Če je bilo o sami kakovosti (oz. pomanjkanju te) druge sezone prelitega že veliko črnila razočaranih kritikov, pa tokrat izpostavimo svetle točke Pizzolattove kreacije, ki jo tudi dva tedna po koncu stroka še vedno analizira, kje točno je šlo narobe. Pri glasbeni podlagi denimo ni šlo. Pa čeprav se je celo tu nekaterim zapisalo, da je Lynnova še dodatno "zamorila" sezono, prežeto s potlačenimi in ne tako potlačenimi travmami glavnih junakov in globokoumnimi izjavami, kot so "Dobimo svet, ki si ga zaslužimo".

Kot pri prvi sezoni je tudi tokrat za soundtrack poskrbel veteranski producent in skladatelj T Bone Burnett, uvodna špica pa je pripadla kanadski starosti kantavtorstva, Leonardu Cohenu, ki je pri 80 letih še vedno v vrhunski formi, kar dokazuje tudi skladba Nevermind, ki se lepo ujema z duhom serije.

A pravo odkritje je 30-letna Lynnova, o kateri - do letošnje pomladi - svetovni splet ni imel kaj dosti podatkov. To se je po Pravem detektivu hitro spremenilo, saj gre za enega tistih otožnih ženskih vokalov, ki z besedili, kot je "To je meni najmanj ljubo življenje", mazohistično vzburjajo vse trpeče duše. Zgoraj omenjeni napovednik je zbral 35 milijonov klikov in pretežen del komentarjev se je vrtel okoli vprašanja: "Kdo je pevka?"

Edina stvar, za katero se je vredno boriti
V Teksasu rojena diplomirana antropologinja je odraščala v Georgii, ustvarja pa v Nashvillu, tako da sta jo patos in poetika ameriškega juga vedno spremljala. In dobri stari "Americani" je ostala zvesta tudi s svojim zadnjim materialom, ki ga je v živo odpela kar kot barska pevka v zakajeni, zakotni luknji, ki jo za svojo dozo viskija in samodestruktivnosti redno obiskuje Ray Velcoro (Colin Farrell). Pizzolatto je (tudi) s temi prizori precej brezsramno kopiral Davida Lyncha, ki je podoben koncept (in tudi ton) ubral z Julee Cruise v Modrem žametu in Twin Peaksu.

Kot je hipnotični vokal Cruisove Lynchevim prizorom dal še nove razsežnosti in dodatno plast dražeče enigmatičnosti, je tudi Lynnova vsakič, ko je poprijela za mikrofon, Pravemu detektivu dala neko neoprijemljivo kakovost.

"Mar nisva bila kot tatova / S polomljenimi ključavnicami in nedelujočimi gesli / Tega mi ne moreš vzeti / Moje male pomilostitve tvoje zlato srce / Mar nisva bila kot bojišče / Ukleščena v sveto vojno / Tvoja ljubezen in moja vztrajnost / Edina stvar, za katero se je vredno boriti" ("Weren't we like a pair of thieves / With tumbled locks and broken codes / You cannot take that from me / My small reprieves your heart of gold / Weren't we like a battlefield / Locked inside a holy war / Your love and my due diligence / The only thing worth fighting for") čutno poje v The Only Thing Worth Fighting For, tisti hipoma zapomnljivi baladi iz napovednika, Lynnova.

Skok v temne kotičke
Teksašanka, ki je pozorne kritike nase opozorila že leta 2011 s prvencem Have You Met Lera Lynn? do danes pa vztraja kot neodvisna glasbenica, je svoj slog za soundtrack Pravega detektiva še izpilila s pomočjo Burnetta in Rosanne Cash, hčerke Johnnyja Casha, ki ga Lynnova šteje kot enega izmed tistih, ki je pustil največji pečat na njeno delo. "Delo s T Bonom mi je dopuščalo svobodo, da sem lahko res raziskala svojo temno plat. Sodelovanje z Rosanne Cash pa je bilo kot uresničitev sanj," je povedala glasbenica, ki ima to kakovost, da poslušalca s svojo interpretacijo povsem potegne v temačna besedila, ki raziskujejo človeško psiho, odvisnosti in zlomljena razmerja.

Zaradi strogega varovanja materiala, s čimer so pri HBO-ju preprečili uhajanje informacij o razpletu zgodbe, celo Lynnova pred pisanjem glasbe za drugo sezono v vpogled ni dobila scenarija - le ploščo mehiške folkpevke Lydie Mendoze, ki je svoje pesmi zgradila na kitarskih rifih tejana (teksaško-mehiška glasba, op. a.), kar pa Lynnove, ki si je končni izdelek ogledala z vsemi drugimi TV-gledalci, ni prav nič oviralo.

"Zadnje čase besede od zdaj naprej manjkajo / Izginile v meglici skvarjene ljubezni / Ni prihodnosti, ni preteklosti / V sedanjosti nič ne traja," ("Lately words are missing from now on / Vanished in the haze of love gone wrong / There's no future, there's no past / In the present, nothing lasts") doni skladba Lately ob dramatičnem koncu druge sezone Detektiva, v katerem je Pizzolatto ubil vsakršne upe "happy enda (srečnega konca)".

Lera pravi, da je v resnici precej bolj veselo bitje, kot morda nakazuje njena glasba. In za zdaj je še vedno v fazi, ko osebno odgovarja vsakemu oboževalcu na svojem Facebooku. Poleti je še igrala kot predskupina za Sheryl Crow, gre pa pričakovati, da bodo na njeni prihajajoči samostojni ameriški turneji, ki se začenja v Nashvillu 17. septembra, množice precej, precej večje, kot jih je bila pevka vajena do zdaj.
Kaja Sajovic