Redke so slovenske družine, pri katerih se vsaj med zaprašenimi arhivi ne bi našla kakšna kaseta ali vinilka zasedbe Agropop. Ljubljanska skupina je od izteka osemdesetih pa vse do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja poskrbela za verjetno največji nabor zimzelenih uspešnic slovenske glasbe. Dinamični dvojec Barbare Šerbec - Šerbi in Aleša Klinarja je v tistem obdobju postal sinonim uspeha v glasbi, pa čeprav je šlo sprva zgolj za neresno prepevanje parodičnih besedil. Iz šale se je razvila 16-letna prevlada na slovenski glasbeni sceni, v kateri je Agropop ustvaril 15 albumov. Po več kot pol milijona prodanih ploščah se lahko vsi glasbeni sladokusci strinjamo, da je Agropop vse prej kot zgolj "zajeban*ija".

Aleš Klinar - Klinči že štiri desetletja v različnih zasedbah ustvarja glasbo, ki je postala del slovenske DNK. Njegov pečat je viden na delih zasedb Martin Krpan, Agropop, Rock Partyzani in številnih drugih izvajalcev, za katere je pisal glasbo. Kmalu bo praznoval kar dva jubileja, svojo "šestdesetko" in 20-letnico zasedbe Rock Partyzani, ki ju bo – kako pa drugače – konec meseca proslavil s koncertom v ljubljanski Cvetličarni. Poleg zimzelenih uspešnic zasedb Martin Krpan, Agropop in Rock Partyzani bodo za odlično glasbeno zabavo poskrbeli še gostje Anja Rupel, Tilen Artač, Alenka Godec, Tinkara Kovač, Novi spomini, Mama Manka, Sergej Škofljanec in Kristie Clé.

Zoprna učiteljica

“Klinči” je v pogovoru za MMC pobrskal po bogati zakladnici glasbenih spominov, v katerih ne manjka zabave, srečnih naključij in glasbenih uspehov. Vse se je začelo s pianinom, ki ga je igral v otroštvu, v glasbeni šoli pa je imel nemalo težav, saj njegova glasbena učiteljica ni imela posluha za Klinarjevo zgodnjo strast do improvizacije: "Če imaš to strast v sebi, ti je ne more vzeti niti zoprna učiteljica klavirja, mogoče te takšna situacija celo bolj podžge. Težava je bila v tem, da sem pred uro vedno nekaj improviziral, njej pa to ni bilo všeč. Smel sem igrati samo po notah in to, kar je bilo v njenem programu. Zdaj je vse drugače. V zasebnih glasbenih šolah že od malega otroke učijo tudi popglasbo ali rock, skratka vse glasbene sloge. Takrat pa so nas oblikovali v neke potencialne instrumentaliste, nisi pa dobil širšega znanja, kot sta recimo muzikologija in kompozicija."

Glasba ga je popolnoma prevzela že pri trinajstih letih, ko je s svojo prvo glasbeno skupino Srečanje preigraval vse od narodnozabavne glasbe do panka in tako pridobil muzikalno širino, ki mu je takrat glasbena šola ni znala nuditi: "Naučil sem se, kaj je večglasje, kako se igra na sintetizator, skratka vse. Drugi člani so bili malo starejši od mene, še danes sem jim hvaležen za to, kar so mi dali. Veliko več so mi dali od glasbene šole."

Tako je spoznal, kaj je dejansko v glasbi mogoče, zato se tudi nikoli v karieri ni žanrsko omejil. Pravi, da glasbenik ne sme biti ozkogleden: "Ne smeš se tistih treh akordov držati kot pijanec plota, tudi v rockovsko glasbo na primer lahko dodaš elemente, ki jih navadno ne bi. S tega vidika mi je narodnozabavna glasba pravi fenomen, saj se polka, valček in zasedbe, ki to glasbo igrajo, pravzaprav niso nič spremenili, enaki so že 40 let. Vsa preostala glasba išče neke nove smeri, narodnozabavna pač ne. Edino to smolo ima, da se z modernejšimi ritmi združuje v turbofolk glasbi."

"Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse"

Na prve vidne glasbene uspehe mu ni bilo treba čakati prav dolgo. Sicer je zasedba Martin Krpan pred prihodom Vlada Kreslina že posnela dva albuma, a se je skupina še iskala. Veliko so nastopali po nekdanji skupni državi, predvsem zaradi sistema izmenjav mladih skupin v Jugoslaviji: "Super smo se imeli, po celotni Jugi smo igrali, ni bilo nekih honorarjev, a smo potovali, se zabavali in spoznali en kup drugih skupin." Potem ko je še Klinar odslužil vojaški rok, je takratni pevec Andrej Turk zapustil skupino.

S prihodom legendarnega Kreslina je skupina Martin Krpan dozorela in našla dobitno kombinacijo. "Kreslin, njegova pojava, besedila in seveda vokal so skupini omogočili tisti korak naprej. Postopoma je nastala plošča Od višine se zvrti, zaradi dobrega odziva smo kmalu nastopili tudi v Križankah, kar je bilo v tistem času za slovenski bend zelo dobro. Začeli smo redno koncertirati, obenem pa se je začenjala tudi zgodba z Agropopom. Nekaj časa sva celo z Markom Čučkom, ki je bil tudi pri Krpanih, igrala v obeh zasedbah, potem pa se to ni več izšlo. Agropop je pač meteorsko odletel in začela se je neka nova zgodba," je povedal Klinar.

Kmet naj bo kralj

Sledil je žanrski preobrat za 180 stopinj. Od rocka in filozofskih in velikokrat političnih besedil do parodične glasbe, v kateri so se prepletali različni popularni in celo narodnozabavni ritmi. Zgodil se je Agropop: "Že v srednji šoli sem skrbel za zabavo, bil sem nekakšen dežurni klovn. Zmeraj sem imel to žanrsko dvoličnost v sebi. Krpani smo delali resno glasbo, čeprav smo se tudi radi zabavali. V Agropopu pa se je zbrala res nora in zabavna ekipa, ki ji je bilo pomembno, da se ima lepo. Ni nam bilo mar za uspeh za vsako ceno, zgodilo se je čisto spontano in nenačrtovano. Po navadi so take zadeve na koncu najuspešnejše. Poleg tega se je zgodila še ena sprememba. Jaz sem prevzel vlogo pevca in frontmana skupaj s Šerbi."

Zasedba in njena glasbena smer se je ustvarila hitro in za šalo, njeno glavno sporočilo pa je z leti postalo, da je kmet kralj na Slovenskem, čeprav so vsi člani zasedbe bili otroci prestolnice: "Mi smo se pač en večer, ko se nam je mudilo s pripravami na Pop delavnico, za katero nismo imeli niti imena niti pojma o tem, kaj bomo pravzaprav predstavljali, v šali dogovorili, da bomo prepevali o ruralnem okolju. Slovenija je večinoma ruralna država, rekli smo si je*eš to šminko malomeščansko, zdaj bo največji frajer kmet. Napisali smo celo cel manifest, cela zgodba je nastala iz tega, zato tudi ime Agropop. Na neki način smo se tudi rogali tem slovenskim navadam, a na malo bolj prefinjen način. To so pred nami sicer počeli že številni, na primer Buldožer, ki so bili sicer veliko bolj alternativni od nas. Ta slog je bil pri nas premalo izkoriščen, mi pa smo to zavili v neko svojo glasbo, celo z narodnozabavno smo se spogledovali. Nismo imeli nobenih meja, res smo si privoščili. In ljudje so to sprejeli kot neko super za*ebancijo."

Kljub sarkastičnim besedilom in roganju vsemu, kar je tipično slovenskega, jih je občinstvo takoj vzelo za svoje, kar pa je še pomembneje, Agropop so pograbili tudi mediji: "Na začetku so nas zelo hitro pograbili na Televiziji Slovenija, še prve plošče nismo dokončali. Tudi radio nas je neomejeno vrtel, kljub naši vsebini. Pa naj še kdo reče, da so to bili neki svinčeni časi in nisi smel odpreti ust. Polovice naših takratnih komadov danes ne bi vrteli. Mladini so puščali neki ventil, tudi pank se je vrtel, čeprav so se jezili nad sistemom in državno ureditvijo. Vedeli so, da ne smejo zatirati mularije."

"Samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje"

Kljub temu, da so se predstavljali kot "kmečki bend," so sprva nastopali zgolj po mestih, a jim je z vsakim novim albumom uspel vse večji preboj tudi na podeželje: "Najprej smo igrali po mestih, bili smo kot neka atrakcija. Naš prvi odmevni koncert je bil v res šminkerski diskoteki Valentino, a smo tudi sami tja radi zahajali, predvsem zato, ker so tja hodile najlepše punce. Pred koncertom je bila vrsta vse do Celovške ceste, mi pa smo se tam pojavili v kmečkih oblačilih, ampak so vsi vedeli, kaj predstavljamo. Šele kasneje so nas začeli vabiti drugam. Prva plošča je bila dokaj alternativna, v drugi pa smo se že spogledovali z bolj zabavnimi ritmi, na primer Polka je kraljica, Jožek moj in Jasmina."

Leta 1988 je zasedba izdala ponarodelo skladbo Samo milijon nas je, ki je kasneje postala tudi himna slovenske osamosvojitve, a se je to zgodilo po popolnem naključju, pravi Klinar: "To je bilo čisto naključje. Ko smo se z Agropopom takrat vozili po Sloveniji in spoznavali svojo domovino, ker smo pač bili mestni ljudje, smo se domislili te melodije. Skladba je nastal čisto slučajno, in to v petnajstih minutah, kar se dejansko zgodi velikokrat. Ko se porodi neka ideja in je tista prava, se vse zgodi zelo hitro. Ko nekaj na dolgo mečkaš in obračaš, po navadi ne nastane nič dobrega." Klinarja je presenetil tudi kasnejši uspeh skladbe: "Nismo imeli pojma, da bo tako uspešen komad. Na pamet nam ni padlo, da bo postal nacionalna himna. Na albumu je bila celo na strani B, tako da je jasno, da si od skladbe nismo kaj dosti obetali. A ko jo je takratni urednik na RTV slišal – takrat jih je namreč še zanimalo, kaj se v studiih snema – je takoj rekel, naj to skladbo najprej dodelamo in jo takoj prinesemo na radio." Podobno legendarni status je v tistem času dobila še ena skladba, za katero je Klinar napisal glasbo – Svobodno sonce. Za dobrodelni namen so jo izvedli praktično vsi slovenski glasbeniki, ki so v tistem času bili popularni, besedilo pa je napisal Dušan Velkaverh. Slovenski Band Aid je takrat, ko se je vojna razplamtela tudi po drugih državah nekdanje Jugoslavije, s skladbo nudil podporo in pomoč ljudem v najtežjih trenutkih.

Rock Partyzani

Po osmih letih pri Martinu Krpanu in šestnajstih pri Agropopu je Klinar spet začutil željo po spremembi. Ljubljanska zasedba je bila izpeta in izgorela: "Niso nas izpustili iz rok, mi smo bili prepričani, da bomo končali po prvem albumu. Nato so nas že vnaprej podpisovali za koncerte in albume, tako da je zgodba trajala veliko dlje. Marsikdo je hotel, a res je bilo divje in naporno."

Recimo temu naključje ali kar ironija, Klinar je z novo zasedbo, Rock Partyzani, aktiven že dve desetletji, kar je največ izmed vseh zasedb, pri katerih je kadar koli sodeloval. Tudi ta zgodba se je spisala popolnoma po naključju: "Delal sem zabavo za 40-letnico v Orto Baru, a je prišlo do težav z zasedbo, ki bi me morala spremljati. Poklical sem nekaj glasbenih prijateljev, na koncu je bilo odlično. Takoj po koncertu so nas prosili, da bi igrali na neki poslovni zabavi, in smo privolili. Pred nastopom smo si izmislili ime, Rock Partyzani z ipsilonom, da je jasno, da smo za žur, da ne bi bilo preveč politično."

Zasedba je preigravala največje rokovske uspešnice nekdanje Jugoslavije, kasneje pa postregla tudi z lastnimi, avtorskimi skladbami. Najbolje se znajdejo, ko igrajo v živo, še pove Klinar, a obenem priznava, da zasedbo na tistih najdaljših zabavah že malo mučijo leta. Kako ne bi, če pa so "Klinči" in vse zasedbe, s katerimi je preigraval kultno slovensko in tujo glasbo, kar štiri desetletja oblikovali sceno in tlakovali pot mlajšim izvajalcem.