Torej, točno kako veliko razočaranje v primerjavi s prvo sezono je bila premierna epizoda nove sezone? Kritiki so s hvalospevi precej manj skopi, kot so bili po prvih epizodah prve sezone, ko je bil Pravi detektiv videti kot instantni kult. Novi Twin Peaks, Rust Cohle, upodobil ga je nenadkriljivi Matthew McConaughey, ki je letel na krilih svoje igralske renesanse, pa eden tistih likov, ki bodo zaznamovali televizijo nekega obdobja. V kombinaciji s precej bolj prizemljenim Martyjem Hartom Woodyja Harrelsona, ki je v isti meri deloval kot antipol McConaugheyjevemu Rustu in kot element, ki je sproščal kot britev ostro atmosfero serije, smo dobili najbolj posrečen detektivski par v zadnjih 20 letih.

Temu pridajte še krasne posnetke Louisiane, mistično lepe in hkrati tako zakotne, kot nam ameriška televizija le redko pokaže. Cary Fukunaga za kamero je iz Pravega detektiva naredil vizualno mojstrovino, več kot dostojno sicer izvirnemu, a, kot se je najbolj izkazalo prav v neposrečenem finalu, pretencioznem scenariju Nica Pizzolatta.

Vsa tista dvoumna imena likov, enigmatični ključi, visokoleteči literarni citati, zlovešči simboli in okultni zločini, raztegnjeni čez dve desetletji, so na koncu zvodeneli na zgolj samo še enega neprilagojenega čudaka, ki si je za hišo zgradil svojo "Carcoso", kot se je imenovalo fiktivno mesto, ki sta ga tako obupano iskala Cohle in Hart. A kot celota je sezona stala, bila je odlično posneta, z zasnovo, ki je hipoma zasvojila, in inteligentno spisanim scenarijem, ki je večino filozofiranja prepustil samodestruktivnemu Cohlu.

Teža uspeha
Težava druge sezone je predvsem, da so ustvarjalci s Pizzolattom na čelu očitno še sami podlegli vsemu pompu, ki se je dvignil okoli prve sezone, gledalcem pa postregli nekakšno karikirano različico prve sezone. Vse tisto, kar je delalo prvo sezono tako unikatno, je v drugi dano na tretjo potenco.

Če se je prva sezona pri Davidu Lynchu samo navdihovala in črpala iz dediščine Twin Peaksa, ga druga sezona skoraj plagira – bodisi, ko trpeči detektiv Paul Woodrugh (Taylor Kitsch) v na pol surrealistični sekvenci brzi s svojim motorjem, medtem ko za seboj pušča "Izgubljeno cesto", bodisi ko si protagonista, skorumpirani Frank Semyon (Vince Vaughn) in še en trpeči detektiv, Ray Velcoro (Colin Farrell) zreta iz oči v oči ob otožnih popevkah barske pevke v podobi izjemne Lere Lynn, ki še po slogu ne odstopa prav veliko od Julee Cruise.

Tu nastopi drugi pomislek – če je imela prva sezona ravno pravo mero trpečih likov, so v drugi sezoni taki prav vsi trije glavni detektivi. V prvi vrsti je tu Farrell s svojim pogledom izgubljenega kokeršpanjela in večnim spremljevalcem viskijem v roki, prav nič kaj dosti ne zaostaja Kitsch s svojim brazgotinastim telesom in samodestruktivnostjo, še tretja z vrezanim trpečim izrazom na obrazu pa je Rachel McAdams, tokrat v za odtenek bolj izmozgani obliki za potrebe neprilagojene detektivke Ani Bezzerides, ki ima težave z alkoholom, kockanjem, je čustveno nedostopna in ima, seveda, nerazrešene težave z očetom. In da, tudi "daddy issues", kot temu pravijo Američani, je v drugi sezoni nekakšen "lajtmotiv", za katerim trpijo, tako se zdi, praktično vsi.

Tako da še preden pridemo do dejanskega trupla in s tem primera, ki ga bodo naši trpeči protagonisti razreševali nadaljnjih sedem epizod, je pred nami razstrt že cel diapazon človeških čustev, potlačenih in nepotlačenih, težavna družinska zgodovina, kompleksi, nekonvencionalne spolne preference in problematične naveze. Pa niti do razmetanega domovanja izginulega mestnega veljaka še nismo prišli. In ko dobijo klic o najdenem truplu, so vsi trije ravno v svoji najslabši verziji sebe v celi epizodi, kot da bi skušal Pizzolatto še potencirati slabo stanje, ki ga je namenil svoji glavni trojici.

Namesto Fukunage – Lin
Tehnično in vizualno sicer tudi druga sezona Pravega detektiva ostaja izjemna – uvodna sekvenca, montaža fotografij in fotografij dvojne ekspozicije je ponovno delo losangeleškega oblikovalskega studia Elastic, ki je za svoje delo v prvi sezoni prejel emmyja, le da tokrat južnjaško močvirno krajino Louisiane zamenjajo velemestne vedute Los Angelesa, križkraža širokopasovnic, mehkih, od sonca požganih kalifornijskih gričev in naftnih rafinerij.

Ker očitno Justin Lin (Hitri in drzni 3-6), ki je na režiserskem stolčku zamenjal Fukunago, ne premore dovolj prodornosti in osebnega pečata slednjega, je druga sezona s tega vidika videti precej podobna prvi, s podobnim tipom snemanja, podobnimi "hipsterskimi" filtri in koti, le da mu pri tempu povsem zmanjka občutka, tako da je bila prva epizoda bolj kolaž neenakomerno tempiranih osebnih travm posameznih protagonistov.

V serijo nas tokrat uvede Leonard Cohen s pesmijo Nevermind s svojega zadnjega albuma, zaključna špica pa se odvrti ob podobno primerno temačnih tonih Nicka Cava in Warrena Ellisa, ki sta za potrebe Pravega detektiva predelala pesem All the Gold in California. Vmes pa v slabi uri cel komplet klasične "Americane", kot smo je vajeni že iz prve sezone – alkoholizem, kockanje, verski fanatizem, korupcija, župan s trofejsko blondinko za ženo, seks, spletna pornografija, deložacije mehiških priseljencev, izginuli mestni veljak, izginula hišna pomočnica, iz posilstva rojeni otrok in ameriška zastava, ponosno vihrajoča nad brezdušnim kompleksom elektrarne sredi kalifornijske pustinje.