilo spoštovanje poslušalcev, ki so ga izražali z nakupom albuma?
K temu je veliko pripomogel svetovni splet, ki ga verjetno obvladujejo prašiči. Čeprav pa nam ljudem tudi pomaga, ker tam najdemo številne informacije – ampak ne samo koristnih. Več je vsega. Toda s svetovnim spletom se je zgubila kultura kupovanja albumov v trgovini. Včasih si tam porabil štiri ali pet ur in se tega sploh nisi zavedal, ko si sanjaril ob ovitkih albumov, gledal, kdo je kaj novega izdal. Ko sem kupoval albume, se mi zdi, da sem s tem kupil delček tega izvajalca. In odpiranje CD-ja je bil včasih cel obred – odpiranje prvega, nato poslušanje in sanjanje, kakšno življenje pa ima najbrž on. Malo se zasanjariš, kakšen je avtor glasbe.

Kdaj ste nazadnje kupili CD?
Pred kakšnim mesecem. Kupil sem album Devina the Duda in Coughee Brothaz. Oni spadajo pod založbo Rap-a-lot. Čeprav je to že malo razpadlo, ampak so še vedno pripadniki pravega "south side" rapa. Ne pa današnjega, kjer v petih rimah trikrat pove isto, naslednjih pet pa se samo ponovi. To, kar se danes posluša, zame ni rap. Kakšnim hipsterjem je pa to všeč. Toda mene ne prepričajo: lahko občuduješ, kako izrečejo besede, toda zame to ni rap.

Tudi Kendrick Lamar vas v zadnjem času ni prepričal?
Nimam ga med novejšimi albumi. Mora mi kdo pokazati. Velikokrat je to vloga Ballaua. On ves čas spremlja novosti, sam že takoj na začetku pri vseh novostih zamahnem z roko. Včasih sem bil lahko v stiku z novostmi prek MTV-ja, danes pa vse sumljivo vrtijo, zato tudi ne sledim toliko, kot sem včasih, ali pa ni takšnega rapa, kot je bil včasih.

Na skladbi Prepovedane plate ste močno napadli tiste, ki ne kupujejo albumov.
Verjetno sem hotel povedati, kako gledam na kulturo kupovanja albumov. Če želite delček mene, boste kupili original. In mi dali denar (smeh). Mislim, da je poslušanje presnetega CD-ja čisto brez duše, čeprav se danes albumi izdajajo tudi na nove načine, kot je recimo iTunes. Zagotovo je to bolj ekološko, ampak sem pripadnik stare garde, ki mi je všeč, da imam doma CD-je in jih poslušam.

Kakšen odnos imate do radijskih postaj in do tega, koliko vrtijo vašo glasbo?
Radijske postaje zelo malo poslušam, raje si zavrtim CD. Poslušam tudi kakšne radijske "streame", ker ne poslušam samo rapa, ampak tudi kakšen funk. Vesel sem, da sem končal album, ker bom zdaj, ko sem končno končal snemati, spet naprej poslušal funk in ob tem dobival nove ideje.
Veliko funka zbiram – tudi prenašam s spleta, ker je izvirnike precej težko najti. Nekoč sem mislil, da poznam funk, ko sem imel albume Georgea Clintona, ampak sem pozneje s pomočjo spleta spoznal, da je bila to le ena tisočina funka, ki ga poznam danes.

So se vas zadnje debate o glasbenih kvotah, koliko slovenske glasbe treba predvajati na radijskih postajah, dotaknile?
Ne razumem, zakaj so nas predvajali po polnoči? Slovenec Slovencu ne privošči? Smo še vedno takšni? Groza. Prašiči, ki sami sebi polnijo žepe. Ne privoščijo, da bi se razvijal naprej kot raper. Res je, lahko bi ga porabil za šnopc, ampak vseeno se mi zdi, da, če je človek res glasbenik, bo delal na tem, da glasbeno napreduje – kupil si bo nov inštrument, novo zvočno kartico, mikrofon …

Kakšni so bili prvi odzivi na nov material radijskih urednikov? Kako dovzetni so za kletvice?
Ne vem in po eni strani me ne zanima. Naj predvajajo, kar jim ustreza. Meni je pomembno, da ljudje slišijo glasbo – bodo pa kupili album, presnemavali … Naj vrtijo tisto, kar menijo, da je 'kul'.

Kdo je nindža?
Vsi smo.

Kaj ste vi? Nindža? Prašič? Slovenec?
Po horoskopu?

Tako.
Traktor z brki (smeh).

*I hear voices in my head and they keep callin' me = Slišim glasove, ki me kličejo.