Dva razprodana večera na Ljubljanskem gradu tako nista bila slavospev številkam, po katerih radi merimo uspeh, prej subverzija "zeitgeista".

Prihodi obiskovalcev na prizorišče, kjer so jih čakali stoli na skrbni razdalji, so spominjali bolj na militariziranost, kot jo radi poudarjajo Laibach v svojih videoprojekcijah – naj bo to korakanje mrtvakov ali mladine. Življenje je začelo posnemati umetnost. In če se kolo zavrti v desno, so Laibach tisti, ki ga s še večjo silo zavrtijo v levo, da spodnesejo os. Resnost vseh ukrepov so na gradu spremenili v parodijo. In ta parodija je skozi koncert postala subverzija.

Zaradi ukrepov, povezanih s covidom-19, so bili organizatorji prisiljeni zmogljivost Grajskega dvorišča zmanjšati na dovoljenih 500 obiskovalcev, stojišča pa zamenjati za sedeže. "Koronavirus pa kroji tudi letošnje praznovanje 40. obletnice ustanovitve skupine Laibach. Na Ljubljanskem gradu bodo jutri odprli razstavo Laibach: Svoboda vodi ljudstvo," je 30. junija začel napoved prispevka voditelj Rok Kuželj v oddaji Kultura. Nato pa se mu je v zunanjem studiu Televizije Slovenija pridružil vodja skupine Jani Novak in s previdnostjo napovedal: "Nas čaka 11. septembra koncert na gradu. Upam, da se bo zgodil."

Zgodil se je na napovedan dan in se ponovil na naslednji. Ob upoštevanju vseh varnostnih zapovedi. Glasbeni "blitzkreig" je v uverturi zamenjal posneti nagovor iz zvočnikov osrednjega pripovedovalca večera. Splošno znana opozorila in priporočila za sobivanje v času novega koronavirusa so dobila še posebno nadgradnjo: "Držimo se priporočil za izvedbo glasbenih dejavnosti. Ključnega pomena je, da na dogodku ostanete le zdrave osebe, držite fizično razdaljo do druge osebe in da skrbite za ustrezno higieno rok in kašlja. Skupno število oseb na prizorišču naj ne presega 500 oseb. Vsi odvečni naj nemudoma zapustijo prostor."

Val smeha je sprostil nelagodje in utesnjenost, ki sta na izvedbah glasbenih dejavnosti postala tiha ubijalca razpoloženja oz. davek na udeležbo ob upoštevanju ukrepov. "Pesti so močnejše od jekla in bomb. Krvi ne zmanjka nikoli. Zaradi varnosti političnega delovanja je oblast razpustila svobodo," je zadonelo po gradu in luči so se usmerile na glavne protagoniste večera.

Simfonija vizualij in glasbe

Glas interpreta Vasje Ulriha na posnetku je začrtal smer obeh večerov. Laibach so na prvo "bojno" linijo postavili skladbe Država, Boji, Smrt za smrt in Krvava gruda - podna zemlja. Hkrati pa so še enkrat več poudarili, da osvežene izvedbe ne prinašajo zgolj zvočnih preoblek, ampak se celota sestavi zgolj in samo z vizualizacijo. Tokrat je bilo projekcijsko platno celotno obzidje gradu. In nikakor ni bila to zgolj samo kulisa, v vseh teh letih je vizualna podoba postala eno z glasbo.

Tako za Laibach niso zgolj "gibajoče slike v ozadju", je živ mehanizem, kjer se sredi Države tako pojavi tudi izsek govora Josipa Broza - Tita: "Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda. E nečemo nikome dozvoliti da nam dira ili da nam ruje iznutra, da se ruši to bratstvo i jedinstvo."* Vizualije so spet v nekem drugem trenutku sredstvo, ki poudari izgovorjeno besedo na odru. Tako se pri Ti, ki izzivaš v trenutku, ko iz zvočnikov zadoni beseda "junak", pojavi rdeča zvezda v ozadju. Laibach so skozi program pokazali retrospektivo razvoja vizualne podobe.

Celoto glasbenega razpona, ki sega od eksperimentalnega industrijskega zvoka do simfoničnega, t. i. militantnega klasicizma in elektronske glasbe, so zaokrožale interpretacije Milana Frasa, ki pa ni ostal edini človeški faktor v zgodbi. Že pri skladbi Smrt za smrt ter pozneje še pri Ti, ki izzivaš, je na projekcijah zaživela podoba Mine Špiler, medtem ko je iz zvočnikov odmevalo njeno glasovno raziskovanje krikov in katarzičnega prepevanja (Krvava gruda - plodna zemlja).

Veličastno tihožitje apokalipse

V drugi tretjini koncerta je na oder stopila še Frasova protiutež po odhodu Špilarjeve, Marina Martensson. Njen prihod ob B Machina je bil najboljši možni prikaz subtilnosti. In če je ob animaciji iz filma Iron Sky stala še v ozadju v vlogi spremljevalne vokalistke, sta se njena vloga in položaj na odru razvijala vse do konca koncerta, ko je najprej v vlogi usodne ženske odpela The Coming Race. Nato pa v duhu emancipacije prijela za kitaro in prevzela vse glasbene niti v svoje roke – dobesedno – ko je ob kitari spremljala Frasa z belim kavbojskim klobukom na glavi ob kantrisubverziji Love is Still Alive (Surfing through the Galaxy).

Jedro programa je sicer slonelo na skladbah, ki so pristale tudi na albumu Laibach Revisited ter Spectre in The Sound of Music. Tako se je Frasu in Martenssonovi ob skladbah America, My Favorite Things in The Lonely Goatherd pridružil Boris Benko iz dua Silence. Svoj pečat pa je pustil tudi uradni napovedovalec večera, ki so ga lahko obiskovalci zgolj slišali, a nikoli videli. "Kako ste? Hej brigade, sedite mirno na stolih. Ne vstajajte. Lahko pa krilite z rokami in 'dremencljate'. Seveda pa lahko tudi pojete," se je oglasil na prelomu niza iz albuma Spectre, ki so ga sestavljali Eurovision z markantnim poudarkom "Europe is falling apart" oz. zaključkom "Europe is falling", industrijskem plesnem "eskapizmu" iz 80. let prejšnjega stoletja Resistance is Futile ter ponarodelimi The Whistleblowers, ki so iz zbrane množice prvega večera izvabili vsaj približek energije, kot smo ji bili lahko priča v preteklosti, ko so omenjeno skladbo spremljale stoječe množice pod odrom (spomin na Križanke ob izdaji albuma Spectre).

"Čas je, da gremo vsi malo bolj poskočno. Kot bi skakali po nemočnih žrtvah. Sede, seveda. Ploskajte, ljudje, ploskajte," je nevidni napovedovalec obiskovalce na gradu spodbudil k sodelovanju ter dodal: "Tako vemo, da ste še živi." Težko bi bolje ubesedili groteskno ogledalo trenutne industrije dogodkov v živo. Laibach so ob teh besedah udarili z vso močjo – s skladbama Geburt Einer Nation ter Life is Life & Leben Heisst Leben. Grad se je tresel pod rušilno bobnarsko močjo in bliskal od simfonije luči. Priredbe so tako precej zaznamovale program, ki so ga Laibach pripravili za koncerta na Ljubljanskem gradu. Čeprav so največji učinek pustili prav s prej omenjenima priredbama Queenov (njihova različica skladbe Birth of a Nation, ki je pristala na albumu Opus Dei) in Opusov (Life is Life), so izstopale še priredbe skladb, ki so jih najprej javnosti predstavili Siddharta (B Mashina) in Juno Reactor (God is God). V samem jedru pa so pustili klasiki Rodgersa in Hammersteina, ki sta ju napisala za kultni film o sanjah o pobegu oz. svobodi Moje pesmi, moje sanje (My Favourite Things in The Lonely Goatherd).

Po popolni avdiovizualni destrukciji, ki so jo povzročili s priredbo Opusov, so se člani skupine vrnili na oder in za sam zaključek pripravili katarzično nastrojen dodatek, v katerem so od svojega občinstva poslovili s priredbo Rolling Stonesov Sympathy for the Devil, The Coming Race (tudi dober dražitelj za ponovni ogled nadaljevanja filma Iron Sky) ter že omenjeno Love Is Still Alive (Surfing trought the Galaxy).

"Pojdite domov v gosjem redu. Mogoče se kdaj spet vidimo. Bog vas blagoslovi," je zaključil nevidni, a vsevidni napovedovalec večera in za dve uri pozabljene maske so se znova vrnile na obraze obiskovalcev, ko so začeli zapuščati prizorišče. Če kaj, potem zadnja štiri desetletja Laibach potrjujejo: sprememba je edina konstanta.

* "Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda. E nečemo nikome dozvoliti da nam dira ili da nam ruje iznutra, da se ruši to bratstvo i jedinstvo." = Za bratstvo in enotnost naših ljudstev smo prelili morje krvi. Ne bomo dovolili, da nas kdo spreminja ali uniči od znotraj, da uniči to bratstvo in enotnost.