Velenjska melodična metalcore zasedba je vedno bolj prepoznavna na domačem prizorišču. Že nekaj tednov pa jo "napadajo" s prvencem Free At Last. "Ne se čuditi, če bomo kdaj igrali s kakšno skupino, ki ni ravno blizu naši zvrsti, saj se s tem ne želimo preveč omejevati. Metal je že davno prerasel oznako 'underground' in postal 'mainstream'. Edino na kakšni gasilski veselici nas zagotovo ne boste videli," v smehu opozarjajo člani skupine. Hkrati pa so posneli videospot Without Warning. V videu nastopa tudi Marko Duplišak iz skupine Lastdayhere, ki sicer nastopa kot gost na vokalih na prvencu Free at last. Zasedbo sicer sestavljajo vokalist Rok Miklavžina, kitarista Andrej Bezjak in Aleš Kroflič, basist Sašo Bandalo in bobnar Jure Grudnik.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Za vami je snemanje albuma. Končni izdelki so že v rokah vaših poslušalcev. Pred vami pa je pestro festivalsko poletje. Kako se pripravljate na njega?
Jure: Priprave potekajo za vsak koncert enako, je pa res, da te festivalske nastope pričakujemo z veliko nestrpnostjo glede na to, da smo pred kratkim izdali album. V preteklosti nas je veliko ljudi na koncertih spraševalo, ali imamo kakšen album, sploh v tujini, in se čudili, kako to, da ga še sploh nimamo. Zdaj je prvenec končno "svoboden". Sicer se trenutno pospešeno pripravljamo na snemanje drugega videospota, ki bo izšel predvidoma jeseni, in z ustvarjanjem novega albuma. Materiala imamo že ogromno, posnetih je tudi že nekaj demokomadov, skratka, ustvarjamo dalje.
Aleš: Nekih posebnih priprav na koncerte z naše strani ni. Dolgoletne izkušnje in dolga koncertna kilometrina je postavila naš 'performance' na raven, da smo sposobni vsak koncert izpeljati na vrhunski ravni. Vsak naš koncert pa glede na danosti oz. lokacijo prilagodimo. Zato tudi za letošnje poletne festivalske nastope pripravljamo določena presenečenja, ki pa jih še ne bomo razkrili.

V osnovi ste koncertni bend, ampak ali sprejmete vsako vabilo, ki ga dobite? Kje vas zagotovo ne bomo nikoli videli?
Jure: Praktično ni primerov, ko bi zavrnili vabilo - prvi koncert smo odigrali celo pod kozolcem (smeh) -, vsakega koncerta smo veseli, še posebej zdaj, ko promoviramo naš prvenec Free at last. V bistvu je dandanes zelo težko dobiti nastop, sploh v Sloveniji, saj od organizatorjev ni zanimanja, kakršnega bi si želeli, čeprav je slovenska metalska scena močna in raste iz dneva v dan. Tudi honorarji so nizki, tako da je potrebno veliko truda, da pridemo do spodobnih nastopov. Sami vedno stremimo k temu, da igramo s čim bolj kakovostnimi in velikimi bendi, slovenskimi in tujimi, saj se lahko le tako veliko naučiš in dobiš prepotrebne izkušnje za naprej. Ne se čuditi, če bomo kdaj igrali s kakšno skupino, ki ni ravno blizu naši zvrsti, saj se s tem ne želimo preveč omejevati. Metal je že davno prerasel oznako "underground" in postal "mainstream". Edino na kakšni gasilski veselici nas zagotovo ne boste videli (smeh).
Aleš: Vsako koncertno ponudbo cenimo, ker se tako lahko predstavimo novemu občinstvu. Zato vedno raje razmišljamo o tem, kje bi nas še lahko videli, kot pa o tem, kje nas zagotovo ne bodo videli.

Poleti vas čaka četrti nastop na Metalcampu. Kaj vas najbolj fascinira pri tem festivalu?
Jure: Kot večino tudi nas fascinira izjemna lokacija s čudovito naravo. Po navadi je na velikih festivalih težava vročina, v Tolminu pa se lahko kadar koli ohladiš v Soči ali v še bolj mrzli Tolminki. Za nas je to eden najboljših, če ne kar najboljši festival na svetu. Sploh letošnji, saj bodo nastopile nekatere res odlične in legendarne skupine, kot so Korn, Machine Head, At the gates, Hatebreed, Paradise Lost ... Inmate (smeh).
Aleš: Vsekakor edinstvena lokacija, neverjetno vzdušje in ljudje s praktično vseh koncev sveta. To je največji metalski festival v Sloveniji, ki je znan po vsem svetu in je zato vsekakor pomembna točka na zemljevidu vsakega metalskega benda.

Ena izmed značilnosti vaše skupine je tudi, da ste si člani precej karakterno različni. Kaj se zgodi, ko stopite na oder?
Jure: Ko se spusti intro, začutimo adrenalin, pozabimo na vse težave in vstopimo v svoj svet. Zelo težko je opisati te občutke, vsak koncert je zgodba zase, vendar se na vsakem koncertu izkaže dejstvo, da se je vredno toliko truditi in vlagati v bend. Igrati pred navdušenim občinstvom je res neprecenljivo, ves trud iz preteklosti je poplačan, hkrati pa je velika spodbuda za naprej. Vsi člani se dobro poznamo med seboj, vsi vemo, kaj lahko pričakujemo drug od drugega, zato kot celota res odlično delujemo, to se po mojem mnenju odraža predvsem na odru.
Aleš: Na odru naše različne energije združimo v eno popolno Inmate zgodbo.

Kakšna je filozofija za Free at Last - kot je naslov vašega novega albuma?
Aleš: V osnovi Free At Last predstavlja zgodbo posameznika, ki mu je uspelo prebroditi lastne težave in je znova zaživel, znova začel upati, znova začel biti. Predstavlja univerzalno formulo, univerzalno pot z območja nemoči v boljši jutri. Je zgodba vsakogar izmed nas in hkrati tudi naša Inmate zgodba.
Jure: Koncept albuma odraža naše dozdajšnje izkušnje in predvsem preizkušnje, ki smo jih doživeli v bendu.

Zakaj so vaši oboževalci morali tako dolgo čakati na njega?
Jure: Na to temo bi lahko posneli zelo obsežen dokumentarec ali izdali roman. Največja težava je bila poiskati primernega vokalista. Po nastanku Inmate 2005 smo šele leta 2009 dobili primernega pevca. V vsem tem času smo tudi definirali naš slog, ki je zdaj izpiljen do te mere, da smo v bendu vsi zadovoljni. Vsak član ima svoj pogled in drugačen glasbeni okus, zato je mogoče tudi to eden izmed razlogov, da je trajalo tako dolgo.

Koliko koncertnega duha vam je uspelo "stisniti" v album?
Jure: Čeprav je album za naše apetite odlično sproduciral Tat Purusha (Noctiferia, Lastdayhere, Supremacy, Prospect), se trudimo, da bi v živo zveneli še boljše. S produkcijo smo res zadovoljni, saj je bilo med samim snemanjem veliko dilem pri aranžmajih, največ pa z vokali. Po začetnem eksperimentiranju pri določenih komadih smo se na koncu odločili, da gost na vokalih Marko Duplišak sodeluje na celotnem albumu. Sodelovanje z Markom se je izkazalo za zares odlično, odzivi na album so za zdaj samo pozitivni.
Aleš: Po prvih odzivih tako iz Slovenije kot tudi tujine nam je uspelo koncertno energijo odlično "stisniti" tudi v album. Na naših ramenih je bila velika odgovornost, saj so vsi pričakovali veliko. Kot za zdaj kaže, smo zadovoljili tudi največje skeptike.

Glede na to, da ste igrali že ob boku skupin, kot sta Dark Tranquillity in Insomnium, ob katerih bi radi še zaigrali?
Jure: Igrati z velikimi skupinami je res užitek, predvsem zaradi dobre organizacije in polnih dvoran. Le tako se lahko neuveljavljeni in neznani bendi predstavijo množici ter mogoče dosežejo želen preboj naprej. Dober primer so Noctiferia, ki so nastopali kot predskupina švedskim legendam In flames. Seveda je to zelo težko, vendar je treba pri tem vztrajati in čakati na priložnost. Enkrat se bo zagotovo ponudila. Bendov, s katerimi si želimo igrati, je ogromno, vsekakor pa bi si želeli igrati z največjimi, kot so Metallica, Slayer, Slipknot, Machine Head itd.
Aleš: Predvsem bi želeli deliti zgodbo in uspehe z bendi, ki cenijo delo in ustvarjalni proces. Ne zanimajo, kot tudi ne zadovoljijo, nas prepogosti instantni produkti današnjega časa.