Drugi večer je bila londonska O2 Arena do zadnjega stojišča, do zadnjega neuglednega sedeža pod stropom razprodana, 45.000 vstopnic v dveh dneh za dvorano, v kateri bo konec meseca potekal zaključni teniški masters sezone. Impresivno, tudi za standarde skupine, ki se je kot meteor zavihtela med najvplivnejše britanske glasbene izvajalce vseh časov (sodeč po nedavnih seznamih revij Q in NME).

Kot predskupina so nastopili domačini The Vaccines, ki so pred točno 11 meseci izdali prvi singel Wreckin' Bar (Ra Ra Ra), ki so ga glasbeni kritiki in blogarji (med njimi tudi "naš" Tadej Zupančič) naglo označili za najbolj udarnih 82 sekund v glasbi. Njihov prvenec What Did You Expect From The Vaccines? (2011) je postregel z 11 komadi, med katerimi težko najdemo kak "filler". Prav toliko so jih odigrali na svojem londonskem "ogrevalnem" nastopu, pri čemer so sklepni Family Friend zamenjali s svežo Tiger Blood.

Glasilke okrevale
The Vaccines ne komplicirajo - njihovi nastopi so klasični melodični garažni rock'n'roll (z leti se bodo verjetno znebili tudi kliničnosti, ki jo je za zdaj še zaznati), besedila in glasba nepretenciozni in zabavni, vokal Justina Younga pa je očitno že povsem okreval po operaciji glasilk, zaradi katere je morala skupina odpovedati vse koncerte do aktualne turneje z Arctici.
Odprli so z Blow It Up (pesmijo, ki ji uspe kljub skoraj popolni repeticiji naslova ohranjati svežino), nadaljevali s Post Break-Up Sex ("... ki ti pomaga pozabiti tvojo bivšo"), sklenili pa z Norgaard, pesmijo o 17-letnem danskem modelu, ki "še ni pripravljena na zvezo".

Uvod z zadnjega albuma
Odmor za pivo in polnjenje arene z občinstvom, tako raznovrstnim, da ne bi nikdar uganil, na katero glasbeno zvrst so prišli. Mladi, njihovi starši. Hipsterji in stari rockerji. Zaripli "birbauharji" in okrogle Angležinje v najlonskih nogavicah in kratkih hlačah na eni strani, gospodje v plaščih in mini Alexe Chung na drugi strani.

"Break a mirror, roll the dice ...," so se oglasili uvodni takti Don’t sit down cause i’ve moved your chair prvega singla z zadnjega albuma Suck it and See. Nič ni bilo z začetno opreznostjo in ocenjevanjem, nič z zadržanostjo, ki bi le počasi popuščala, kot je to značilno za Slovenijo in Sloveniji okoliška prizorišča, ki gostijo bende tipa Arctic Monkeys.
Občinstvo se je nemudoma spremenilo v pobesnelo morje, iz katerega so se dvigali valovi, puhtel je znoj, 5-funtsko pivo pa je letelo po zraku kot škropilci na angleških zelenicah.
"Hello, London," je Alex Turner še vedno rahlo sramežljivo pozdravil besneče morje pod in nad seboj. "Je vse v redu tudi zgoraj?" Zgoraj je bilo vse odlično - pri naslednjem komadu, mladostniško razigranem Teddy Pickerju z drugega albuma Favourite Worst Nightmare, se je sprožil učinek domin - ko je vstal eden na tribuni, so začeli vstajati vsi. Pri Crying Lightning so bili na nogah že vsi, pivo pa je začelo leteti tudi visoko z zadnjih sedežev.

Nov videz, nov album
Turner ni več 16-letni precej tih in neopazen dijak srednje šole iz Sheffielda, ki je leta 2002 s svojimi sošolci ustanovil Arctic Monkeys ter s pomočjo spleta, MySpacea in blogov naglo postal frontman najbolj vroče mlade britanske skupine. Zdaj si je 25-letnik omislil rockabilly pričesko, usnjeno jakno in poskuša na odru izvajati nekakšne elvisovske gibe in pozersko streljanje z nevidno pištolo - ob čemer postane občinstvu bolj nerodno, kot pa da bi ga razvnelo.

Morda gre za posebno fazo prebolevanja razpada dolgoletne zveze s TV-voditeljico in britansko modno gurujko, že omenjeno Alexo Chung, morda gre nov videz pripisati mehkejšemu, bolj retro, bolj pop, manj udarnemu zadnjemu albumu.
Suck it and See, naslov, ki je zlasti v ZDA dvigal toliko prahu, je precej bolj surov od pesmi, ki se mestoma zdijo, da bi jih napisal novopečeni razneženi očka - ali pa pretirani ljubitelj Beach Boysov. Uvodni Don't Sit Down ... in Brick by Brick sta izjemi, a tudi zadnja se ne more ravno ponašati z globino besedila ("I wanna steal your soul/I wanna rock and roll"). Redek trenutek slabosti za Turnerja, novodobnega rockovskega trubadurja.
Nekaj z vseh štirih albumov
Kritiki sicer niso bili preostri do albuma, a iz odzivov občinstva je očitno, da se novejši komadi niso "prijeli" tako kot starejše uspešnice I Bet You Look Good on the Dancefloor (vrhunec večera), Fluorescent Adolescent ali pa When The Sun Goes Down. Pri The Hellcat Spangled Shalalala se tako norija že malce umiri, pri Black Treacle se začne tribuna že počasi posedati spet na stole.
Vpogled v povsem svež material ponudi obetavni Evil Twin, ljubitelji prejšnjega, bolj eksperimentalnega rockovskega albuma Humbug, nastalega sredi kalifornijske puščave, in njihovega najmanj uspešnega do zdaj, pa smo deležni zgolj treh komadov z njega, Crying Lightning, Pretty Visitors in Dance Little Liar. My Propeller in Cornerstone občinstvo čaka zaman.

Namesto tega Arctici glavni set sklenejo z eno redkih balad večera, krasno Do Me a Favour s časovno primernim besedilom "It's the beginning of the end ...". Sledi še When The Sun Goes Down, kjer znova pride do izraza avtoritativno bobnanje Matta Heldersa. Sheffieldska četverica je uigrana do zadnje note, razkaz pristnega rock'n'rolla. In Alexu resnično ne bi bilo potrebno te novopridobljene imitacije Dannyja iz Briljantine, da bi to še poudaril.
Konec v nežnejših tonih
V bisu postrežejo s Suck it and See, alternativno "live" verzijo Mardy Buma, ob kateri pritegne še občinstvo, sklenejo pa s favoritom pravih ljubiteljev, prelepo, otožno ljubezensko pesmijo 505. Prejšnji večer se je fantom na tej točki pridružil še posebni gost, Alexov kolega iz (žal) kratkotrajajočega projekta Last Shadow Puppets, danes uspešen solo glasbenik Miles Kane.

Nato so fantje brez fanfar in pompa zapustili oder - tako kot so nanj prikorakali. Preprost "Hvala, London, bili ste prijazni do nas," nobenih odvečnih besed, nobene silne interakcije z občinstvom - navsezadnje je očitno, da je Turner še vedno malce boječ, kljub svojemu novemu videzu. Tu ne gre za očitek, saj so fantje glasbeno dovršeni in ne kažejo večjih šibkosti, a morda je dotična arena kljub vsemu za njih preprosto - prevelika.

Brez težav jo razprodajo, drži, pri tem tudi s svojim minimalizmom zadovoljijo občinstvo, a za tako velika prizorišča, za takšno množico ljudi, ne potrebuješ nujno megalomanskosti Muse, pač pa morda kanček arogance Oasisov in bahaštva Kasabian. To četverici - in zlasti Turnerju - ni prirojeno, zato na trenutke še vedno deluje kot pridni šolarček, ki je zašel na nogometno polje. Turner obvlada pisanje tekstov, obvlada svoj glas, obvlada glasbeni del - za obvladanje več 10.000-glave množice ponorelih Britancev pa ni naravni talent. Na srečo ne pusti, da ga to zmoti.
Kaja Sajovic