ljubiteljskih detektivov in spletnih teorij, ki smo jim bili nazadnje v takem obsegu bili priča ob Skrivnostnem otoku (Lost).
S pomembno razliko: Skrivnostni otok se je že precej pred zadnjo, šesto sezono (ta se je iztekla leta 2010) izkazal kot precejšnji nateg, nevreden vseh globokoumnih teorij gledalcev, ki so ugibali, kaj je prava zgodba s preživelimi letalske nesreče sredi Tihega oceana. Šest sezon s skupaj 121 epizodami se pač lažje izpoje kot pičlih osem epizod, kolikor jih sestavlja Pravega detektiva.
Poleg tega J. J. Abrams in Damon Lindelof, avtorja Skrivnostnega otoka, ne premoreta vse akademske izobrazbe in filozofske podlage Nica Pizzolatta, ki je napisal zbirko kratkih zgodb Between Here and the Yellow Sea in roman Galveston, preden se je podal v televizijske vode Pravega detektiva.
V tega je Pizzolatto vpletel toliko literarnih, mitoloških in okultnih referenc, da najbolj zagreti gledalci zdaj vsak teden v iskanju odgovorov besno listajo po straneh 120 let stare zbirke kratkih zgodb The King in Yellow ameriškega avtorja Roberta W. Chambersa, ki se za zdaj zdi glavni vir navdiha za Pravega detektiva in skrivnostnega morilca, ki ga iščeta detektiva Rust Cohle (Matthew McConaughey) in Martin Hart (Woody Harrelson).

Vrsta vprašanj
Kdo je serijski morilec, ki pušča za seboj zlovešča gnezdeca, žrtvam pa natika jelenje rogovje? Je to filozofski, stoični, čudaški in samodestruktivni Cohle? Morda precej bolj pragmatični, a impulzivni Hart? Sta Cohle in Hart ista oseba? Kdo je pravi "rumeni kralj" in ali je prvi osumljenec, Reginald Ledoux, v bistvu zgolj "drugi kralj", kot se da razbrati iz njegovega imena? Kaj pomenijo Ledouxove tetovaže? Kdo je pravzaprav "pravi detektiv"? Smo to mi? Nekakšni metadetektivi?

Vse to se od januarja, ko so pri HBO-ju premierno prikazali prvo epizodo Pravega detektiva, sprašuje vse večja spletna skupnost navdušencev nad serijo, ki je pred televizijo med drugim baje prikovala tudi predsednika Baracka Obamo, Matthew McConaughey pa priznava, da se tudi sam ne more odlepiti od serije in da vsak del pogleda po večkrat.
Ko prebiramo vse te spletne teorije in analize vsakega dela posebej, je jasno, zakaj si je Pravega detektiva vredno ogledati večkrat - ob nepozornem gledanju namreč spregledamo številne podrobnosti, mimogrede izrečene stavke in like iz ozadja, ki se znajo do konca še izkazati za ključne. Režiser Cary Fukunaga snema s tako prefinjenim občutkom za kamero, izprano louisiansko pokrajino in dramo glavnih oseb, da se najnovejšo ameriško TV-mojstrovino res izplača shraniti za večkratni ogled.
Novi Twin Peaks
Ni čudnega, da bolj kot s Skrivnostnim otokom serijo primerjajo s Twin Peaksom, ki je na začetku 90. let sprožil podobno manijo - le da takrat splet še ni bil tako razvit, da bi lahko gledalci tam razvijali svoje teorije. Lyncheva serija je zelo podobno uporabljala literarne reference (v tistem primeru zlasti pesmi Peryja Shelleyja Love's Philosophy, Lyncheve enigmatične Fire Walk With Me ter simbolne pomene črne in rdeče koče, ki sta jih Lynch in Mark Frost črpala iz romana Williama S. Burrougha Cities of the Red Night).

Podobnosti je še več - tako kot Twin Peaks tudi malo mestece v Louisiani pretrese umor, le da Lauro Palmer, kraljico srednješolskega plesa, zamenja precej manj "ugledna" prostitutka Dora Lange. A kot se izkaže v Twin Peaksu, je tudi Laura Palmer delala kot prostitutka, ki je osebne travme blažila s kokainom - Dora Lange jih z LSD-jem in metamfetaminom. In pri obeh najdejo dnevnik s ključnimi podatki. Nadnaravno pri Twin Peaksu v Pravem detektivu zamenja okultno, a bistvo ostaja zelo podobno.

Razlage predčasno in nikdar zares zadovoljivo zaključenega Twin Peaksa oboževalci serije četrt stoletja pozneje (mimogrede, Laura Palmer je "umrla" ravno na današnji dan, pred 25 leti) iščejo na spletu, na katerem je v tem času vzniknila cela vrsta strani, ki se ukvarja z vsemi referencami, simboli in filozofijo iz serije. Pri Pravem detektivu lahko gledalci to počnemo sproti - družabna omrežja in forumi so polni najrazličnejših interpretacij in seciranj dialogov, monologov (zlasti Cohle je s svojim metafizičnim čebljanjem hvaležen subjekt) ter celo sekvenc (denimo tiste zdaj že skorajda kultne šestminutne, posnete naenkrat, iz četrte epizode).

Najboljša oskarjevska kampanja
Da je zanimanje za Pravega detektiva in vse uporabljene reference res veliko, kaže podatek, da je Chambersov The King in Yellow dobro stoletje po izdaji pristal na Amazonovem seznamu 10 najbolj prodajanih del. Glasba iz serije, za katero je premišljeno poskrbel T Bone Burnett, je prav tako prodajna uspešnica. Naslovna grafika, označena za mojstrovino, je navdahnila celo vrsto plakatov.

In, navsezadnje, kot ugotavljajo čez lužo, Pravi detektiv je prav mogoče najboljša oskarjevska kampanja vseh časov - Matthewu McConaugheyju, nominiranemu za glavno vlogo v Klubu zdravja Dallas in z največjim kariernim preporodom v nedavni zgodovini Hollywooda, pravzaprav ne bi bilo treba niti migniti s prstom. Dovolj je, da si člani Akademije, ki podeljuje zlate kipce, zgolj vsak teden ogledajo novo epizodo Pravega detektiva, ki se, prikladno, izteče ravno malo po oskarjih.